V javnosti se dosti govori o raku dojk, manj pa o raku jajčnikov in vendarle gre za bolezen, ki je ne gre spregledati. Prav 8. maja sicer obeležujemo svetovni dan raka jajčnikov, pravi čas, da še enkrat več opozorimo na pomen zgodnjega odkrivanja in nekoliko približamo pomembna dejstva o tej bolezni. Za odgovore smo prosili Sonjo Bebar, dr. med., z Onkološkega inštituta Ljubljana.

Zdravljenje raka jajčnikov je učinkovito, če se seveda rak odkrije dovolj zgodaj, zato najprej izpostaviva simptome.

Res je, da je zdravljenje raka jajčnikov uspešno, če bolezen odkrijemo zgodaj. Žal kar tri četrtine tega raka odkrijemo pozno, ko je bolezen že napredovala in se razširila po trebušni votlini. Razlog za to so nespecifične težave, ki se pojavljajo ob začetni bolezni in jih pogosto pripišejo drugim razlogom. Pojavljajo se nepojasnjene bolečine v medenici ali trebuhu, napihnjenost, zgoden občutek sitosti ter nepojasnjeno hujšanje. Pozorni moramo biti zlasti takrat, ko se težave ponavljajo ali trajajo daljše časovno obdobje.

Pri zgodnjem odkrivanju sprememb na jajčnikih nam je v veliko pomoč vaginalni ultrazvok, preiskava sodi v roke izkušenega strokovnjaka. Pozorni moramo biti na solidne tumorje nepravilnih oblik, pregrade ali tkivne vključke v cističnih spremembah, povečano prekrvavitev v tumorju ali prosto tekočino v preiskovanem področju.

Prvi znak napredovale bolezni je največkrat povečevanje obsega trebuha, kar je posledica nabiranja proste tekočine v trebuhu. Stopnjujejo se bolečine v trebuhu ter v hrbtu, uhajanje vode ali pogosto uriniranje, bolečine v žlički, zaprtje, izguba apetita, utrujenost, odpor do nekaterih vrst hrane in hujšanje.

Obstaja več vrst raka jajčnikov, katere in kakšna je njihova pogostost?

Najpogostejši je epitelijski rak jajčnikov, ta zraste iz celic, ki sestavljajo njegovo površino, teh je kar 90 odstotkov. Običajno se pojavi po 60. letu starosti, lahko pa zbolijo tudi mlajše ženske. Germinalni rak jajčnikov nastane iz zarodnih ali kličnih celic. Najpogostejši je v otroštvu ali pri najstnicah, starejše ženske za tem tipom raka le redko zbolijo. Stromalni raki nastanejo iz celic, ki sestavljajo stromo jajčnika. Zadnja dva se pojavljata le v petih odstotkih.

Kateri pa so dejavniki tveganja za nastanek raka jajčnikov?

Najpomembnejša dejavnika tveganja sta ničrodnost in neplodnost. Tveganje se poveča tudi pri izpostavljenosti nekaterim dražečim snovem, to sta v prvi vrsti smukec in azbest. Bolj ogrožene so tiste ženske, ki so že zbolele za rakom dojk. Zelo pomembna je tudi družinska obremenjenost, takih bolnic je približno ena desetina. Tveganje se poveča kar trikrat, če sta za rakom jajčnikov zboleli vsaj dve sorodnici v prvem kolenu. Dedne oblike raka jajčnikov in raka dojk so najpogosteje povezane z mutacijami genov BRCA 1 in BRCA 2. Pozitivna družinska anamneza za raka maternice, raka debelega črevesa ali druge rake prebavil lahko kaže na prisotnost lynchevega sindroma, to je dedni nepolipozni rak črevesa. Ta pomeni tudi večje tveganje za nastanek raka jajčnikov. Manjše tveganje za njegov nastanek je pri uporabnicah oralnih kontraceptivov, po odstranitvi maternice in po prekinitvi jajcevodov. Zaščitno deluje tudi čim več končanih nosečnosti s porodi in čim daljše dojenje.

Ko govorimo o raku, se velikokrat ustavimo pri dedni genetski ogroženosti. Morda lahko v tem oziru nekaj besed nameniva tudi mutaciji omenjenega gena BRCA.

Rak je kompleksna bolezen, nastane zaradi številnih razlogov. Le nekaj vrst rakov se pojavlja v družinah, te imenujemo hereditarni ali familiarni raki. Povezani so s spremembami na genih, ki se prenesejo s staršev na otroke. Genske spremembe imenujemo mutacije. Familiarni rak dojke in rak jajčnikov sta taki bolezni. Povezani sta z mutacijami na dveh genih, to sta BRCA 1 in BRCA 2. Eden od 300 ljudi je nosilec mutacije BRCA 1 in eden od 800 ljudi je nosilec mutacije BRCA 2. Ženske, ki so nosilke omenjenih mutacij, pogosteje zbolevajo za rakom jajčnikov, jajcevodov, peritoneja in trebušne slinavke. Moški, nosilci teh mutacij, pogosteje zbolevajo za rakom dojk, prostate in trebušne slinavke. Pri nosilkah okvarjenega gena BRCA 1 je tako verjetnost, da bo ženska v svojem življenju zbolela za rakom dojk, 60–85-odstotna (pri ženskah brez genetske okvare 10-odstotna) in za rakom jajčnikov 30–50-odstotna (pri ženskah brez genetske okvare le 1–2-odstotna). Pri nosilkah okvarjenega gena BRCA 2 je zbolevanje za rakom dojk in jajčnikov prav tako povečano, a je ogroženost nekoliko nižja kot pri prvi skupini.

Kako poteka zdravljenje in kakšno uspešnost beležite?

Standardno zdravljenje vseh oblik raka jajčnikov je kirurgija, ki ji sledi sistemska terapija. Namen kirurškega posega je odstranitev vseh tumorskih mas v trebuhu, kar pomembno vpliva na prognozo zdravljenja in je predpogoj za uspešno zdravljenje. Kirurg praviloma odstrani maternico, oba jajčnika in jajcevoda in pečico. Natančno pregleda celo trebušno votlino in odstrani sumljive spremembe tudi na drugih organih, če so te prisotne. Ti posegi naj bi se izvajali v visoko specializiranih ustanovah, kjer sodelujejo kirurgi različnih področij. Poleg ginekološkega posega nemalokrat potrebujemo abdominalnega kirurga ali kirurga urologa. Kirurgiji sledi sistemsko zdravljenje, kar pomeni zdravljenje s citostatiki. Vrsta sistemskega zdravljenja je odvisna od stadija bolezni, od starosti in stanja zmogljivosti bolnice, morebitnih sočasnih drugih bolezni in tudi od morebitnega predhodnega citostatskega zdravljenja. Citostatiki vplivajo tudi na zdrave celice, še posebno na celice organov, ki se hitro delijo. V mislih imamo predvsem celice kostnega mozga in lasnih mešičkov. Posledica so neželeni učinki zdravljenja. Pojavijo se lahko utrujenost, slabokrvnost, zmanjšanje števila belih krvnih celic, slabost in bruhanje, izpadanje las, mravljinčenje v prstih rok in nog, motnje prebave ali vnetje ustne sluznice. Vse naštete težave so ob dobri podporni terapiji obvladljive.

Se glede na naštete stranske učinke na področju zdravljenja uvajajo kakšne spremembe?

Zadnja leta so se tudi pri zdravljenju raka jajčnikov pričela uporabljati tarčna zdravila. Delujejo drugače kot citostatiki, s svojim delovanjem zavrejo rast tumorskih celic, pri tem pa skorajda ne prizadenejo zdravih. Delujejo samo na določene celične receptorje in so učinkovitejša. Imajo tudi manj neželenih učinkov kot citostatiki. Pri zdravljenju raka jajčnikov se kot novejše zdravilo uporablja tudi inhibitor PARP, predstavnik te skupine zdravil je olaparib. Zdravilo se uporablja v obliki kapsul pri bolnicah, ki imajo potrjeno mutacijo gena BRCA.

Nekatere vrste raka jajčnikov so hormonsko odvisne, pri teh pride v poštev hormonsko zdravljenje. Uporabljamo zdravila, ki so v obliki tablet in imajo manj neželenih učinkov. Zdravljenje običajno traja pet let.

Ali število obolelih žensk narašča, upada, kaj kaže statistika?

V Sloveniji je enoletno preživetje po zdravljenju raka jajčnikov približno 72-odstotno in petletno preživetje 38-odstotno. V Evropi nas to po uspešnosti zdravljenja uvršča v sredino. Pri nas zboli za rakom jajčnikov približno 160 bolnic letno, to število ostaja približno enako že vrsto let. Žal ostaja preživetje kljub sodobnim načinom zdravljenja slabo, saj je bolezen v zgodnjih stadijih zaradi nespecifične simptomatike slabo prepoznavna in jo praviloma odkrijemo pozno, ko je bolezen že močno napredovala. Dodatna težava je, da ne obstajajo učinkoviti presejalni programi za zgodnje odkrivanje te bolezni.

Pomembno je zgodnje odkrivanje!

Rak jajčnikov in prav tako rak dojke sta familiarni bolezni, povezani z mutacijo genov BRCA 1 in BRCA 2, ki so ju raziskovalci odkrili po letu 1990. Prvi leži na kromosomu 17, drugi na kromosomu 13. Prisotna sta v vsaki celici človeškega telesa, udeležena sta v popravilu napak DNA in sodita med tumor zavirajoče gene. Same mutacije genov BRCA ne vodijo do nastanka rakave bolezni, omogočajo pa, da se druge genetske napake kopičijo. Le štiri leta po odkritju genov BRCA 1 in BRCA 2 so leta 1999 na onkološkem inštitutu v Ljubljani začeli z raziskovalnim projektom, katerega cilj je bil vzpostavitev učinkovitega sistema za odkrivanje nosilcev mutacij in ustrezno svetovanje glede preventivnih ukrepov. Nosilkam mutacij BRCA tako svetujejo preventivne preglede, s katerimi začnejo po 25. letu starosti. V skladu z mednarodnimi smernicami priporočijo redno mesečno samopregledovanje dojk, polletni klinični pregled dojk, letno mamografijo v kombinaciji z ultrazvokom dojk ali magnetno resonanco dojk, izmenjaje na šest mesecev, polletni ginekološki pregled z vaginalnim ultrazvokom in spremljanje tumorskega označevalca CA 125. Predstavijo tudi možnosti preventivne mastektomije z rekonstrukcijo ali brez nje in možnost preventivne odstranitve jajčnikov in jajcevodov po zaključenem rodnem obdobju.