Sindrom policističnih jajčnikov je skupek bolezenskih znakov, ki nastajajo zaradi prekomernega nastajanja moških spolnih hormonov v nastalih cistah na jajčnikih. Poleg drugih težav, s katerimi se bolnice spopadajo, se mlade ženske v rodni dobi soočajo tudi s težavami pri zanositvi.

Avtorica: Ana Bogataj

Jajčnika sta ženski spolni žlezi, ki vsebujeta spolne celice in izločata spolne hormone. Ležita vsak na eni strani maternice v medenici, vsak jajčnik z maternico povezuje jajcevod. V jajčnikih se nahajajo mešički (folikli), ki vsebujejo po eno jajčno celico. Jajčna celica je ženska spolna celica, ki zori skupaj z mešički. Vsak mesec načeloma dozori en tak mešiček z jajčno celico, ki se, ko je zrel, razpoči in zrela jajčna celica prične potovanje iz jajčnika v jajcevode in naprej v maternico. Če se ta jajčna celica na svoji poti sreča s semenčico, lahko pride do oploditve in zanositve. V primeru, da do oploditve ne pride, nastopi menstruacija.

Vse to dogajanje pa uravnavajo hormoni, ki se izločajo iz jajčnika: estrogeni, progesteron in androgeni. Izločanje teh hormonov nadzoruje možganski privesek ali hipofiza.

Policistični jajčniki ali sindrom policističnih jajčnikov?

Izraz policistični jajčniki pomenijo jajčnike, ki imajo več cist. Sindrom policističnih jajčnikov pa je bolezensko stanje, kateremu so poleg policističnih jajčnikov pridruženi tudi drugi bolezenski znaki.

Ciste so v splošnem votlinice, napolnjene s tekočino, ki jih obdaja sloj celic. Ciste na jajčnikih so lahko raznovrstne. Običajno so nenevarne, benigne in so pri ženskah razmeroma pogoste. Pri ženskah v rodnem obdobju so pogoste ciste, ki nastanejo med menstrualnim ciklom, ki so nepomembne in lahko izginejo same od sebe.

Pri sindromu policističnih jajčnikov pa ciste nastanejo iz nezrelih mešičkov. Ti mešički mesečno ne dozorevajo, posledično tudi jajčne celice ne dozorevajo in ne more priti do oploditve. Te ciste izločajo prekomerno količino moških spolnih hormonov (androgenov). Hormoni se izločajo v kri in z njo potujejo po telesu, kjer povzročajo bolezenske znake.

Telesne in hormonske spremembe

Izmed zunanjih znakov te bolezni so najopaznejše debelost in posledice prekomernega izločanja moških spolnih hormonov iz cist. To se kaže s prekomerno poraščenostjo, nastankom moške plešavosti z izpadanjem las na temenu in aknavostjo, ki se pojavlja tudi po puberteti.

Poleg vizualnih sprememb pa nastanejo tudi pomembne hormonske spremembe. Pride do neobčutljivosti tkiv na inzulin (hormon, ki ga izloča trebušna slinavka; povzroča nižanje sladkorja v krvi). Posledično se poviša sladkor v krvi, kar privede do sladkorne bolezni tipa 2. Prav tako se pogosteje pojavljajo povišan krvni tlak, srčno-žilne bolezni, povišane maščobe v krvi, povečano tveganje za nastanek raka maternice.

Zaradi nedozorevanja mešičkov z jajčnimi celicami pride do težav z zanositvijo. Nezrela jajčna celica ni sposobna oploditve, če pa do oploditve že pride, se ta običajno konča z zgodnjim spontanim splavom.

Postavitev diagnoze

Pogosto se ta sindrom odkrije pri mlajših ženskah zaradi povečane telesne teže, prekomerne poraščenosti, motenj menstrualnega cikla. Pri ženskah v rodni dobi pa poiščejo zdravniško pomoč zaradi težav pri zanositvi.

Potreben je telesni in ginekološki pregled, laboratorijske preiskave ter ultrazvok jajčnikov. Pri telesnem pregledu so vidni znaki povišanih moških spolnih hormonov, debelost (posledično prekomeren indeks telesne mase), bolnice navajajo neredne menstruacije.

Laboratorijske preiskave pokažejo v krvi povišane moške hormone, povišan lutenizirajoči hormon (LH), povišan krvni sladkor (glukoza) in povišane maščobe. Zato je potrebno napraviti lipidogram in oralni glukozni tolerančni test (OGTT). Z OGTT se ugotavlja sposobnost trebušne slinavke, da z zadostnim izločanjem inzulina povzroči znižanje krvnega sladkorja. Pri sindromu policističnih jajčnikov je inzulina sicer dovolj (celo preveč), vendar so tkiva v telesu nanj neodzivna. Zato so pri tem sindromu rezultati OGTT značilni za sladkorno bolezen tipa 2, tj. po zaužitju sladkorja se prekomerno poviša krvni sladkor. Vsekakor pa je potrebno izključiti še druge bolezni, ki dajejo podobne klinične slike (npr. Cushingov sindrom).

Z ultrazvočno preiskavo so vidne male ciste na jajčnikih, ki jih more biti več kot 8 in morajo biti manjše od 1 cm.

Za postavitev končne diagnoze sindrom policističnih jajčnikov morata biti izpolnjena dva kriterija od treh:

• policistični jajčniki (z ultrazvokom vidnih več kot 8 cist, manjših od 1cm, razporejenih pod skorjo jajčnika),
• motnje menstrualnega cikla (menstrualni cikel daljši od 35 dni ali izostanek menstruacij, neplodnost),
• znaki povišanja moških spolnih hormonov.

Možnosti za zdravljenje

Obstaja vrsta ukrepov in simptomatskih zdravljenj, ki zmanjšujejo možnosti za neplodnost, spontane splave, sladkorno bolezen, srčno-žilne bolezni in raka maternice.

Najpomembnejši je zdrav življenjski slog. Uravnotežena dietna prehrana z manj kalorijami in povečana telesna aktivnost pomembno znižata prekomerno telesno težo. Znižanje le-te za 7–10 % že bistveno izboljša menstrualni cikel. Zmanjša se maščobno tkivo, izboljša se presnova, zmanjša se neobčutljivost na inzulin in izločanje moških spolnih hormonov.

Če se menstrualni cikel kljub znižanju telesne teže ne vzpostavi in bolnica nima namena zanositi, je na voljo hormonska terapija. V poštev pridejo kontracepcijske tablete, ki uredijo menstrualni cikel in zmanjšajo izločanje moških spolnih hormonov. Imajo ugoden vpliv na kožo, kjer se zmanjša aknavost, lahko se tudi zmanjša poraščenost (ni nujno, lahko ostane nespremenjena). Vendar so bolnice s sindromom policističnih jajčnikov že tako nagnjene k debelosti, kar lahko jemanje kontracepcijskih tabletk še poveča.

Prav tako lahko z zdravili povečamo odzivnost tkiv na inzulin, ki poleg tega tudi zmanjšajo izločanje moških spolnih hormonov iz jajčnikov in izboljšajo menstrualne cikle.

Zdravljenje neplodnosti temelji na vzpostavitvi rednih menstrualnih ciklov in spodbujanju sprostitve zrele jajčne celice, ki je pripravljena na oploditev. Tudi tu je zdrav način življenja poleg zdravljenja z zdravili nadvse pomemben. Na voljo pa je tudi operativno zdravljenje.

Prekomerna poraščenosti in moški tip plešavosti se lahko zdravita z zdravili, ki zavirajo receptorje, na katere delujejo moški spolni hormoni, povečuje njihovo razgradnjo in zmanjša njihovo izločanje iz jajčnikov. Lahko jih tudi kombiniramo s kontracepcijskimi tabletkami. Vendar moramo vzeti v obzir, da zdravila delujejo le na novo nastale dlake, torej je polni učinek dosežen šele po treh do šestih mesecih zdravljenja.