Silva Krsnik je do svojega 41. leta živela skorajda brez skrbi. Leta 1995 je zatipala bulico v dojki in ni vedela, da je ta nevarna. V bolnišnici so jo operirali. Menila je, da je operacija rutinska in da ji bodo odstranili cisto. Nato je sledil šok. Ko se je zbudila iz narkoze, je izvedela, da je bila bulica rakava ter da so ji odrezali dojko.

Sprašuje: Andreja Hergula

Ste že pred diagnozo morda kaj sumili? Si morda niste hoteli priznati, da gre za kaj hujšega?

Niti v sanjah si nisem predstavljala, da je prisotna kakšna resna bolezen, še manj, da bi bilo v moji dojki prisotno rakavo tkivo. Ko sem si zatipala bulico, sem mislila, da gre le za kakšno cisto.

Kakšen je bil odziv okolice na diagnozo? Ste jim takoj povedali? Vam je bilo ob tem lažje?

Mož je izvedel za diagnozo že pred menoj, saj sem bila hospitalizirana, zdravnik pa ga je takoj po posegu seznanil z mojo boleznijo. Nato sva skupaj povedala še hčeri. Oba sta mi v veliko oporo.

Ste zaupali zdravnikom in njihovim metodam zdravljenja? Ste iskali alternative, ljudi, metode, ki bi vam pomagale k ozdravljenju?

Takrat sem popolnoma zaupala zdravnikom in predlaganemu zdravljenju. Nisem iskala alternativ ali drugih metod. Podala sem se na pot, ki so mi jo predstavili zdravniki. Z njo sem bila zelo zadovoljna.

Koliko mesecev, let zdravljenja je za vami? Kako ste se soočali s svojim zdravstvenim stanjem? Kdaj in na kak način ste prišli do tega, da ste svojo bolezen sprejeli?

Sedaj mineva 18 let od operacije oziroma od izgube dojke. Po prvem šoku, ki sem ga doživela v bolnišnici, sem se takoj pobrala in se odločila, da se bom borila. Na srečo mi ni bilo treba prestajati kemoterapije ali obsevanja. A že popolnoma nepričakovana izguba dojke je bila dovolj huda, da sem potrebovala kar nekaj časa in energije, da sem se sprijaznila z boleznijo in šla z dvignjeno glavo naprej po poti življenja.

Naredili so vam rekonstrukcijo dojke. Kako ste se soočili s tem obdobjem, za žensko gotovo skrajno bolečim?

Prvih sedem let sem nosila protezo, šele nato sem se odločila za rekonstrukcijo dojke. Nošnja proteze, še posebej v poletnih oziroma toplejših mesecih je bila malce neprijetna in »nerodna«, saj sem morala vedno paziti pri oblačilih, da sem protezo lahko skrila. Pa tudi pogled v ogledalu brez proteze me je vedno bolj motil, zopet sem hotela biti ženska.

Kdaj ste si uspeli priznati, da ste zdravi? O čem ste takrat razmišljali? Ste občutili hvaležnost – do koga najbolj?

Reči, da si zdrav, ko veš, da si enkrat imel raka, je težko. Vsak dan posebej si vesel in hvaležen, da si tukaj, da se počutiš zdravega in si lahko z ljudmi, ki jih imaš rad. Mogoče je bila rekonstrukcija dojke tista, po kateri sem se zopet počutila jaz, da sem po dolgem času zopet ženska.

Predvidevam, da je bil to čas korenitih življenjskih sprememb, postavljanja ciljev. Imam prav?

Posebnih ciljev si nisem nikoli postavljala. Živela sem in še vedno živim vsak dan posebej, uživam v majhnih stvareh. Res pa je, da življenje po preboleli bolezni gledaš z drugačnimi očmi. Naenkrat ti postanejo stvari, ki jih prej nisi niti opazil, pomembne.

Dejavni ste kot prostovoljka v mariborskem Info centru za bolnike z rakom. Kako pomagate?  Vas razdajanje drugim osrečuje?

Ko sem sama zbolela, prostovoljk, ki bi ti povedale oziroma svetovale, kako naprej, skoraj ni bilo. Spomnim se, da sem takrat imela tisoč in eno vprašanje o tem, kaj zdaj, kako naprej, kaj ta bolezen pomeni, kako je z rekonstrukcijo, pa takrat nisem mogla nikogar vprašati. Ravno to sedaj počnem. Bolnicam, ki so še v šoku ob tem, kar se jim je pripetilo, sem v oporo, skušam jih pomiriti in jim pomagati, da zopet najdejo razlog za življenje, da se najdejo in borijo proti bolezni.

Kaj vas poleg prostovoljstva navdaja z optimizmom? Morda nasvet za bralke in bralce, kako kljub slabim novicam, krizi, odtujevanju med ljudmi ostati pozitiven, zadovoljen s sedanjim trenutkom?

Poleg prostovoljstva sem vir za napajanje energije, veselje in optimizem našla v trebušnem plesu. Neizmerno uživam, ko se prelevim v trebušno plesalko. Takrat se mi zdi, da sem to res jaz. Ples mi daje moč, da bi lahko premikala gore. Morda bi bralkam in bralcem rekla samo to, da je življenje neprecenljivo in zelo krhko, zato živite za vsak dan posebej, uživajte v majhnih stvareh, veliko se smejte in pomagajte sočloveku, če lahko.

Oktober, 2012