Vsaka sprememba, ki jo ženska ali moški zazna v predelu dojk, je največkrat povezana s strahom pred resnimi malignimi obolenji. V tokratnem prispevku se bomo omejili na benigne spremembe dojk, s katerimi se srečujejo tako mlajše kot starejše ženske po vsem svetu. Predvsem pa vam polagamo na srce, da nikoli ne pozabite na redno in dosledno samopregledovanje dojk, ki lahko reši marsikatero življenje.

Avtor: Maja Vičič

Zgradba dojke

Dojka je žleza, katere primarna vloga pri ženski je tvorba mleka. Sestavljena je iz 15–20 posameznih režnjev, sestavljenih iz žleznih mešičkov in mlečnih izvodil različnih velikosti. Ti se na koncu zlijejo v skupni mlečni vod, ki se odpre v bradavico. V dojki se nahaja tudi maščobno in vezivno tkivo, kar ji daje oporo in obliko, ter številne krvne žilice, mezgovnice in živci. Dojka doseže svojo normalno velikost med šestnajstim in devetnajstim letom starosti, do popolnega razvoja pa pride šele v nosečnosti. Med nosečnostjo se izloča precejšnja količina hormonov, ki dojko preoblikujejo in pripravijo na njeno vlogo pri materinstvu. Dojka je organ, na katerega delujejo številni hormoni. Najpomembnejši med njimi so estrogeni, progesteroni ter usklajeno delovanje kortizola, inzulina, rastnega hormona, tiroksina in prolaktina.

Vsaka sprememba, ki jo ženska zatipa ali opazi, še ne pomeni nujno patološkega dogajanja. V različni fazi menstruacijskega ciklusa so prsi različno občutljive in čvrste. V drugi polovici ciklusa dojke nabreknejo in postanejo boleče. V predmenstrualnem obdobju povzroča povišana količina hormonov rast žleznega tkiva in izvodil ter večjo prekrvavljenost in zadrževanje tekočine v vezivnem tkivu. Podobno bolečino začutijo ženske tudi med nosečnostjo, ko je rast žleznega tkiva največja, saj se le-to prične pripravljati na izločanje mleka. Ženske v zrelem obdobju velikokrat opazijo drobno vozličavost, predvsem v zgornjem zunanjem kvadrantu, ki je sicer tudi eno izmed bolj občutljivih mest za nastanek malignega obolenja.

Razvojne nepravilnosti dojk

Skoraj praviloma sta dojki vsaj deloma nesimetrični. Lahko se zgodi, da med razvojem pride do odsotnosti dojke ali bradavice, redko pa pride do nastanka več dojk oz. t.i. polimastije. Prirojene nepravilnosti povzročajo ženskam največkrat psihične in fizične težave, ki pa jih je mogoče popraviti s pomočjo estetske kirurgije.

Poškodbe dojk

Ker dojka ni neposredno zaščitena, lahko med igro, športnimi aktivnostmi, v prometnih nesrečah ali kako drugače pride do lažjih in hujših poškodb. Najpogosteje pride do nastanka hematomov, ki se zdravijo z mirovanjem, hujše poškodbe pa je treba zdraviti operativno. 

Vnetje dojk – mastitis

Do vnetja dojk največkrat pride med nosečnostjo in dojenjem. Ženske ga načeloma zelo hitro spoznajo, saj povzroča precejšnjo bolečino, rdečino in oteklino dojke. Prav tako sta prisotni splošna oslabelost in povišana telesna temperatura. Vzrok za nastanek vnetja so bakterijske okužbe, med katerimi je najpogostejša okužba s stafilokoki, streptokoki, redkeje gram negativni mikroorganizmi.

Mastitis se največkrat pojavi v prvih treh mesecih po porodu, saj lahko bakterija iz otrokovih ustec med dojenjem vstopi skozi dojko v notranjost žleznega tkiva. Ko bakterija vstopi skozi drobne razpoke v bradavici v dojko, se prične hitro razmnoževati, kar povzroči lažjo infekcijo ali celo ognojek. Mastitis nastane običajno samo na eni dojki. Do vnetja lahko pride tudi zaradi večje količine mleka v žlezah, ki se ni dovolj hitro in pravilno izpraznilo iz dojke.

Za mastitisom pa lahko zbolijo tudi ženske, ki ne dojijo. Največkrat se to zgodi v času menopavze ali pa pod vplivom ostalih hormonskih sprememb, ki povzročijo, da se izvodila zaprejo zaradi odmrle kože.

Mastitis zdravimo s pomočjo antibiotikov. Kadar se ognojek nahaja globlje v dojki, je potreben manjši operativni poseg, s katerim odstranijo zagnojeno tkivo. Bolečino, ki nastane ob mastitisu, lahko zmanjšamo z obkladki in rahlimi masažami dojke. Da do vnetja ne bi prišlo, je priporočeno redno dojenje oz. dosledno praznjenje mleka ter ustrezna higiena otrokovih rok in ust.

Tudi vnetju podobna vrsta raka lahko povzroča oteklino in rdečino, vendar so takrat laboratorijski vnetni pokazatelji običajno znižani. Akutna vnetja lahko preidejo tudi v kronično obliko, katerih zdravljenje pa je precej bolj dolgotrajno.

Izcedek iz bradavice

Čeprav je izcedek iz bradavice lahko patološkega izvora, le-tega povzročajo tudi različna hormonska stanja. Takšen je lahko npr. belkast izcedek iz obeh dojk. Krvavkast izcedek je večkrat prisoten pri majhnih nerakavih vozličkih v žleznih izvodilih, ki jih imenujemo papilomi. Tudi nekatera zdravila in hipofizni tumorji lahko povzročijo galaktorejo oz. tvorbo mleka. Do tega pojava lahko pride ob jemanju nekaterih antipsihotikov in drugih zdravil.

Ciste

Ciste so najpogostejši benigni tumorji dojk. Gre za manjše ali večje bulice, ki so napolnjene s tekočino. Ženska si jo največkrat zatipa sama, po otipu so elastične in imajo gladke robove in nekaterim ženskam povzročajo manjše bolečine. Ženska lahko ima eno ali več cist, pogosto se zgodi, da se ciste po odstranitvi znova pojavijo. Velikokrat nastanejo pred pojavom menstruacije in nato same izginejo. Natančnega nastanka cist ne poznamo, ve se le, da pride do zamašitve izvodilc.

Na mamografiji so ciste vidne kot goste spremembe. Če je postavljen sum, da gre res za cisto, opravijo ultrazvočni pregled, s katerim ugotavljajo prisotnost tekočine v spremembi in nato verjetnost za maligno dogajanje. Benigne ciste so navadno večje od 1,4 cm, okrogle ali ovalne ter dobro omejene. Pri rakavih cistah je oblika nepravilna, tekočina pa je lahko zbrana v drobne skupke.

Kadar je postavljena diagnoza ciste, največkrat sledi aspiracija tekočine s pomočjo tanke igle. Če je tekočina, ki jo z iglo odstranijo, čista in brez krvavih primesi, gre načeloma za benigno dogajanje in nadaljnje preiskave niso potrebne. Lahko pa zdravnik pošlje tekočino na mikroskopski pregled za potrditev diagnoze.

Kadar gre za spremembo trše konsistence, v kateri niso uspeli prikazati tekočine, se opravi igelno biopsijo, s katero odvzamejo nekaj celic, ki se jih nato pošlje v natančne citološke preiskave. Če tudi s pregledom celic ali tkiva, odvzetega z igelno punkcijo spremembe v dojki niso zanesljivo opredeljene, se zdravnik odloči za kirurško biopsijo, pri kateri odstrani celotno sumljivo spremembo.

Odvzet košček tkiva patolog natančno pregleda in oceni ter opredeli histologijo spremembe, od česar je odvisno celotno zdravljenje. Pri številnih ženskah se cista rada ponovi. Če se ponovi več kot trikrat, je dogajanje bolj sumljivo in je potreben kirurški poseg.

Fibroadenomi

Majhne benigne tumorje, ki najpogosteje nastanejo pri ženskah, starih 20–40 let, imenujemo fibroadenomi. Lahko se pojavijo tudi v puberteti ali zgodnji mladosti, po 40. letu pa so redki. Izhajajo iz vezivnega in žleznega tkiva dojke. Nastanejo zaradi motenj v hormonskem ravnovesju, predvsem zaradi neenakomernega izločanja estrogena.

Nosečnost in dojenje še povečata rast fibroadenoma. Po otipu so nekoliko trši in za razliko od rakavih tvorb dobro omejeni. Zaradi natančne diagnoze se zdravnik po mamografski preiskavi velikokrat odloči za odstranitev tkiva in pregled pod mikroskopom. Vozličke je večinoma možno kirurško odstraniti. Pri t.i. fibrocistični bolezni gre za hkratni pojav bolečin v dojkah, cist in vozličkov. Večina žensk nima povečanega tveganja za nastanek raka dojke, zdraviti je treba le ciste.

Benigne fibroze

Popoškodbeno ali pooperativno lahko nastane v dojki brazgotinasto tkivo, ki se tipa kot rakava formacija. Mamografsko se kažejo kot zvezdaste spremembe, podobne karcinomu, vendar imajo na različnih projekcijah različen videz in se sčasoma nekoliko zmanjšajo.

Kalcinacije

To so majhni ali večji depoziti, ki se odlagajo v tkivu dojke. Ženska jih načeloma ne more sama zatipati, so pa vidni na mamografskem posnetku in zahtevajo dobro poznavanje in natančnost radiologa. Lahko gre za mikrokalcinacije ali za makrokalcinacije, kjer so prisotni večji depoziti kalcija. Najdejo jih pri več kot polovici žensk po dopolnjenem 50. letu. Mikrokalcinacije največkrat pomenijo benigno dogajanje, pri nekaterih vrstah raka na dojki pa so lahko edini znak bolezni.

Na kaj bodite pozorne?

Še enkrat naj vas opozorimo na redno samopregledovanje. Ker lahko le s tem ukrepom pravočasno odkrijemo benigne ali maligne spremembe, mora vsaki ženski, tako mlajši kot starejši, dosledno pregledovanje dojk postati vsakomesečna navada. Rak dojke je namreč še vedno med najpogostejšimi raki pri ženskah, saj se vse od leta 1950 njegova zbolevnost povečuje. Najbolje je, da s pregledovanjem dojk pričnejo ženske po dopolnjenem 20. letu, najprimernejši čas je po zaključeni menstruaciji. Če ste že v meni, si za samopregledovanje izberite isti dan v mesecu.

Postavite se pred ogledalo in si najprej dobro oglejte dojki. Pozorne bodite na morebitno ugreznjenost bradavic in kože, rdečino, oteklino ali izcedek. Nato dvignite roke in jih položite za glavo ter si dojki ponovno oglejte. Podobno lahko pregledate dojki, če roki položite na boke. Takoj za tem se lotite pretipavanja dojke. Dojko morate natančno pretipati v vse smeri, krožno in vzdolžno, nikar ne pozabite na področje bradavice in nato še pazduh. Ko se uležete, postopek ponovite še na drugi dojki.

Tudi nosečnice in ženske, ki dojijo, lahko zbolijo za rakom dojke. Pri njih je maligno obolenje zaradi občutljivosti in napetosti dojk še težje pravočasno ugotoviti.

Takoj ko zatipate ali opazite kakršnokoli spremembo, je najbolje, da se odpravite do izbranega osebnega zdravnika oz. ginekologa. Nekatere bolečine in zatrdline, ki jih zatipate med menstruacijo, so sicer normalen pojav, če pa v nekaj dneh po zaključku mesečnega perila ne izzvenijo, je potreben strokovni pregled. Rak dojke je namreč največkrat neboleč, le pri nekaterih ženskah se občasno pojavi nelagoden občutek v dojkah.

Še posebej pozorne bodite tiste, pri katerih gre za družinsko obremenjenost z rakom dojke. Prav tako so bolj obremenjene ženske, ki so dobile prvo menstruacijo pred 11. letom, in tiste, ki so jo izgubile po 50. letu. Posebno pozornost samopregledovanju naj namenijo tudi ženske, ki niso nikoli rodile. Nekatere raziskave kažejo, da tudi hormonski nadomestki za lajšanje menopavzalnih težav in kontracepcijske tabletke zmerno večajo nevarnost za nastanek raka na dojkah. Prisotnost nekaterih benignih sprememb lahko zveča možnost za nastanek raka, poleg tega pa tudi debelost in pretirano uživanje alkoholnih pijač.