Glavoboli, vrtoglavice in slabost z bruhanjem so le nekateri simptomi, ki lahko nakazujejo na možganski tumor, vendar pa vsak glavobol ali slabost še ne pomeni bolezni. Vsekakor pa je obisk zdravnika nujen, če se omenjeni znaki pojavljajo pogosto in ne izginejo.

Možganski tumorji so sicer zelo različni tako po vrsti celic, iz katerih nastanejo, kot tudi po izidu bolezni in načinih zdravljenja. Njihova nenadzorovana rast povzroča povečan tlak v lobanji in simptomi zvišanega tlaka se kažejo kot glavobol, bruhanje, nevrološke motnje, … Moten je lahko tudi pretok likvorja, tekočine, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Drugi simptomi pa so odvisni od mesta rasti tumorja v možganih.

Najpogostejši so sekundarni ali metastatski tumorji, pri čemer gre za zasevke iz drugih primarnih rakov – dojke, pljuč, črevesa in drugo. Najpogostejši primarni možganski tumorji pa so gliomi, ki vzniknejo iz opornih celic možgan. Pojavljajo se lahko v benigni obliki (pilocitni astrocitom pri otrocih), v biološko benigni obliki, ki pa ne raste omejeno, v anaplastični obliki ali kot glioblastom.

Hitrost rasti in tudi preživetje sta odvisna od vrste tumorja in njegove lege. Na splošno imajo najboljšo prognozo bolniki z benignim tumorjem, najslabšo pa tisti z glioblastomom. Četrtino vseh možganskih tumorjev predstavljajo meningeomi, ki vzniknejo iz možganskih ovojnic.

Večinoma so benigni; rastejo tako, da odrivajo zdravo tkivo, zaradi česar jih je mogoče odstraniti v celoti. Težave povzročajo predvsem zaradi pritiskov na okoliške strukture. Manjši del meningeomov pa je zgrajen iz spremenjenih celic. Tudi ti delajo težave večinoma le zaradi pritiska, se pa po kirurški odstranitvi ponavljajo. Zato jih pri ponovitvah še obsevamo, da zmanjšamo tveganje za novo ponovitev.

Vzroki za nastanek

Vzroki za nastanek večinoma niso znani. S starostjo število obolelih narašča. V enaki meri zbolevajo moški in ženske, med njimi so tudi otroci. Doslej so opredelili izpostavljenost ionizirajočemu sevanju kot dejavnik tveganja, drugih dejavnikov pa niso dorekli, zato tudi kakšne preventive v zvezi s preprečevanjem  bolezni ni mogoče izvajati. Vsekakor pa je pomembna sekundarna in terciarna preventiva.

Zgodnje odkrivanje bolezni pomeni uspešnejše zdravljenje in boljšo rehabilitacijo bolnikov. Tudi informiranje o teh vrstah raka je pomembno, o njih se ponavadi precej manj govori kot o ostalih vrstah rakov

Bolezenski znaki

Glavobol je najpogostejši bolezenski znak pri vseh tumorjih in ni odvisen od njihove lokacije; pogostejši je zjutraj, ko je povišan venski tlak. Med spanjem namreč plitveje dihamo, zato naraste tlak ogljikovega dioksida in se poveča volumen možganov in s tem tudi tlak v lobanji.

Krči in epileptični napadi so drug pogost bolezenski znak, pojavne oblike pa so odvisne od lokacije tumorja. Nastanejo zaradi motenj sinaptičnega prevajanja impulzov ali presnove nevronov, ki so prizadeti zaradi pritiska tumorja ali otekline ob njem ali pa zaradi vraščanja tumorja.

Slabost z bruhanjem je skupaj z glavobolom običajno najzgodnejši simptom, ki ga povzroča tumor zaradi zvišanega intrakranialnega tlaka.

Nevrološki izpadi nastanejo zaradi izgube funkcije nevronov, ki je posledica vraščanja ali pregraditve nevronov in njihovih traktusov s tumorskim tkivom ali z oteklino. Izpad je odvisen od lokacije tumorja, npr. motnje v vidnem polju ali celo slepota pri tumorjih zatiljne regije. Lahko pride do odpovedi posameznih delov telesa ali izgube občutkov.

Endokrine motnje – motena funkcija žlez z notranjim izločanjem povzroča spremembe rasti, presnove in spolnih funkcij. Endokrine funkcije so lahko povečane ali pa gre za uničenje normalnih struktur, ki sicer skrbijo za te funkcije.

Omenjeni simptomi so posledica rasti tumorja in/ali otekline možgan v njegovi okolici.  Drugi simptomi so specifični za posamezen tumor in so odvisni od načina in mesta rasti v možganih. Zaradi tega nastanejo tudi različni premiki v možganih in lahko pride do vkleščenja v obstoječe kostne odprtine. Možganski edem (oteklina okoli tumorja) je odvisen od vrste in lege tumorja; dodatno okvarja možgane, ker moti njihovo presnovo in regionalni pretok krvi.

Diagnoza

Zdravnik pacienta klinično pregleda in opredeli bolezenske znake in njegovo stanje. Nevrološki pregled omogoči bolj natančno postavitev diagnoze. Z natančno analizo nevroloških izpadov in epileptičnih napadov včasih lahko že klinično natančno določimo lego in celo vrsto tumorja. Slikovna diagnostika (CT – računalniška tomografija, MR – magnetna resonanca) in dokončna postavitev diagnoze z biopsijo tumorja in s histopatološkim pregledom odvzetega vzorca potrdijo tumor in vrsto le-tega.

Za odvzem tkiva je potreben kirurški poseg, ki je lahko tudi že radikalen (odstranitev celotnega tumorja) in ne le diagnostičen. Patohistolog tkivo pregleda in natančno opredeli vrsto in tip tumorja. Stadij bolezni se ne določa po mednarodni klasifikaciji TNM, temveč se stanje opredeljuje predvsem glede na naravo tumorja (velikost, lego, način rasti in vraščanja v okolico, stopnjo malignosti) ter stopnjo bolnikove prizadetosti.

Kako poteka zdravljenje?

Zdravljenje primarnih možganskih tumorjev je v prvi vrsti kirurško, medtem ko pride pri metastatskih tumorjih operacija le redko v poštev, in sicer v primeru, če gre za samo eno metastazo. Ponavadi pa so zasevki večinoma številčni, zato je obsevanje najpogostejši postopek. Glede na vrsto tumorja, izid operativnega posega in splošno bolnikovo stanje se po operativnem posegu na konziliju odloča o morebitnem dopolnilnem zdravljenju z obsevanjem in/ali kemoterapijo (zdravljenje s citostatiki).

Pri bolnikih, ki so v slabem splošnem stanju, dopolnilno zdravljenje ne prispeva k izboljšanju oz. podaljšanju preživetja in je lahko celo škodljivo. Nove možnosti poleg napredka mikrokirurških tehnik v nevrokirurgiji obetajo tudi molekularni biologi in genetiki z možnostjo genskega zdravljenja.

Stranski učinki in posledice zdravljenja

Posledice kirurškega zdravljenja so predvsem odvisne od lege tumorja oziroma okoliške okvare možganskega tkiva. Stranski učinki obsevanja so običajno manjši; pojavlja se predvsem glavobol ter občasno bruhanje, kar z zdravili (proti bruhanju in kortikoidi) lahko omilimo.

Na obsevanem področju izpadejo lasje, vneta je lahko tudi koža. Kot pozni stranski učinek obsevanja se lahko pojavijo blage motnje koncentracije. Ob zdravljenju s citostatiki se lahko pojavita slabost in bruhanje, bolniki so tudi bolj občutljivi za okužbe zaradi poslabšanja krvne slike. Stranski učinki kemoterapije se pokažejo med zdravljenjem v obliki slabosti in bruhanja (zaradi draženja sluznic) in povečane nagnjenosti k okužbam (zaradi znižanja krvnih celic, predvsem levkocitov).

Ponovitev bolezni

Kljub napredku v postopkih zdravljenja je pri mnogih možganskih tumorjih možna tudi ponovitev bolezni. Še posebej pogosta je pri astrocitomih, anaplastičnih astrocitomih in predvsem pri glioblastomih. Zato je nujna redna nevrološka in slikovna kontrola, da se lahko ustrezno ukrepa, če je ponovitev zgodnja. Če je mogoče, se tumor ponovno operira. Obsevanja pogosto ni mogoče ponoviti zaradi polne doze sevanja, ki so jo možgani že prejeli. Včasih je mogoče še dodatno zdravljenje s kemoterapijo, bolnikovo stanje pa se lahko začasno izboljša tudi s kortikosteroidi.