»Zasvojenost s seksualnostjo ni nič novega, ne kot fenomen ne kot besedna zveza. Têrmin, ki ga uporabljamo, je morda manj poznan in zveni sodobno, a prvi opisi bolečega stanja, ko oseba ne more nadzorovati seksualnih impulzov in spolnih želja, segajo v četrto stoletje
našega štetja, ko jih je zapisal sveti Avguštin,« razloži direktor Inštituta za zasvojenosti in travme Peter Topić, avtor uspešnice Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi. V nadaljevanju razlaga o vzrokih za zasvojenost, o vrstah in znakih zasvojenosti in kompleksnosti človeške spolnosti.   

V kolikšni meri še drži Freudova teorija, da je spolno samozadovoljevanje (masturbacija) primarna zasvojenost?

V psihiatriji ta fenomen verjetno prvič zasledimo leta 1897, ko je Sigmund Freud samozadovoljevanje opisal z besedami »izvirna ali primarna zasvojenost«. Zapisal je, da je samozadovoljevanje tista močna navada, ki ji lahko rečemo primarna zasvojenost, in da druge zasvojenosti, kot so npr. zasvojenost z alkoholom, morfinom, tobakom ipd., vstopijo v življenje posameznika le kot nadomestek primarne. Tudi pozneje lahko v psihiatričnih priročnikih zasledimo angleško besedno zvezo nonparaphilic sexual addiction.

Samozadovoljevanje in pornografija pogosto hodita z roko v roki. Kdaj lahko rečemo, da je moški ali ženska zasvojena z gledanjem pornografije preko spleta (in samozadovoljevanjem)?

Če želimo razumeti zasvojenost s seksualnostjo, moramo najprej prepoznati njene znake. Eden od znakov zasvojenosti je zagotovo neobvladljiv vedenjski vzorec. To vsekakor še ni dokaz zasvojenosti, je pa eden od pomembnih dejavnikov. Ko oseba na katerem koli področju ne obvladuje več svojega vedenja, je to znak težav. Enako velja za neobvladljivo uporabo kemičnih substanc, igranje računalniških iger ali samozadovoljevanje. Obseg, trajanje ali količina tega vedenja pri zasvojenih vedno presežejo okvir načrtovanega. Drugi pomemben znak je nadaljevanje kljub negativnim posledicam. Zasvojeni ne opustijo svojega vedenja kljub razumskim razlagam, prošnjam bližnjih, celo grožnjam ali negativnim posledicam. Vse to so znaki nemoči, ki je sestavni del vsake zasvojenosti.

Strokovnjaki navajajo, da je internetna pornografija v porastu zaradi anonimnosti, dostopnosti in nizkih stroškov. Lahko poveste nekoliko več o tem?

Zaprti med štirimi stenami ljudje lahko počnejo tudi tisto, česar si sicer v resničnem življenju ne bi nikoli dovolili. Dostop do spleta je v razvitem svetu skorajda neomejen in seksualne vsebine so dostopne kadar koli in kjer koli. V nasprotju z drugimi oblikami seksualnosti navidezno skoraj nič ne stanejo, ne v finančnem ne v čustvenem pogledu. Na spletu v seksualnem smislu torej vsakdo lahko najde točno tisto, kar išče – v neomejenih količinah. Ob tem se pogosto slepimo, da za to ne ve nihče in da tako vedenje nima nobenih posledic.

Je naključje, katero vrsto zasvojenosti »izbere« človek – glede na to, da v knjigi pišete o tem, da je izvor zasvojenosti pri vseh enak. Pravite, da gre za problem temeljnega prepričanja »nisem dovolj dober« …

Večina zasvojenih je globoko v sebi prepričanih, da niso dovolj dobri, da so »blago z napako«.Ta občutek poskušajo utišati z različnimi zasvojenskimi vedenji ali vnosom substanc, ki začasno utišajo čustveno nelagodje, ki je posledica tega prepričanja. Prav dostopnost je tista, ki pomembno vpliva na to, na kakšen način oseba poskuša vplivati na svoje  čustvovanje. V različnih starostnih obdobjih so nam dostopne različne strategije, ki spremenijo stanje zavesti in to, kar čutimo. V otroštvu običajno nimamo na voljo alkohola in drog, lahko pa sanjarimo, se samozadovoljujemo ali se prenajedamo in s tem poskušamo omiliti čustveno bolečino.

Eden od znakov zasvojenosti s seksualnostjo je, da človek ne more več obvladovati svojega vedenja. Kako konkretno se obnaša človek, ki je zasvojen s seksualnostjo?

Preden katero koli obliko spolnega izražanja pri posamezniku označimo za zasvojenost, moramo imeti zelo jasno predstavo o tem, kaj zasvojenost sploh je. Osredotočanje izključno na vedenjske vzorce in spolne prakse ne pove dosti o zasvojenosti in še ni dokaz zanjo. Zasvojenosti ne moremo opredeliti na osnovi enega dejavnika ali vedenjskega vzorca. Zasvojeni se lahko omamljajo s kompulzivnim samozadovoljevanjem, sanjarjenjem o ekstatičnem seksu z namišljenim ali resničnim partnerjem, lahko pa obsedeno razmišljajo o seksualnih avanturah, imajo več sočasnih odnosov, vedno znova zapeljujejo druge, kljub temu da že imajo partnerja. Prav tako jih lahko privlači seks z anonimnimi partnerji, kličejo vroče linije ali plačujejo za katero koli obliko seksa. S seksom lahko služijo, npr. izdelujejo gradiva z eksplicitno seksualno vsebino (video in avdio posnetke ali pisana besedila) ali pa s temi izdelki trgujejo, njihov vzorec je lahko voajerizem (opazovanje drugih v eksplicitno seksualnih okoliščinah) ali pa ekshibicionizem (razkazovanje drugim). Sodelujejo lahko v sadomazohističnem seksu ali pa kako drugače prestopajo spolne meje drugih ljudi. Predvsem pa pri zasvojenih opazimo občutno zmanjšano sposobnost izbire, tako da bi lahko rekli, da je zasvojenost pravzaprav bolezen izbire.

Večkrat ste že omenili sanjarjenje. Najbrž se marsikdo ne zaveda, da je lahko resen problem tudi sanjarjenje o seksu?

S sanjarjenjem lahko prav tako spremenimo stanje zavesti. Za ta vedenjski vzorec je značilno, da je vzburjenje vezano na seksualno nabite fantazije, odnose in okoliščine. Zasvojeni ostanejo na ravni opazovanja oseb, ki se jim zdijo privlačne, a ne prestopijo mej fantazijskega
sveta. Romantika in seks sta lahko skrajno ekstatična, če ju ne ogroža testiranje realnosti. V fantazijah nas druga oseba namreč ne more zavrniti ali kritizirati našega vedenja.

Kako bi se morali starši pogovarjati s svojimi otroki o spolnosti? Je pogovor sploh potreben ali je dovolj, da otroci v družini vidijo naklonjenost in bližino med očetom in mamo?

Trendi kažejo, da je to, kar je bilo nekoč običajno za šestnajstletnika, danes običajno za desetletnika. Starši, ki poskušajo navezati stik z mladostnikom in želijo deliti informacije o spolnosti in s tem vplivati tudi na mladostnikovo spolno identiteto, ne smejo čakati do 16. leta. Obstaja verjetnost, da mladostnik o seksu takrat ve že več kot starši. Morda sicer res ve več o seksu, ne pa o tem, kako kompleksna je človeška spolnost. Pravi čas za pogovor je že v otroštvu, lahko tudi že zelo zgodaj. Seveda je pomembno, da vsebine pogovorov prilagodimo otrokovi starosti. S tem ne mislim, da bi starši načenjali pogovore o spolnosti. Težava je v tem, da živimo v seksualizirani družbi, zato so otroci že od zelo zgodnjega otroštva izpostavljeni seksualnim dražljajem, tudi ko mi tega ne želimo. Če vidimo, da otrok reagira na določen dogodek ali vsebino, mi pa mu ne pomagamo tega osmisliti in razumeti, dajemo na ta način otrokom slabo sporočilo, in sicer to, da je nekaj narobe ali z njimi ali pa s spolnostjo. Najpomembneje pa je, da ne delamo dodatne nepotrebne škode.

Ali jemljemo zasvojenost s seksualnostjo dovolj resno? V knjigi navajate, da so pogosta posledica zasvojenskega vedenja samomorilne misli – ima jih kar 69 odstotkov zasvojenih in 54 odstotkov njihovih partnerjev …

Ne, mislim, da niti kot družba niti kot stroka tega področja ne obravnavamo dovolj resno.

Kako dolgo običajno traja zdravljenje?

Proces pomoči običajno traja od tri do pet let, je pa odvisen od več dejavnikov, ki lahko pospešijo ali otežijo napredovanje.

Redni obiskovalci pornografskih spletnih strani

Od leta 2000 do 2016 beležimo 918-odstotno rast števila uporabnikov interneta! Leta 2007 je internet na svetu aktivno uporabljalo 322 milijonov uporabnikov in od tega jih je 40 milijonov redno dostopalo do pornografskih spletnih strani. Povprečna starost, pri kateri so mladostniki izpostavljeni spletni pornografiji, je enajst let. Kar 70 odstotkov najstnikov poroča o tem, da so na spletu že videli pornografske slike. Enega od sedmih mladostnikov pa so na spletu že nagovarjali k seksu (iz knjige Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi).

Marec 2017