Naše življenjske vloge so med seboj močno povezane. Vplivajo ena na drugo, čeprav bi marsikdaj radi odložili delčke prtljage, ki jih nosimo s seboj. Ko se pogovarjamo z otrokom, bi radi pozabili, kako se čutimo osamljene in nerazumljene s strani partnerja, otresli bi se radi utrujenosti, ki nam jo povzročajo napetosti na delovnem mestu, presegli bi radi skrbi, ki se nam motajo po glavi. A kot da ne gre. Čeprav se trudimo, zakričimo na otroka, ker je polil kozarec po sveže opranem prtu, vpijemo in deremo se na mulca, čeprav smo jezni na soproga, ki nam je obljubil, da bo prišel točno iz službe, … Nehote jezo prenesemo na svojega otroka, ki ravno v tistem našem najbolj občutljivem trenutku pride mimo … In »pokasira« tudi tisto, kar leti na drugega.

Avtor: dr. Nataša Rijavec Klobučar

Napetosti se čutijo

Vsi starši več ali manj težko postavljamo mejo med našimi vlogami ali situacijami, ki nas obkrožajo. Pa vendarle tudi skozi trdno postavljene meje pronicajo pozitivne in negativne »vibracije«. Raziskave v tujini so  namreč pokazale na pozitivne učinke kakovostnega partnerskega odnosa na vzgojo do otroka in obratno. Mama in oče, ki zmoreta biti tudi mož in žena, bosta svojo vzdušje in klimo, ki ga soustvarjata kot zakonca, prenašala tudi na otroka. Nehote in nenamerno bo otrok čutil napetosti med staršema, čeprav o njih nikoli ne bosta spregovorila … Sami lahko preverite, kako ste čutili več, kot so si starši želeli: spomnite se na svoje otroštvo, ko ste kar vedeli, da se v družini bliža vihar, čeprav sta morda starša skrbno skrivala pred vami … Tudi sodobni starši se bojimo, kako bi naši konflikti in prepiri imeli neugodne učinke na otroka, a bolj kot »odkrito prepiranje« pred otrokom (pa tu ga ne spodbujamo) ima negativne posledice »tiščanje v sebi«, prekrivanje konfliktov in skrivanje navzkrižij pred očmi otroka. Gotovo so otroci tisti, ki ne smejo vedeti vsega, kar se dogaja v naših intimnih odnosih (to bi bila šele zloraba), a vendarle čutijo tiste naše velike skrivnosti, ki morda niso izrečene, izražene v našem odnosu s partnerjem (pa naj bodo to npr. nepredelane bolečine, razočaranja, prevara). Ko zmoremo gojiti naše intimne odnose s partnerjem, lahko tudi otroka zaščitimo pred preveliko težo naših napetosti.

Poskrbeti zase

Starši lahko največ dajo otroku, če poskrbijo zase in za svoje intimne odnose. Takrat, ko si zmorejo vzeti čas zase. To je že v prvih mesecih otrokovega življenja, ko vsakodnevni ritem in popolna odvisnost otroka od staršev potisnejo partnerski odnos na stranski tir. Takrat si morata moški in ženska vzeti urico, dve samo zase. Pa naj bo to takrat, ko otrok spi ali ko priskočijo na pomoč babice in dedki. Ko si lahko napolnita baterije drug ob drugem kot moški in ženska, bo otrok imel največji »dobiček«. Poskrbeti zase v odnosu z možem/ženo, pomeni sebe začeti ceniti in spoštovati ter si dati priznanje, da si vreden ljubezni, sprejemanja, vreden, da te nekdo sliši, … Poskrbeti zase pomeni tudi to, da od partnerja »zahtevaš«, da te sliši v tvojih najbolj skritih bolečinah, razočaranjih, hrepenenjih. Da sam sebi daš možnost, da si vreden, da si razumljen v odnosu z zakoncem. Takrat boš tudi pri otroku pripravljen slišati prav vse. Tudi tisto, kar te zaboli.

Model odnosov

Oče in mama s svojim intimnih odnosom otroku predstavljata model. Vodilo, s pomočjo katerega bo kasneje v življenju stopal v odnose. Pokažeta mu, kaj je spoštovanje, ljubezen, nežnost, igrivost, romantičnost, … Kažeta mu, kako se sprejema drugega, kako se upošteva drugega, kako se sliši želje in reagira na potrebe, … Naučita ga, kako se rešuje medsebojne konflikte, kako se pogovarja, dogovarja, pogaja, … Otroku s svojim odnosom med seboj in ne le do otroka prinašata svet čustev, odpirata vrata dovoljenim čustvom in zapirata duri tistim, ki so v družinskem okolju preveč težka. Povesta, kako biti intimen, kako obdržati pomembne informacije zase ali jih v popolnosti zaupati drugemu. Pokažeta, kako poskrbeti za svoje telo, delo, prosti čas, … Čeprav se vsega tega ne zavedata, predstavljata otroku najpomembnejši model v življenju. Z odnosom, ki ga imata med seboj, in s svojskim odnosom, ki ga imata kot mama in očeta do otroka.

Ko partnerstvo zaškriplje

Ne zdržijo vsi odnosi preizkušnje, ko morata partnerja prevetriti svoj odnos in morda začeti znova, znova v odnosu, iz katerega je že zdavnaj izginilo spoštovanje, ljubezen, zaupanje in varnost. Ko ne vidijo več izhoda (ali pa si ga ne upajo poiskati) in jim edino rešitev predstavlja ločitev, takrat velikokrat slišimo, da »ostanejo skupaj zaradi otroka«. A velikokrat je to le priročen izgovor, izgovor za to, da sicer ostanemo skupaj, ne zahtevamo pa od partnerja niti od sebe, da kaj spremenimo, premaknemo. Čeprav na tem mestu ne zagovarjamo ločitve, ki največkrat prinese nova poglavja razočaranja in bolečin (in so včasih potrebna leta in leta, da se razvezo predela in se iz pretrganega odnosa resnično nekaj novega odnese v smislu, da se ne bodo ponavljali vzorci, ki so pripeljali do razveze) je včasih v imenu otroka lažje ostati skupaj in se vdati v usodo, kot pa karkoli spremeniti, ker ta sprememba zahteva tudi od nas premike. Če pa ostaneš na istem mestu, se lahko izgovarjaš na otroke! Vprašanje ostaja, ali bi resnično odšel iz tega odnosa tudi, če ne bi bilo otrok, ali bi se takrat pojavili drugi izgovori, kot je npr. skupna naložba v stanovanje, dvajset let življenja za tega človeka?

Nevarni trikotniki

Ko otrok izgubi varnost in trdnost, ki mu jo dajeta s svojo čustvenostjo in prisotnostjo, potem se eden ali oba starša obrneta k otroku in le-ta postaja t.i. rešitelj. To se dogaja še veliko prej, preden se, ali pa sploh če se, pojavi »potreba« po ločitvi. Tako sploh ni nujno, da se navzven vidi ali da otrok čuti, da partnerski odnos škriplje, ampak začne otrok s svojim vedenjem na nek način podpirati enega starša – da ne gresta narazen. Vse to poteka nezavedno in tu ni otrokova odgovornost, da »čustveno skrbi« za svoja roditelja. Tu se le preprosto zakrije napetost in zdi se, da nesoglasij sploh ni, ampak je vse v najlepšem redu. In tako lahko minevajo tedni in meseci, ko se navzven popolna družina v notranjosti ruši. Ruši se »pravi otrokov jaz«, njegova samopodoba, ruši se tisto, kar bi med partnerjema lahko bilo.

Dober starš po razvezi

Ko partnerja ne zmoreta več skupnega intimnega življenja, lahko še naprej ostaneta dobra starša. To pa zmoreta le takrat, ko znata preseči osebne zamere, ko se znata tudi kot bivša sopotnika zazreti drug drugemu v oči in tam videti človeka, očeta, mater, ne pa sovražnika, tekmovalca, škodoželjca. Ko zmoreta postaviti mejo med vsem razočaranjem, trpljenjem, bolečino, ki sta jo čutila ob drugem, ob dejanjih drugega, lahko do otroka pristopita kot starša, ki bosta to za vedno.

Dober starš je torej tisti, ki se ne boji biti na trenutke tudi »nedober« partner, ki se ne boji priznati, da je  razočaran, da je v stiski, da se čuti nerazumljenega, odtujenega, … Priznati samemu sebi in partnerju! Kajti le tako ne bo prelagal svojega morda razbolelega intimnega odnosa na otroka, temveč bo skušal dati otroku največ. Ljubezen, zaupanje in varnost. In tudi model, da lahko svoje konflikte uspešno rešiš kot odrasel človek, ne da bi vanje vključeval otroke.

Februar, 2012