Šolsko leto se pospešeno bliža koncu in počitnic se veselijo vsi učenci. Tako tisti, ki bodo s svojim uspehom zadovoljni, kot tudi tisti, ki bodo manj. Običajno se s tem bolj obremenjujejo starši in se ob neuspehu svojega otroka, kakor ga pojmujejo, sprašujejo marsikaj. Kaj smo naredili narobe? Kako otroka naučiti odgovornosti? Kako naj se nauči samostojnosti pri šolskem delu? Koliko ga spodbujati?

Avtorica: Maja Korošak

Pogosto vprašanje ob koncu šolskega leta je tudi to, kam z otrokom med počitnicami. O vsem tem smo se pogovarjali z Damjano Šmid, socialno pedagoginjo in znano predavateljico in avtorico člankov na temo šole in vzgoje.

Kaj pravzaprav pomeni šolski uspeh?

Dojemanje uspeha je stvar posameznega učenca in tudi njegovih staršev. Za nekoga je uspeh lahko to, da so vse ocene pozitivne, za nekoga drugega pomeni uspeh že to, da ima le en popravni izpit. Starši si uspeh običajno predstavljamo po svoje in menimo, da bi lahko otrok naredil več, kot je pokazal. Ko so predstave staršev drugačne kot predstave otrok, je otroke zelo težko prepričati o tem, da so zmožni boljšega rezultata – če sami nimajo dovolj motivacije za to. Zato se mi zdi dobro in koristno, če se otrokom od šestega razreda naprej predstavlja različne poklice, se jih začne poklicno usmerjati in ugotavljati, katera področja otroku ležijo. Na ta način učenci začnejo razmišljati o svojih ciljih. Zadnja triada bi morala biti namenjena več pogovorom staršev z otrokom in učitelja z otrokom o poklicnem usmerjanju.

Uspeh bi sama merila glede na to, koliko si je otrok prizadeval za svoj dosežek, koliko je pridobil učnih navad, koliko zna vztrajati pri nalogah … Morda so trojke, ki jih je otrok pridobil z delom, vredne več kot visoke ocene, ki jih otrok dobi mimogrede, ker je tako bister. Nekdo, ki z lahkoto dobiva petice, se bo vpisal na srednjo šolo brez težav, a tudi brez delovnih navad. Vprašanje je, kako mu bo uspevalo izdelati šolo brez sposobnosti vztrajanja pri nalogah. Torej ni toliko pomemben dosežek kot tak, ampak pot, po kateri je otrok prišel do tega dosežka.

Koliko so dejansko pomembne ocene?

V našem šolskem sistemu in v glavah otrok in staršev so ocene zelo pomembne. Pomembne so zaradi vpisa v srednjo šolo. V zadnji triadi osnovne šole se ocene že točkujejo in če je na določeno šolo vpis omejen, potem ocene soodločajo o tem, kdo se bo lahko vpisal in kdo ne. Če pogledamo življenje malo širše, pa čez deset let ne bo več pomembno, kakšne smo na primer imeli ocene pri matematiki. Če ima nekdo dobre ocene, lahko pomeni le to, da se zna dobro učiti. Ne pomeni pa tega, da zna tudi razmišljati.

Kako otroka motivirati za pridobivanje znanja, za učenje, pa tudi za to, da si prizadeva za boljše ocene?

Težko. V našem šolskem sistemu je še vedno preveč balasta in še vedno preveč učenja na pamet, zbiranja podatkov. Tu bomo morali narediti neko spremembo, saj ne gre več za količino podatkov, ki jih hranimo v glavi, ampak za to, kaj s temi podatki znamo narediti. Naš šolski sistem je zastarel, gre bolj za nalaganje znanja in ne za uporabo tega znanja. Otroke bi zagotovo bolj motivirali, če bi se osredotočili na znanje, ki je nujno potrebno za življenje, ter bi jih učili, kje in kako lahko to uporabijo. Ko se pogovarjam z učitelji, jim predlagam, naj otrokom razložijo smisel svojega predmeta.

Motivacija otroka je bolj na učiteljih kakor na starših. Starši pa kljub vsemu lahko otroke motiviramo s tem, če jim pokažemo, da nam znanje predstavlja vrednoto. Če se sami še naprej izobražujemo ali vsaj beremo knjige, to otroci vidijo in se lahko po tem zgledujejo. Starši lahko preberemo tudi knjige, ki jih ima otrok za domače branje, ter se o tem lahko potem z otrokom pogovarjamo. Pogoj za to seveda je, da otrok rad bere.

Kako otroka navaditi na samostojnost in odgovornost? Kako potegniti mejo med tem, da otroku pomagaš in ga spodbujaš in da mu hkrati omogočiš samostojnost?

Otroci se med seboj razlikujejo. Med njimi so tudi takšni, ki v šolo sploh ne bi hodili in jim je vse v zvezi s šolo deveta briga. S tem nekako pridejo na svet in na to starši nimamo vpliva. Lahko pa vplivamo na to, da otroka od prvega razreda naprej navajamo na to, da je skrb za šolo njegova. To med drugim pomeni tudi to, da mu starši ne nosimo šolske torbe. V prvih petih letih šolanja se ustvarja osnova za učne navade. Starši pogosto naredimo to napako, da prvo triado vzamemo preveč na lahko ali pa se nam zdijo otroci še premajhni, da bi jih obremenili z resnim delom. Tako začnemo delati namesto njih. Proste igre v šoli je zelo malo ali nič. In tako se nam otroci zasmilijo ter jim želimo del tega njihovega »bremena« odvzeti.

Nikoli ni prepozno, da začnemo na novo. Lahko skupaj z otrokom postavimo urnik in določimo, do katere ure naj bo narejena naloga in kdaj je lahko prost. Velikokrat so otroci obremenjeni tudi s popoldanskimi dejavnostmi in to dostikrat pomeni, da šolske naloge delajo zvečer. Osnovnošolski otrok pa domačih nalog in učenja ne bi smel delati po sedmi uri. Naloga mora biti opravljena prej.

Če otroku nenehno dajemo navodila, niti pomisli ne na to, da je nekaj njegova odgovornost. Preveč usmerjanja torej ni dobro. Dobro pa je, da obstaja dnevna rutina, ki otroku pomaga, da se orientira. Otroku moramo sporočati, da je njegova domača naloga njegova skrb in da mu bomo pomagali, ko bo pomoč potreboval. In da stvari ne bomo delali namesto njega.

Pogosto se dogaja tudi to, da otroci »uporabijo« svoje šolske obveznosti za to, da se starši z njimi ukvarjajo. Tako dobijo njihovo pozornost, pa čeprav ne vedno pozitivne.

Ukvarjati se moramo z vzroki, ki so privedli do nekih posledic, na primer tega, da naloga ni narejena. Ugotoviti moramo, ali je otrok ne zna sam narediti, ali ne mara predmeta, ali mu je zmanjkalo časa, ali se ne zna lotiti naloge, ne zna uporabljati učbenika …

Kaj naj otrok počne med počitnicami? Različne organizacije in klubi organizirajo tabore, delavnice, v katere se otroci precej vključujejo, če si le starši lahko to privoščijo. Ali je to dobro ali ne?

Pri najmlajših je res treba poskrbeti za varstvo v času, ko starši morajo delati. Dobre se mi zdijo dejavnosti, ki so na primer organizirane pri Zvezi prijateljev mladine ali medgeneracijskih centrov in pomenijo tudi neke vrste dnevno varstvo. Ob vsej prenasičenosti taborov in dejavnosti so otrokom postale všeč preproste stvari. Preden otroka vpišemo v tabor, se torej vprašajmo, kaj bo ta otroku prinesel, česa se bo navadil ali naučil. Počitnice so dobre, če vsebujejo vsega po malo: malo samostojnosti dopoldan, malo nedela, malo obveznosti v gospodinjstvu, malo tabora, dopust s starši in to je to. Predvsem pa otroci ne potrebujejo odraslih animatorjev, potrebujejo predvsem prijatelje.

Ali je dobro, da se otroci učijo tudi med počitnicami? Nekateri starši to zahtevajo in utemeljujejo, da bo otroku tako lažje šlo v naslednjem šolskem letu. Kaj menite o tem?

Če otroku v vsem šolskem letu ni uspelo, da bi se naučil dovolj, potem naj raje ponavlja razred. Otroci si počitnice zaslužijo in učenje naj ostane za čas, ko poteka šola.

Zelo dober razlog bi moral biti za to, da otrok nekaj dela za šolo tudi med počitnicami. Kadar mora otrok vsake počitnice žrtvovati za šolsko delo, je nekaj hudo narobe. Če je poučevanje kakovostno, bi moralo biti ponavljanja in utrjevanja snovi že med letom dovolj. In kadar to ni bilo tako, se moramo vprašati, kdo je za to odgovoren. Ko so otrokove sposobnosti prešibke, da bi zmogel redni program, je včasih bolje izbrati prilagojeni program šolanja, kakor pa delo nadaljevati še med počitnicami.