Hvaležni smo, da je za ABC ZDRAVJA spregovoril Brane Miličevič, ki se je rešil odvisnosti od drog, zdaj pa kot laični terapevt na Zavodu Pelikan Bertoki – Karitas pomaga drugim v podobnih krizah.

Avtor: Andreja Hergula

Kako bi opisali svoje otroštvo in mladost?

Moje otroštvo je bilo povsem »normalno«. Starši so me vzgajali s precej strogo roko in mi skušali nuditi vse najboljše. V šoli sem bil odličen in treniral sem dva športa. Do šestega razreda ni bilo nobenih izstopajočih dogodkov. Takrat pa sem začel prestopati meje z izostajanjem od pouka in s prvimi cigaretami ter z izigravanjem in laganjem. Seveda se je to poznalo na mojem vedenju. Manj pa se je poznalo na učnem uspehu, saj sem zelo uspešno končal osnovno šolo in se vpisal na gimnazijo. Vedno manj pa sem hodil na treninge in vedno več postopal po ulici ter hodil zvečer ven.

Kdaj ste prvič vzeli drogo in kaj vas je navedlo k temu?

Drogo (marihuano) sem prvič vzel v prvem letniku, pred tem pa sem že precej popival in bil ničkolikokrat zelo opit. K temu me ni spodbudila družba ali kdorkoli drug, kot vsi radi iščejo izgovore, temveč sem se za to odločil sam. To je bila »normalna« posledica mojega življenja. Opuščanje vrednot, zavračanje odgovornosti, odtujevanje od prijateljev in družine, prenehanje s športom in šolo je v meni povzročilo ogromno luknjo, ki sem jo skušal zapolniti na napačen način. Polnil sem jo z uporništvom, bahanjem, nastopaštvom, druženjem z meni enakimi ljudmi in seveda z zlorabljanjem drog.

Kako vas je redno jemanje droge spremenilo?

Redno jemanje drog me je popolnoma spremenilo, fizično, psihično in duševno. Droge nisem več jemal za užitek oziroma za omamljanje, temveč za to, da sem lahko fizično deloval. V nuji, da bi to dosegel, nisem imel več nobenih moralnih zadržkov. Za drogo bi storil vse: lagal, izkoriščal, kradel, preprodajal in goljufal. Dolga leta takšnega življenja so iz mene naredila le prazno in grdo človeško lupino. Bil sem popolnoma prazen, brez ciljev, motivacije, čustveno podhranjen in brez smisla življenja. Edina stvar, s katero sem se ukvarjal, je bila, kje in kako dobiti drogo. To nisem bil več jaz.

So vas na to, da ste padli v začarani krog droge, opominjali drugi ali ste v nekem trenutku to spoznali sami?

Na to, kar počnem, so me opominjali vsi, sošolci, prijatelji, starši, a na začetku je vsak odvisnik – takšen sem bil tudi sam – presneto pameten, predrzen in trmast. Nenehno sem razmišljal, da jaz ne morem zabresti globoko, da drogo jemljem le občasno, da lahko preneham, kadar hočem, da zaradi tega, ker se ne »fiksam«, še nisem odvisnik. Bilo je še mnogo drugih neumnih izgovorov. Kar nekaj let je minilo, da sem si priznal, da sem odvisnik. A takrat je bilo prepozno, da bi si pomagal. Nisem imel niti moči niti volje, da bi izplaval.

Skozi katere postopke ste morali iti prve tedne po prenehanju uživanja drog? Kaj je bil najtežji del?

Moral sem dotakniti dna oziroma kar treščiti z glavo vanj, da sem spregledal, da tako ne gre več naprej. Dal sem si na izbiro: ali bom nekaj naredil zase ali pa bom enostavno umrl oz. nadaljeval življenje ‘zombija’. Še vedno pa nisem zmogel sam, potreboval sem nekaj in nekoga, da me prisili. To so storili starši. Izbiral sem lahko med komuno ali cesto in šele takrat sem se odločil. Takrat sem mislil, da bo abstinenčna kriza najhujše, s čimer se bom moral soočiti, vendar sem šel skozi hujšo krizo v komuni. To je bila duševna kriza. Začel sem se zavedati, koliko gorja in trpljenja sem povzročil sebi in tistim, ki me imajo radi. Moral sem sprejeti svoja dejanja in odgovornost zanje, sprejeti preteklost, da grem lahko naprej, oprostiti drugim in samemu sebi. To je bila najhujša kriza.

Kje ste črpali moč, da ste premagali vse to?

Moč sem črpal v spremembah, ki sem jih opažal na sebi, skozi bližino in ljubezen svojcev, ki so verjeli vame, kljub vsemu, kar sem jim storil, pri ljudeh, ki so mi zares hoteli pomagati. Nisem jih mogel še enkrat razočarati. Nisem se mogel še enkrat razočarati.

Kakšno je bilo osebje Pelikana, ki vam je nudilo strokovno pomoč? Kaj se vas je še posebej dotaknilo?

Osebje Pelikana je bilo do mene zelo profesionalno in dosledno pri nudenju pomoči in postavljanju meja, kar sem najbolj potreboval. Še najbolj se me je dotaknilo in mi pomagalo dejstvo, da je med zaposlenimi tudi bivši odvisnik, ki mi je bil vzor in mi je dajal upanje, da se je možno rešiti iz sveta omame. On in kasneje drugi fantje iz komune, ki so šli skozi enako izkušnjo kot jaz, so mi največ pomagali in me usmerjali na pravo pot. Z njimi nisem mogel preračunljivo ravnati in jim lagati, ker so to tudi sami počeli. Manipulirati z manipulatorji pa se ne da. Živel sem po načelu trde, a ljubeče roke. Naučil sem se veliko novega o delu, sebi in življenju, ki ga želim.

Koliko časa je že od vašega zdravljenja? Kako zdaj osmišljate svoje življenje, stran od slabih navad?

Od mojega zdravljenja je minilo pet let, odkar sem nazadnje vzel drogo, pa osem. Vase sem zelo prepričan, nisem pa predrzen. Vem, da bom celo življenje zazdravljen odvisnik. Kakor za bivšega alkoholika velja, da ne sme posegati po pijači, velja tudi zame (in druge oblike odvisnosti). Moje življenje ima sedaj smisel. Končal sem šolanje, vozniški izpit, se zaposlil, ustvarjam si družino, soočam se s težavami, se jim ne izogibam, skušam živeti polno, a skromno. Lepote življenja vidim na vsakem koraku, za kar sem prej bil popolnoma slep. Sedaj vem, kaj pomeni ljubiti, spoštovati, verjeti, biti srečen, …

Sedaj tudi vi pomagate odvisnikom, ki pridejo v Pelikan. Kje konkretno ste jim lahko največja opora?

Pri pomoči odvisnikom sem jim lahko največja opora tako, da jim skušam biti vzor, jih motiviram, spodbujam, jim dajem upanje, da se lahko izvijejo iz lovk odvisnosti. Tako kot je nekdo pomagal meni, tako poskušam jaz njim. Seveda pa moram biti pri vsem tem dosleden in stati za svojimi besedami.

December 2013