Avtorica: Katja Štucin
Stresni odziv je reakcija organizma na zunanje ali notranje zahteve v stresni situaciji. Ko le-to dojamemo kot obvladljivo, je stres prijazen. Gre za dojemanje razmerja med zahtevami okolja in lastnimi sposobnostmi. Bistvo je v presoji, kako v glavi dojamemo situacijo. Lahko si predstavljamo tehtnico, na katero postavimo na eno stran življenjske zahteve, na drugo lastne sposobnosti. Kadar vidimo, da bomo situaciji kos, da smo dovolj močni in opremljeni za soočanje z zahtevami, je tehtnica uravnotežena, počutimo se dobro, saj imamo stvari pod kontrolo. Kadar se zahteve povečajo in dojamemo, da se bomo morali potruditi, vendar nam je jasno, da bomo zmogli, zaznamo izziv. Takrat govorimo o prijaznem stresu, ki angažira naše hormone za soočanje s situacijo. Počutimo se prijetno vznemirjene, polni energije, moči, zdrave agresivnosti. S takimi adrenalinskimi hormoni, ki preplavljajo organizem, se učinkovitost poveča, človek zmore stvari, ki jih v normalno mirnem stanju ne zmore. Izziv mu poveča samozavest in zaupanje vase.
Pojavi se ob soočanju z zahtevno, nevarno, problematično situacijo, za katero človek verjame, da jo bo zmogel, da bo uspel in mu predstavlja izziv: »Sem sposoben!, Zmogel bom!« Zahtevnost situacije je nekoliko nad nivojem njegovih sposobnosti, tako da se človek mora potruditi in angažirati. Pojavljajo se hormoni vznemirjenja in hkrati ugodja. Take situacije se pojavljajo v različnih življenjskih okoliščinah, lahko zasebno, lahko profesionalno. Najznačilnejši so tako imenovani adrenalinski športi, kadar pa se vežejo tudi na službo, imamo v mislih menedžerske poklice.
Učinki evstresa so zelo ugodni, ta kemija človeka »dvigne« in mu popestri ter obogati življenje. Ob povečani telesni zmogljivosti se funkcioniranje celotnega organizma izboljša, od njegovega delovanja in počutja do razmišljanja. Vedenje je odločno in visoko motivirano. Počutje je vedro, razposajeno in evforično. Mišljenje je ustvarjalno, fleksibilno, razgibano in osredotočeno. V socialnih situacijah je bolj sproščen, nasmejan, zabaven, ima večji smisel za humor. Na ta način se hitreje, samozavestneje razvija, osebnostno raste. Zaveda se svojih sposobnosti ter moči in dobi občutek vrednosti, uspešnosti ter samozavesti. Življenje se mu zdi kakovostnejše in zanimivejše. Posameznik, ki regulira svoj stres, doživlja kontrolo nad sabo in svojim življenjem, s tem ustvarja zaupanje vase za naprej. V človekovi naravi je, da neprestano preizkuša meje zmogljivega oz. mogočega.
Evstres, ki posameznika navdaja s prijetnim vznemirjenjem, vznesenostjo, vzburjenostjo, mu predstavlja neke vrste drogo, h kateri se lahko začne zatekati in s katero si pomaga premagovati vsakdanje življenjske probleme. Nad temi situacijami ima sam kontrolo, jih sam določa in izbira. Doživlja se vsemogočnega, si sam uravnava oz. odmerja količino stresa, medtem ko v življenju (npr. služba) tega največkrat ni v toliki meri. Tak način življenja lahko postane samemu sebi namen oz. odvisnost, ko nekdo išče le zadovoljitve tovrstnih potreb, da z njimi polni svoje notranje čustvene praznine. Ko človek začne bežati pred življenjem v adrenalinske užitke in zaradi tega zanemarja druge življenjske obveznosti ali medosebne odnose, to ni več zdravo.
Organizem se odzove z utrujenostjo, katere namen je opozorilo. Takrat je človek potreben počitka, omejitve dejavnosti, prisluhniti mora sebi in se ponovno okrepiti. Adrenalinska kemija sprva poveča telesno zmogljivost organizma, če pa je pretirana, izčrpava. Kar prvotno popestri, obogati in polni kakovost življenja, se ob pretiravanju prazni in sesuva. Ravnovesje oz. prava mera ter način je najboljši recept za naše telesno in duševno zdravje.
Velikega dela vedenja v svojem življenju smo se naučili, prav tako tudi razmišljanja. Priučenega se lahko tudi odučimo. Obstajajo terapije, namenjene spreminjanju mišljenja, skrbi, pesimizma, da bi s tem spreminjali počutje in spravili organizem v evstres. Pomemben dejavnik pri regulaciji stresa je »notranje« narave. Stresa ne povzročajo samo zunanji dejavniki, temveč je bistven naš odziv nanj, kakšna stališča imamo do njih, kako jih dojemamo in o njih razmišljamo.
Običajno se ljudje obrnejo na terapijo (vedenjsko kognitivno terapijo) takrat, ko jih pestijo težave z anksioznostjo, depresijo. Učijo se spreminjati mišljenje, da bi spremenili neprijetno kemijo (kortizol) in fizične simptome v organizmu. Učijo se spreminjati negativen stres (distres) v pozitivnega (evstres).
November, 2014