»V dom pa ne grem,« so besede, ki jih slišijo mnogi družinski člani, ki zaradi raznovrstnih razlogov ne morejo več skrbeti za svoje ostarele sorodnike. Bi lahko predhodno naredili kaj, da bi olajšali selitev starostniku, kdaj je prav, da začnemo sploh razmišljati o tem in kako se pogovoriti in realizirati vse skupaj, smo vprašali direktorico Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka Silvo Košnjek.

Avtorica: Katja Štucin

Odločitev, da se posameznik odloči za selitev v dom za starejše, je velikokrat stresna, saj je ničkolikokrat v rokah svojcev, ko denimo pride do kakšne hujše bolezni, ko starostnik potrebuje intenzivnejšo oskrbo. Bi bilo bolje starostnika že vnaprej pripraviti na takšno možnost?

Za vsakogar je zelo pomembna že sama priprava na jesen našega življenja, med katere pa sodi tudi morebitna selitev v dom starejših. Za mnoge je že čas upokojitve stres, saj se dogodki in opravila popolnoma spremenijo, dobijo nov tempo, drugačno razporeditev in tudi pomembnost, selitev v dom pa prinaša še popolnoma nov način  življenja. Današnji domovi za starejše so sodobni, povsem prilagojeni bivanju starejšim kot tudi invalidnim osebam. Za samo pripravo je pomembna spontana vključitev v obliki raznih obiskov prijateljev, znancev ali svojcev, ki so morebiti že nastanjeni v kakšnem domu, saj s tem pridobijo prvo izkušnjo, da danes domovi niso hiralnice, ampak drugi dom, v katerem se morajo  počutiti  čim bolj domače. Priprava na selitev naj pomeni razumevanje, da gre pravzaprav za selitev v novo družino, ki je velika in prijazna. Dobro je spoznati čim več domov ter tamkajšnje življenje, se pogovoriti tudi z osebjem in stanovalci.

Kdaj pravzaprav pričeti pogovor s starostnikom glede selitve v dom?

Pogovor je dobro vsekakor pričeti čim prej in ne šele takrat, ko nastane potreba. V slednjem primeru se namreč starejšim pogosto pojavijo dvomi in strahovi pred novim nepoznanim svetom. Če se starostnik sam ne odloči za selitev v dom starejših, se je zelo pomembno o tem pogovarjati mnogo prej, ko sploh še ni te potrebe, z namenom prikazati pozitivno plat bivanja v domu. Še enkrat več poudarjam, da je dobro osebno spoznati čim več domov v svoji okolici.

Kaj pa denimo v primeru demence oz. kakšne podobne bolezni, ko se starostnik ne more sam odločiti za selitev v dom? Kdo odloči o tem?

Težnja je, da se vsak starostnik za bivanje v domu odloči sam, kar je tudi v veliki večini primerov. Izjemoma pa se za sprejem v dom lahko zaradi demence starostnika ali drugih bolezni odločajo skrbniki na podlagi odločbe centra za socialno delo.

Se lahko starostniki preselijo v dom tudi v paru?

Seveda. V takšnem primeru skušamo tudi čim prej zagotoviti možnost skupnega bivanja zakoncev v isti sobi.

Kakšen je najprimernejši način poleg že omenjenega osebnega izkustva oziroma ogleda domov v okolici? Kaj vse je starostniku dobro ob tem pojasniti?

Pred selitvijo v dom starejših obstajajo še druge oblike, za katere je pomembno, da jih starejši spoznajo. Poleg institucionalnega varstva so to še dejavnosti, kot so pomoč družini na domu, to je obisk oskrbovalk na domu, možnost začasne namestitve do 30 dni in dnevno varstvo, kamor starejši prihajajo le za določen čas, saj v popoldanskem času odidejo domov. Vse te oblike so lahko priprava za selitev v dom in razbijejo strahove ter omogočijo postopen prehod za morebitno stalno selitev v dom.

Koliko starostnikov se denimo pri vas odloči za selitev na svojo pobudo. Imate morda te informacije?

Povprečno 20 odstotkov starejših se samostojno odloči za bivanje v domu, ostali pa se odločijo zaradi potreb, kot so poslabšanje zdravstvenega stanja ali osamljenost. V takšnih primerih pa potem namestitev večinoma urejajo svojci.

Selitev v dom za starostnika pomeni veliko spremembo v načinu življenja, kako hitro se v povprečju navadijo na povsem novo bivalno okolje?

V domu se dokaj hitro privadijo na bivanje, še posebej ob mnogih spodbudnih aktivnostih zaposlenih, seveda pa brez sodelovanja in pomoči svojcev ne gre. Zelo pomembno je ohranjati socialne stike z osebami iz okolja, s katerimi so živeli v domačem okolju. Prihod v dom ne pomeni zaključek nekega obdobja, ampak le spremembo in drugo obliko življenja v tako imenovani veliki družini. V domovih se moramo vsi zaposleni prizadevati, da se z načinom dela čim bolj približamo posameznikovim življenjskim navadam, kljub temu da gre za obliko institucionalnega varstva. Stalna druženja, delavnice, vključitev v delovno terapijo, telovadbo v dvorani in na prostem na fitnes napravah, druženje in sprehodi v senzoričnem parku,  družabni dogodki, ki se skoraj dnevno izvajajo ob glasbi, petju, medgeneracijskih srečanjih z mladimi, glasbeni nastopi, koncerti raznih skupin in pevskih zborov, druženja s svojci ob raznovrstnih dogodkih so možnosti, ki se jim lahko nudi v domovih za ostarele.

Kako rešite situacijo, če starostnik ni zadovoljen s selitvijo, tega ne more sprejeti in si želi nazaj v staro okolje?

Če stanovalec ni zadovoljen z bivanjem v domu, ga skušamo s pogovorom, spodbudami, z vključitvijo v razne aktivnosti in aktivnim sodelovanjem svojcev motivirati za pozitivno sprejemanje namestitve v dom. Vsekakor pa velja poudariti, da je veliko stanovalcev izredno zadovoljnih in so veseli, da jim je nudena oskrba, zdravstvena nega, družabnost in ne nazadnje varno bivanje. Stanovalec, ki ima želje, se lahko vrača v domače okolje na obiske ali počitnice, lahko pa tudi za stalno zapusti dom in gre nazaj v domače okolje, če to zdravstveno stanje dopušča in če je takšna po prej izpostavljenih ravnanjih še vedno njegova volja.

Po drugi strani pa je v Sloveniji zelo težko dobiti mesto v domovih za ostarele, vsaj tako odmeva v javnosti. Je potrebna rezervacija? So čakalne vrste dolge?

Vloge za sprejem prihajajo redno, vendar mnogo manj množično kot pred petimi leti, saj se je v tem času v Sloveniji odprlo kar precej novih domov. Sprejemi pa so odvisni tudi od zdravstvenega stanja in možnosti namestitve na različne oddelke.

Kolikšne in kakšne so finančne obveznosti v primeru selitve v dom za ostarele? Kdo jih plačuje, če je dohodek starostnika prenizek?

Ob sprejemu v dom vsak stanovalec ali njegov zastopnik podpišeta dogovor o vrsti izvajanja storitev in višini plačila. Za primer, cena za oskrbo, za standard dvoposteljne sobe na dan pri nas znaša 17,48 €. V primeru, da stanovalec nima dovolj finančnih sredstev, so po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžni doplačevati zakonec in otroci, če pa ti niso finančno sposobni (plačilno sposobnost ugotavlja pristojni center za socialno delo), je to obveznost občine, v kateri ima oseba prijavljeno stalno bivališče.

Obstaja denimo pomoč starostniku, ki ima hišo, vendar premajhen dohodek, da bi si lahko poravnal bivanje v domu in se sam ne more ukvarjati s prodajo nepremičnine, niti nima svojcev, ki bi mu pri tem pomagali?

V takem primeru starostnik lahko pooblasti katero koli drugo osebo, ki ji zaupa, ali nepremičninsko agencijo.

Za konec bi morda na kratko lahko opisali, kako poteka povprečen dan v domu za starostnike. Gre namreč za prijetno bivalno okolje, kjer so ­posamezniki – kot ste omenili – obkroženi z ljudmi, s katerimi se lahko družijo, organizirate pa tudi številne dejavnosti. Kaj vse se dogaja?

Bivanje v domu poteka podobno kot v domačem okolju oziroma lahko rečem, da je lahko tudi bolj družabno in prijetno. Od jutranjega vstajanja, zajtrka, nege, itd., se v dopoldanskem času odvija vrsta dogodkov, tako v skupinski obliki kot tudi individualno. Skupinska telovadba, vaje za spomin, vključitev v skupino delovne terapije z izdelovanjem raznih ročnih unikatnih izdelkov, mnoga medgeneracijska srečanja z vrtčevskimi otroki in učenci osnovnih šol, druženje s člani društev upokojencev, invalidov, koncerti, zgodovinski krožki, izleti, vaje pevskega zbora, mesečna praznovanja rojstnih dni, pikniki s svojci, sprehodi v senzorični park, praznovanja ob vseh večjih praznikih, obiski stanovalcev v druge domove, itd.

Oktober 2016