Avtorica: Damjana Dodič
Danes se vse pogosteje dogaja, da starši le mislimo, da smo v družini glavni, pogosto se izkaže, da je v družini glavni otrok. To lahko opazimo že pri vsakodnevnih opravilih, kot je zajtrkovanje, gledanje televizije, čas odhoda v posteljo …
Sin: »Spet korenčkova juha. Ne bom jedel, nisem lačen.«
Starši: »Daj no, pojej malo, saj imaš rad korenčkovo juho.«
Sin: »Ne, ne bom. Jaz se grem igrat.«
Starši se sprijaznijo s tem, da otrok ne bo jedel, po možnosti ga kosilo čaka, dokler se ne naigra. Otrok se v tem primeru odloči, da ne bo jedel, da se bo igral in da bo tako, kot bo on želel.
Sin: »Spet korenčkova juha. Ne bom jedel, nisem lačen.«
Starši: »Vsi smo skupaj pri kosilu. Vem, da imaš korenčkovo juho rad. Prosim, da se usedeš in poješ kosilo.«
Sin: »Ne, ne bom. Jaz se grem igrat.«
Starši: »Igraš se lahko po kosilu. Zdaj jemo. Usedi se in pojej kosilo.«
Sin zavije z očmi in poje kosilo.
Starši so vztrajali pri svojem, otrok je dobil jasna navodila, kaj mora storiti in hkrati dobil tudi informacijo, da so glavni starši. Otrok je ugotovil, da obstaja meja, katere se bo držal, če jo bodo vsak dan jasno upoštevali tudi starši.
Če so takšni prizori, kot je prvi, pri vas vsakodnevna rutina, potem je čas, da jo spremenite. Vi ste starši, odgovorni za zdravje in razvoj vašega otroka. Vi odločate, kaj in kdaj bo otrok jedel, vi odločate, koliko časa lahko gleda televizijo in kdaj je čas za igro, spanje …
Seveda je npr. pri obrokih treba upoštevati njegove želje in otroku ponuditi izbiro, tako mu lahko npr. za zajtrk ponudite dve možnosti: »Boš jedel za zajtrk sadje ali kruh z medom?« Otroku s tem daste možnost odločanja, vendar je pomembno, da vi poveste, kaj je tisti dan za zajtrk, in pri tem vztrajate.
Podoben primer postavljanja mej oz. ugotavljanja, kdo je dejansko glavni v družini, je gledanje televizije. Pogosto otrok odloči, kdaj bo prižgal televizijo, koliko časa jo bo gledal, zvečer je običajen pojav, da starši nekajkrat rečejo otroku, da naj si gre umit zobe pred spanjem. In šele ko začnejo kričati, otrok »uboga«, pred tem pa se pojavi zavlačevanje, nenadna lakota, huda žeja …
Za spremembo te navade vpeljite dogajanje, ki bo otroka motiviralo, da bo ob prvem navodilu odšel v kopalnico in se pripravil za spanje. To lahko naredite s tem, da mu berete zanimivo zgodbo po njegovem izboru, kjer komaj čaka, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju in bo hitro pripravljen na spanje, samo da boste lahko dalj časa brali. Lahko mu zgodbo tudi poveste, če imate velik smisel za pripovedovanje zanimivih zgodb. Pomembno pa je, da opredelite vsako »rutinsko dejavnost« tudi časovno.
Npr. če želite, da otrok, ko pride domov, poje malico, naredi domačo nalogo in se šele zatem igra, mu povejte, da hočete, da naredi domačo nalogo pred igranjem, ker se drugače igranje pogosto zavleče, naloga pa ostaja nenarejena. Določite mu uro, npr.: ob 15:00, ko prideš iz šole, poješ malico, od 15:30–16:30 delaš domačo nalogo in se zatem lahko do 18:30 igraš. Če narediš domačo nalogo prej, me lahko pokličeš, da jo pregledam, in če je vse v redu, se lahko začneš igrati že prej. Pomembno je, da vi določite red in zaporedje aktivnosti in tega ne prepuščate otroku.
Seveda pričakujte, da bo otrok začel moledovati, prosjačiti, da bi se lahko vsaj malo poigral, preden se loti domače naloge, ker ima ravno novo igračko, ipd. Otrok bo vedno preizkušal meje in vašo odločenost, da držite besedo oz. mejo, ki ste jo postavili. Zelo pomembno je, da mejo obdržite, ker boste dolgoročno vpeljali v družino red in disciplino, kar bo za otroka v njegovem kasnejšem življenju samo dobrodošlo.
Pri vzpostavljanju reda v družini je pomembno, da jasno postavite meje. Meje otroka ščitijo in mu omogočajo varnost. Otroku povejte, kaj je dovoljeno in kaj ne oz. kakšna so pravila v vaši družini. Pravila postavite vi kot starš, le-ta pa morajo biti razumljiva vsem, tudi vašemu otroku. Pogosto vas bodo otroci spraševali, zakaj mora biti določeno pravilo takšno, kot ste ga postavili, npr.: »Zakaj moram v posteljo ob 20:00, če pa sosedov Tine lahko gleda televizijo do 22:00 in ga njegovi starši nikoli ne podijo spat?« Vaš odgovor mora biti jasen in razumljiv, npr.: »Želim, da hodiš spat ob 20:00, ker je za tvoj zdravi razvoj pomembno, da dovolj spiš, predvsem pa je pomembno, da se zjutraj zbudiš naspan in spočit.«
Meje naj bodo trdne, pomembno je, da jih znate argumentirati, kasneje ko otrok odrašča, pa tudi prilagajati, vendar vedno tako, da vi odločite, koliko prilagajanja boste dopustili in zakaj. Npr. čas vrnitve z zabave šestnajstletnika bo kasneje kot pa pri enajstletniku, vendar v obeh primerih vi določite uro in se jo držite.