Za sodobne družbe velja, da postajajo vedno bolj »stare« oziroma da se starostna meja pričakovane življenjske dobe vse bolj zvišuje. Se tem spremembam ustrezno prilagajamo, smo na ta pomemben dejavnik sploh pripravljeni in če, kako? Tudi o tem, kje se začne skrb za starejše, smo se pogovarjali z dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, profesorico na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani in družinsko terapevtko. Z njo se je pogovarjala Dušica Herman. Drugi del pogovora bo objavljen v prihodnji številki.

Kako naj srednja generacija v skupnem življenju gradi ter dograjuje odnos do starejše generacije?

Razmišljajva v okviru dejstva, da je tudi najina generacija že na pragu starejše. Eden od ključev je ta, da se zdi, kot da poznamo svojo vlogo otroka in znamo sprejeti starša v vlogi starša, v odnosu s starši pa ne znamo biti odrasli ljudje oziroma se čutiti kot odrasli. Kot da nekaj zmanjka, kot da za življenje ne bi bili dovolj dobro opremljeni, da bi znali svoje starše videti ne samo kot starše, temveč tudi kot osebnosti, posameznike. Tudi v obratni smeri velja enako, kajti tudi starši vidijo v nas predvsem svoje otroke. Na tem mestu je potrebno začeti razmišljanje o zastavljenem vprašanju. Navsezadnje tudi zato, da mi kot starši ne bi prenašali enakega vzorca naprej, na svoje otroke. Veliko mladih, ki pa so že povsem odrasli, pri tridesetih in več letih, ostaja doma, zato so tudi starši pogosto na preizkušnji, da jih vidijo predvsem kot otroke, čeravno so to odrasli posamezniki.

Na kaj moramo biti v skrbi za starejše še posebej pozorni, da ti naše skrbi ne bi občutili in razumeli kot zaščitništvo, ki ga niti ne potrebujejo niti ne želijo? Meja, ko pri skrbi prestopimo njihovo dostojanstvo, je najbrž zelo tanka?

Potrebni bi bili novi in drugačni pogovorovi med našimi starši in nami v smislu skupnih projektov sprememb, to pa je težko. V družini je težko govoriti o spremembah, težko je sesti skupaj in pogledati to sestavljenko na novo. V psihologiji pravimo, da je družina tudi delovna skupina in v določenem obdobju je potrebno o delu govoriti drugače: o skupnem delu, o skupnem prostoru in na novo spregovoriti v ozaveščenem pogovoru, kot rečemo v jeziku socialnega dela. V tem pogovoru se mora zgoditi neka sprememba, da je mogoče reči »glej, zdaj je malo drugače, jaz vidim problem v tem in tem in moj prispevek bi bil takšen, to lahko jaz prevzamem, naredim, poskrbim za to, …« To niso običajni pogovori in praviloma jih ne zmoremo sami. Za takšen preskok potrebujemo včasih tudi strokovne sogovornike, da nam v tem novem konceptu pomagajo uvideti novo vlogo ter nalogo kot soustvarjeno nalogo. Gre namreč za to, da dokler naši starši sami ne ocenijo, da ne zmorejo več tega in onega in v tolikšnem obsegu kot doslej, dokler se sami ne odločijo sprejeti pomoči, je lahko naša največja in hkrati edina pomoč ta, da jim spoštljivo pustimo, da delajo tako, kot so vajeni in dokler menijo, da so tega še sposobni. Potrebno je razumeti, da nekomu ne moreš pomagati, če te pomoči ne želi sprejeti. V družinah, kjer je veliko ljubezni in spoštovanja, lahko nastane tudi veliko zadreg in negotovosti in hitro lahko drug drugega prizadenemo, če tega ne razumemo in ne sprejmemo. Dejstvo je, da srednja in starejša generacija potrebujeta ena drugo, drug drugemu moramo biti v pomoč, da ostanemo skupaj, solidarni in podporni.

Kako se lotiti oziroma kako začeti pogovor o spremenjenih okoliščinah in posledicah, ki jih te prinašajo?

Za starejšo generacijo je zelo pomembno, da se ne počuti ponižane v tem, da nečesa ne zmore več. Iz takega izhodiščnega položaja je potem mogoče nadaljevati, je pa, ponovno poudarjam, to zahteven pogovor. To ni običajen način govora in ponavadi se mora nekaj zgoditi, da se tak pogovor sploh lahko začne. Izhodišče mora biti spoštljiv poskus soustvariti dogovore in to z obeh strani. Za nas, srednjo generacijo, ki imamo več moči, je absolutno temeljno izhodišče, da gledamo na ta odnos, če le moremo, s perspektive moči, kot pravimo v jeziku socialnega dela, in sicer odprto in pozitivno, da vidimo, kaj starejša oseba še zmore in lahko stori. Pogovarjati se moramo z zavedanjem dragocenosti virov, ki jih imajo starejši ljudje: kaj želijo ohraniti, kje so močni, kaj so njihovi posebni talenti, na katere se še vedno lahko naslonijo. Hkrati moramo v takem pogovoru povabiti starše, da enako gledajo na nas, da nas slišijo in nam odgovorijo, ko vprašamo ali rečemo »kaj lahko jaz naredim, mi bo v veselje«, »jaz bi to rad/-a naredil/-a«, …

Kolikšna je nevarnost, da gremo pri tem vztrajanju predaleč, kljub najboljšim namenom?

Takšna nevarnost je realna in predstavlja drugo plat iste zgodbe. Zahtevnost približevanja starejšim v spremenjenih okoliščinah je namreč tudi v tem, da se mi nenadoma ne začnemo obnašati, kot da so zdaj starši naši otroci. Edino pravilno in kar pripelje do soustvarjalnega pogovora, je: ne ali oni ali mi, ampak in oni in mi. V oblikovanju novega, soustvarjalnega odnosa je treba odpreti nekaj čisto novega: mi in oni, oboji odrasli ljudje, posamezniki, povezani z zgodovino, tradicijo in z vsem, kar je dobrega in slabega v družinah. Nedopustno je in ne sme se zgoditi, da rečemo »da ne razumejo«, »da jim ni mogoče ničesar dopovedati«, …

Kdo vse naj sodeluje v procesu novega, soustvarjalnega odnosa?

Zelo pomemben element tega procesa je, kako srednja generacija drži skupaj. Srednja generacija so sin in snaha, hči in zet in njihovi otroci, torej vnuki. Lažje je soustvarjati nove pogoje življenja, če je ta generacija povezana, da si pari stojijo ob strani, se podpirajo v skupni želji za skupne starše. In če vem, da me bo enako odgovorno in skrbno nadomestil mož, če jaz ne bom mogla pomagati svojim staršem in sem pripravljena enako in v enaki meri narediti za njegove, je pomirjujoč tudi občutek gotovosti, da nisi v tej skrbi sam. V nasprotnem primeru »pade«, kot se reče in kot se pogosto zgodi, vse na enega in to pomeni zaradi stalne skrbi in pogoste odsotnosti enega hud pritisk na družino. Razbije se ne samo povezanost in zavezništvo med moškim in žensko navzgor, do staršev, temveč tudi navzdol, do lastnih otrok. Ustvarjajo se slaba zavezništva: med sinom in starši, med hčerko in starši, kar je korak nazaj. Še en problemski sklop se odpira pri teh vprašanjih, to pa so vnuki, torej naši otroci, ki morajo imeti pri tem prav tako svojo vlogo in svoj delež. Tudi ali celo predvsem v njihovo dobro, da se naučijo živeti za naprej, da bodo razumeli in znali tak pogovor začeti, ko bodo oni na vrsti v vlogi, v kakršni smo mi sedaj v odnosu do svojih staršev.

Nestrpnost, ki je posledica številnih vzrokov, tudi naše slabe ali vsaj pomanjkljive opremljenosti za take vrste pogovorov, starše prizadene, kar se izraža tudi v očitkih, to pa najbrž postavlja vedno višji zid in odbijanje nazaj.

Boleči so očitki, npr. »vsem sem v napoto«, »čim prej bi se me radi znebili«, »nobenega razumevanja in potrpljenja nimajo z mano«, … A tudi naš odgovor nanje je prepogosto neprimerna obramba, češ »star, siten in sebičen je«, »samo nase misli«, »ampak mi imamo tudi svoje življenje«, »zahteven je«, »nič ne razume«, … Kadar se pojavi ta problem, je jasno, da nerazumevanje ni nastalo čez noč, ampak se je v spremenjenih okoliščinah le bolj jasno izrazilo, da je bilo v tem prepletenem družinskem odnosu že prej nekaj narobe. Pokaže se pravzaprav celotno življenje ter odnosi v družini.

Kdo nam je v teh zahtevnih in občutljivih življenjskih situacijah lahko v pomoč?

Pomoč v smislu dobrega zavezništva za skupno dobro poiščimo najprej v krogu svojih najbližjih, tudi posvet s strokovnjakom, družinskim terapevtom marsikdaj usmeri prizadevanja na pravo, dobro pot. Res pa je, da včasih nečesa preprosto ni mogoče spremeniti. Praviloma lažje nenehno obremenjujemo sebe in druge z zaskrbljenostjo in smo v stalnem sporu sami s seboj, prav mogoče je, da tudi z drugimi, kot da bi rekli »ne morem» ali »toliko lahko, več ne«, »ne morem in ne želim žrtvovati vsega svojega življenja«, »v tem obdobju lahko prevzamem to skrb, več kot to ali za dalj časa pa ne«, »jaz tega ne zmorem in ne zdržim, dom za starejše je edina rešitev«. Vedno moramo imeti pred očmi tudi to, da je nekje meja. Če to spregledamo, se žrtvujemo, trpimo, to prenašamo na druge in nikomur ni dobro. In tedaj, čeprav je težko, je povsem človeško, če si pošteno priznamo, da smo dosegli svoje meje.