Iščite po prispevkih
Med najpogostejše bolezni štejemo rak prostate, benigno povečanje oz. hiperplazijo prostate in vnetje prostate oz. prostatitis.
Ko je rak v začetni stopnji, opozorilnih znakov ni, pojavijo se šele kasneje, zato je zelo pomembno dovolj hitro diagnosticiranje raka prostate, da bolnika ozdravimo.
Poznamo tri osnovne preiskave pri odkrivanju raka prostate: določanje koncentracije specifičnega prostatičnega antigena PSA (PSA je beljakovina, ki jo izloča prostata, koncentracija le-te je ob raku prostate navadno povišana), digitorektalni pregled (tipanje prostate skozi črevo) in transrektalna ultrazvočna preiskava. Če rezultati teh treh preiskav kažejo na raka prostate, naredimo biopsijo prostate, najpogosteje ultrazvočno vodeno biopsijo prostate skozi črevo, ki je neprijetna, ni pa zelo boleča.
Zdravljenje je zelo odvisno od stadija bolezni in starosti bolnika. Bolniki, pri katerih je rak omejen na žlezo, so potencialno ozdravljivi in jih zdravimo z radikalno operacijo ali obsevanjem – notranjim ali zunanjim. Če je rak že prešel meje prostate in če so pri bolniku ugotovljene metastaze, radikalno zdravljenje ni več mogoče. Takrat se odločimo za paliativno zdravljenje, s katerim blažimo simptome bolezni. Paliativno zdravimo običajno s hormonskim zdravljenjem. Ker je rak prostate občutljiv na moški spolni hormon, s pomočjo zdravil zaviramo tvorbo moškega spolnega hormona ali pa zaviramo receptorje, na katere ta hormon vpliva. Kemoterapija je pri raku prostate manj uspešna.
Treba je dobro pretehtati načine zdravljenja, saj mora imeti moški od njega več koristi kot možnih težav. Ker bolezen poteka razmeroma počasi, pri starejšem bolniku, ki ima pogosto veliko pridruženih bolezni in ni v dobrem zdravstvenem stanju, je treba dobro pretehtati, ali bomo tega bolnika izpostavljali tveganju operacije.
Rak prostate je v zahodnem svetu najpogostejši rak pri moških. V Sloveniji je bila pojavnost raka prostate v letu 2008 107 bolnikov na 100.000 moških, na Švedskem pa za primerjavo 191 bolnikov na 100.000 moških.
Največji dejavnik tveganja je starost, saj se z leti pogostost raka prostate zelo poveča, vendar vsak rak prostate ne povzroča težav. Veliko moških z rakom prostate umre zaradi drugih pridruženih bolezni (predvsem zaradi bolezni srca in obtočil), ne pa zaradi raka prostate. Rak prostate večinoma napreduje počasneje, vendar je potek različen od posameznika do posameznika in ni jasnih pokazateljev, ki bi napovedali potek raka prostate pri posameznem bolniku. Najboljši napovedni dejavnik pri raku prostate je ocena raka po Gleasonu.
Ugotovljeno je bilo, da je klinična oblika raka prostate bolj pogosta v razvitem zahodnem svetu kot v Aziji, tako da je pojavnost verjetno povezana tudi z okoljem, ampak to je samo domneva. Je pa res, da se stopnja tveganja poveča ob preselitvi iz Azije na Zahod, tako da se domneva, da ima okolje pomembno vlogo. Pripomore tudi genetski dejavnik. V ZDA denimo temnopolti zbolevajo pogosteje kot belopolti moški. Domneva se, da je med dejavniki tveganja tudi prehrana, zato je odsvetovano uživanje mastne hrane, rdečega mesa itd. Zaščitno naj bi delovali likopen v kuhanem paradižniku, selen, fitoestrogeni v zelenjavi in vitamini.
Gre za benigno povečanje prostate, ta proces pa prizadane večino moških po štiridesetem letu. Težave se kažejo kot simptomi spodnjih sečil.
Težave razdelimo na težave v smislu mokrenja in težave pri shranjevanju urina. Curek urina je tanjši, bolnik pogosteje urinira, posebno v nočnem času, kar je lahko zanj zelo moteče, občasno ima težave z zadrževanjem vode. Težave se z leti stopnjujejo, vendar ne pri vseh moških in niso vedno odraz velikosti prostate. Pri posameznih bolnikih ugotavljamo, da ima nekdo lahko zelo veliko prostato in relativno malo težav, medtem ko ima lahko nekdo drug relativno malo povečano prostato, vendar hude težave.
Pri težavah, ki se kažejo kot simptomi spodnjh sečil, je potreben pregled pri zdravniku. Bolnik poda anamnezo in izpolni vprašalnik. S posebno napravo izmerimo pretok urina, s pomočjo ultrazvoka pa izmerimo količino urina v mehurju po uriniranju. Nato skozi črevo otipamo povečano prostato. Potrebna je še meritev PSA.
Pri začetnih težavah lahko bolniku svetujemo, da naj zmanjša vnos tekočin pred spanjem. Izogiba naj se kave in alkohola, še posebej zvečer, zaradi odvajalnega učinka. Skrbi naj za redno odvajanje blata. Pri srednje izraženih težavah lahko zdravimo z zdravili, ki sproščajo mišična vlakna v prostati in vratu mehurja. Druga zdravila vplivajo na velikost prostate in jo po večmesečnem jemanju zdravil zmanjšajo. Tako se zmanjša pogostost uriniranja, kar je za bolnika najbolj moteče, prav tako se izboljša curek urina.
S stopnjevanjem zapore lahko težave postajajo hujše, kar lahko privede celo do zapore urina in v tem primeru je treba vstaviti kateter. Do zapore prihaja manj pogosto, če se bolezen zdravi, vendar se še vedno lahko pojavi. V primeru hujših težav, kljub zdravljenju z zdravili, ali v primeru zapore seča, svetujemo operacijo. Operacija ni enaka kot pri raku prostate, saj operiramo skozi sečnico s pomočjo posebnega instrumenta. Odstranimo le del prostate, ki tesni pretok urina.
Ne, hiperlazija prostate ni povezana z rakom. Bolnik ima lahko težave z uriniranjem, pa nima raka prostate, nekdo drug ga lahko ima, pa nima težav z uriniranjem.
Ogroženi so vsi starejši moški, saj je bolezen tako kot rak prostate povezana s starostjo.
Bolezen se kaže z motnjo uriniranja, pogosta je pekoča mikcija, tanek curek urina, pojavljajo se bolečine v spodnjem delu trebuha in v presredku, pri akutnem vnetju je lahko prisotna visoka vročina, tudi mrzlica.
Poznamo akutno in kronično vnetje prostate. Akutno vnetje prostate zdravimo z antibiotiki, v primeru zapore urina je treba vstaviti kateter. Operativno zdravimo le v primeru, če nastane ognojek, vendar je to zelo redko. Pri kroničnem prostatitisu je lahko zdravljenje težavno, če vnetje ni povzročeno z bakterijo. Pri zdravljenju bakterijskega kroničnega prostatitisa smo glede uporabe antibiotikov omejeni, saj vsi ne prodirajo v prostato. To ni nevarna bolezen, je pa lahko zelo moteča in dolgotrajna, bolniki pa so zaradi težav zelo nesrečni.
Povezana ni dokazana in velja podobno kot pri hiperlaziji, vnetje ne vodi v razvoj raka prostate.