10. oktober je svetovni dan duševnega zdravja. Ta dan je še posebej posvečen izobraževanju in ozaveščanju o duševnem zdravju, njegov namen pa je spodbuditi pozornost ljudi na duševne bolezni in njihove glavne učinke na življenje ljudi po vsem svetu. V nekaterih državah, tudi pri nas, je ta dan del Tedna duševnega zdravja. Tokrat bomo s specialistom psihiatrije Kristjanom Nedogom, dr. med., ki je vodja moškega oddelka v Psihiatrični bolnišnici Ormož, spregovorili o depresiji. Depresija je vzrok za tretjino odsotnih dni z dela in za petino vseh obiskov pri zdravniku v osnovni zdravstveni dejavnosti. Pogosto je zamaskirana v obliki somatskih simptomov, zato se zdravijo telesni pojavi depresije, ne pa depresija same. Oboleli za depresijo imajo podobno povečano umrljivost in slabšo kakovost življenja kot druge kronične bolezni. Vsaj 80 odstotkov samomorov pa naj bi bilo pripisljivih depresiji.

Avtorica: Vesna Vilčnik

Kako ocenjujete stanje duševnega zdravja pri Slovencih in Slovenkah?

Mislim, da zdravstveno stanje pri Slovencih na splošno ni dobro, naj si gre za telesno ali duševno zdravje. Vsekakor pa je nehvaležno in v končni fazi tudi nekorektno govoriti o obeh sferah zdravja ločeno. Dejstvo je, da telo in duša nista ločljivi entiteti, čeprav bi mnogi v medicini, sploh s področja telesne medicine, stvari radi videli, oziroma jih vse prepogosto vidijo na ta način. Telesna bolezen tako praktično vedno vpliva tudi na duševno počutje in obratno.

Kakšno je stanje pri vas, na Štajerskem v okolici Ormoža? Koliko pacientov letno sprejmete v bolnišnico, katerih duševnih bolezni je največ?

Letno hospitalno obravnavamo okrog 1200 pacientov. Največji odstotek med njimi so tako imenovane reaktivne anksiozno-depresivne motnje, to so po domače povedano duševne motnje (kot po novem rečemo duševnim boleznim), ki nastanejo kot reakcija na neobvladljiv zunanji negativni stres.

So pogosteje depresivni moški ali ženske?

Dolga leta je veljalo, da so za depresijo pogosteje zbolevale ženske, razmerje je bilo vedno nekako dve proti ena v njihovo »korist«, če lahko tako rečemo. Zadnja leta opažamo rušenje tega razmerja v smislu porasta depresivnih motenj pri moških. Razmerje sicer še zdaleč ni povsem enako, vendar gre v tej smeri. Ni pa možno reči, da to pomeni dejanski porast depresije pri moških. Možno je tudi, da je le več odkritih depresij pri njih, se pravi, da moški zadnja leta pogosteje priznajo, da imajo duševne težave, kar se je še pred leti za moškega zdelo sramotno.

Kateri so najočitnejši znaki depresije?

Slabo razpoloženje, potrtost, pomanjkanje energije, pomanjkanje volje in interesa do vsakdanjih aktivnosti, črnogledost, pomanjkanje apetita, motnje koncentracije, motnje spanja, spolne motnje.

Kako je najbolje ukrepati, če opazimo te znake pri sebi ali svojem bližnjem?

Vsekakor je prvi korak obisk pri družinskem zdravniku. Veliko depresij je možno pozdraviti na nivoju splošne ambulante. Družinski zdravnik bo pacienta ustrezno napotil naprej, če bo menil, da je potrebno.

Splošno znano je, da redna telesna aktivnost pomaga pri ohranjanju ne samo telesnega, ampak tudi duševnega zdravja. Bolnikom z depresijo se je najbrž težko »spraviti v pogon«. Kako je najbolje oziroma najlažje začeti?

Ni recepta za lahek začetek. Je pa najbrž vseeno najprej treba počakati, da se pacientovo duševno počutje vsaj malo izboljša, preden ga motiviramo za telesno aktivnost.

Tudi druženje oz. dobra socialna mreža sorodnikov in prijateljev je pomembna za zdravje in zadovoljstvo. Ljudje z depresijo najbrž niti nimajo posebne želje po druženju, saj je druženje po svoje tudi naporno. Koliko in kakšno druženje jim priporočate?

Res je. Opustitev socialnih stikov je eden glavnih znakov depresije in pacienta je treba že od vsega začetka motivirati, da te stike ponovno vzpostavi ali vzdržuje, tudi če se pri tem v začetku malce »sili«. Za dokončno ponovno vključitev v vsakdanje življenje je socialna mreža namreč izredno pomembna. Človek načeloma ni samotarsko bitje.

Kadar vidimo vse črno in sploh, če se to stanje vleče, so zadnja stvar, o katerih razmišljamo, stvari, ki nas veselijo, želje in cilji. Kako dosežete pri pacientih spremembo mišljenja, drugačno naravnanost?

Pravzaprav tega ne dosežemo mi, spremembo doseže pacient sam. Pri zdravljenju depresije in duševnih motenj nasploh je zelo pomembno, da terapevti sami ne zapadejo v skušnjavo reševanja pacientovih težav namesto njih. Pametno svetovanje pacientom v smislu, kaj in kako naj storijo, mislijo, čutijo, delujejo … tako večinoma ne požanje dolgoročnih uspehov. Strategija zdravljenja naj bi bila usmerjena v pripravo pacienta do stanja, ko bo zmožen rešitve svojih težav najti sam. Takšen način dela je seveda težji in zahtevnejši, vsekakor pa dolgoročno učinkovitejši.

Kdaj so pri zdravljenju depresije nujna zdravila? Kakšna zdravila poznamo za to bolezen?

Zdravila so sestavni del praktično slehernega zdravljenja resne oblike depresije. Niso pa, jasno, edini način. Vedeti je treba, da je depresija v končni fazi bolezen možganov, ne glede na to, da govorimo o »duševni« bolezni. Ima torej svojo biokemično osnovo v možganih, ki jo dandanes že precej dobro poznamo in jo z ustreznimi zdravili tudi zmoremo korigirati.

Mnogi tarnajo nad tem, da imajo tovrstna zdravila neprijetne stranske učinke, na primer povečanje telesne teže in zmanjšanje želje po spolnosti. Je to res?

Je in ni. Na eni strani je pomembno poudariti, da na svetu ni zdravila, ki ne bi imelo stranskih učinkov, pa se o njih ne govori veliko. Pravzaprav je dandanes na svetu na splošno že malo stvari, ki jih zaužijemo in so brez stranskih učinkov. Mnogo hitro pripravljene hrane ima na primer bistveno resnejše stranske učinke na telo kot povprečen sodobni antidepresiv. Po drugi strani je res, da ima lahko skupina antidepresivov, ki so trenutno najbolj »v modi«, stranske učinke na spolnost, vendar ne vsa zdravila in ne pri vsakem pacientu. Povečanje telesne teže je redek stranski učinek antidepresivov, je pa res, da ta pojav ljudje radi pripisujejo zdravilom, ker se jim potem ni treba jeziti nase.

Kako dolgo je treba jemati zdravila pri zdravljenju depresije in ali ob medikamentozni terapiji priporočate oz. uporabljate tudi druge pristope? Na primer kognitivno terapijo ali kaj drugega?

Kot smo že rekli, se zdravila praviloma vedno kombinirajo z eno od oblik psihoterapije. Ne predstavljam si namreč zdravnika, ki se s pacientom sploh ne bi pogovarjal in bi mu izdal samo recept. Vsak pogovor pa je na neki način že psihoterapevtski ukrep. Čas jemanja zdravil določita zdravnik in pacient vsakokrat posebej v dogovoru, načeloma se sodobni antidepresivi lahko jemljejo tudi več let.

Kdaj lahko rečemo, da smo zdravi; da nimamo več depresije?

To je vsekakor subjektivni občutek: depresija je pozdravljena, ko pacient tako meni. Se pravi, ko je s svojim počutjem spet zadovoljen in ko v življenju funkcionira na enakem nivoju kot pred boleznijo.

Kako v vašem okolju ozaveščate ljudi o duševnem zdravju? Zakaj je to pomembno?

S stopnjo preventive nismo zadovoljni ne v našem okolju, ne na nacionalnem nivoju. Programov ozaveščanja in predvsem zgodnjega odkrivanja depresije bi moralo biti več in morali bi biti učinkovitejši. Seveda pa to za sabo potegne večji angažma zdravstvene politike na lokalnem in nacionalnem nivoju, neposredno za tem pa tudi večje finančne vložke v preventivne programe. Vemo pa, da denarja v zdravstvu kronično primanjkuje.

Oktober 2015