Mnogi včasih občutimo neznosno utrujenost, ko se nam zdi, da so naše baterije izpraznjene, in se le stežka pripravimo do kakršne koli dejavnosti. Pa gre za dejansko utrujenost, za katero se morebiti skriva tudi bolezensko stanje, ali zgolj za preprosto lenobo? O razliki med enim in drugim, o razlogih za utrujenost, pa tudi o boleznih, ki se lahko za njo skrivajo, smo govorili z asist. Stašo Vodičko, dr. med., spec. druž. med. iz ZD Murska Sobota, ter Lusienom Fijavžem, dr. med., spec. druž. med. iz ZD Celje. O morebitni povezavi med utrujenostjo, izgorelostjo in pandemijo covida-19 pa je spregovorila psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny.

Avtorica: Alja Možej

Razlika med utrujenostjo in lenobo

»Lenoba ali biti len pomeni, da imamo veliko željo vztrajati v nedejavnosti ali v mirovanju, kaže pa tudi na pomanjkanje delavnosti in vztrajnosti. Po drugi strani je utrujenost stanje utrujenega človeka, torej osebe, ki nekaj dela. Tako nikakor ne moremo enačiti lenobe z utrujenostjo, saj med njima obstajajo velike razlike,« razloži dr. Vodička. »Lena oseba navadno ni zadovoljna, dela in nalog se niti ne loti zaradi strahu, možnih ovir in odpora, ki ga čuti do napora. V nasprotju z lenobneži utrujene osebe občutijo potrebo po tem, da bi neko nalogo izpolnile; tu ne gre več za pomanjkanje volje ali navdušenosti za opravilo, ampak nezmožnost telesa nalogo izpolniti. Če velja, da utrujenost odpravimo s počitkom, je lenoba osebnostna lastnost neke osebe, ki to navado le stežka spremeni,« zaključi dr. Vodička.

Ali je utrujenost bolezen?

»Utrujenost označuje navidezno ali resnično stanje organizma, ki povzroča funkcionalno oslabitev, spremlja pa jo splošno slabo počutje. Občasno jo občuti vsak človek in nikakor ni vedno znak bolezni,« pojasni dr. Fijavž. Tako smo po besedah Vodičke velikokrat utrujeni zaradi samega načina življenja (npr. premalo spanja in telesne dejavnosti, preveč kave in pijač, ki vsebujejo kofein, prevelika telesna teža, preveč dela in obveznosti ipd.). Po drugi strani pa je utrujenost prisotna tudi pri večini obolenj. »Utrujenost v evoluciji človeka zavzema varovalno vlogo. Ko smo bolni, smo hkrati utrujeni, manj živahni. Lahko rečemo, da telo usmeri energijo v aktivacijo obrambnih mehanizmov za boj proti bolezni.

Ko se pričnemo počutiti bolje, smemo sklepati, da smo v fazi okrevanja,« dodaja Fijavž. Proti utrujenosti se borimo tako, svetuje Vodička, da izboljšamo svoje spalne navade, se redno ukvarjamo s telesno vadbo, zmanjšamo vnos kave in drugih pijač, ki vsebujejo kofein, skrbimo za telesno težo ter skrbno in realno načrtujemo svoje obveznosti vnaprej.

Zakaj pride do spomladanske utrujenosti?

Spomladanska utrujenost označuje občutek utrujenosti, ki se navadno pojavi zgodaj spomladi. Ta izrazito sezonska utrujenost »ni diagnoza, ampak označuje stanje malodušja, lahko tudi lenobe ali zmanjšane telesne in miselne zmogljivosti. Je prehodna in vedno mine. Podobni inačici sta zimska zaspanost in jesenska melanholija,« je jasen dr. Fijavž. Po njegovih besedah tudi ni naključje, da je spomladanska utrujenost prisotna ravno ob koncu zimskih mesecev.

Pozimi se namreč bolj zadržujemo v zaprtih prostorih, dnevi so krajši, zato več spimo, zaužijemo več hrane, bogate z ogljikovimi hidrati in maščobami, se zaradi tega zredimo, hitreje se telesno utrudimo. Ko pa se prično dnevi daljšati, smo bolj izpostavljeni sončni svetlobi, kar spremeni razmerje molekul živčnih prenašalcev v možganih, ki so odgovorni za spanje, razpoloženje, občutek umirjenosti, lakoto. Posledično se nam razpoloženje zniža, manj spimo, želimo zaužiti več hrane, bogate z beljakovinami in mikroelementi. Razvije se lahko prehodno depresivno ali tesnobno stanje, čemur pravimo spomladanska utrujenost, zaključi Fijavž. Da bi se temu občutku izčrpanosti v spomladanskem obdobju izognili, moramo poskrbeti za uravnoteženo prehrano, zadostno hidracijo ter dovolj telesne dejavnosti na svežem zraku, še doda dr. Vodička.

Kdaj je zaradi utrujenosti treba obiskati zdravnika?

Če kljub vsem prizadevanjem in izboljšavam ostajamo utrujeni, je čas za obisk zdravnika, opozori Vodička. »To je še posebej pomembno, če se utrujenosti pridružijo še bolečine, povišana telesna temperatura, zadihanost ali nenamerno hujšanje. Zdravnik bo bolnika običajno pri pregledu povprašal o simptomih, življenjskih navadah in razvadah, socialnih in družinskih okoliščinah ter delovnih obveznostih. Za izključitev bolezni bo opravil nekaj osnovnih laboratorijskih preiskav krvi in urina in dodatnih testov glede na pridružene simptome.« Pri tovrstnih pregledih po besedah Fijavža pogosto ugotovijo slabokrvnost, hipotirozo, sladkorno bolezen, spalno apnejo, boreliozo, okužbo z virusom HIV ter razna nevrološka, ledvična, jetrna ali vnetna obolenja.

»Diagnostični izziv predstavljajo obolenja, pri katerih, z izjemo utrujenosti, ne ugotavljamo odstopanj v izsledkih preiskav in pregledov,« pojasni dr. Fijavž. »Tu smo družinski zdravniki v prednosti, saj najbolje poznamo pacienta in smemo, če s preiskavami ne ugotovimo telesnega vzroka utrujenosti, posumiti na tri najpogostejše duševne vzroke za utrujenost: depresijo, tesnobo ter sindrom kronične utrujenosti.

O morebitni povezavi med utrujenostjo, izgorelostjo in pandemijo covida-19

Za konec nas je zanimalo še, ali je možno, da posamezniki v teh časih pretirano utrujenost občutimo tudi kot posledico morebitnega stanja izgorelosti, v katerega smo bili pahnjeni zaradi dolgotrajne in za marsikoga stresne epidemije covida-19.

Dr. Pšeničny je najprej pojasnila, kaj izgorelost sploh je, zakaj do nje pride in zakaj se ta kaže tudi v obliki utrujenosti. »Raziskave potrjujejo, da je izgorelost rezultat dolgotrajnega samoizčrpavanja, ki je posledica strahu, da bomo zato, ker se nismo dovolj potrudili ali nismo bili dovolj dobri, zavrnjeni in bomo zato izgubili odnos, ki nam je pomemben. Ta strah pride pogosto do izraza na delovnem mestu: strah, da bi izgubili delovno mesto, tudi če objektivno ni realen, namreč močno zamaje občutek varnosti.

Da bi občutek varnosti povrnili, se trudimo vse več ali skušamo vse narediti brez najmanjše napake, kar seveda izčrpava naše energetske zaloge, to pa vodi v občutek (kronične) izčrpanosti. Pa tudi sam občutek strahu nas sčasoma lahko duševno izčrpa, zlasti če se stopnjuje do kronične tesnobe ali paničnih napadov. Ker seveda ni mogoče vsega narediti popolno in, ker navzlic našemu nenehnemu prizadevanju doživljamo tudi zavrnitve ali kritike, je ogroženo tudi samovrednotenje in se zato lahko sčasoma prikrade še vse močnejši občutek depresivnega brezupa, kar se spet lahko izrazi kot utrujenost.«

»Pandemija je že sama po sebi zamajala občutek varnosti, prav tako je grožnja izgube delovnega mesta postala precej realnejša,« nadaljuje Pšeničny.

»Kar seveda lahko tudi pri delu tistih, ki so se v normalnih okoliščinah uspešneje spopadali s svojimi notranjimi strahovi, pripelje do pretiranega angažiranja. Po drugi strani tudi sama sprememba načina življenja (izolacija v socialnem mehurčku, delo od doma, šolsko delo z otroki …) zahteva prilagajanje, kar nam ponovno vzame veliko energije. Če pa k temu dodamo še občutek izgube nadzora, saj o načinu življenja odločajo drugi, ter občutek frustriranosti zaradi močne omejenosti socialnih stikov, vidimo, da pravzaprav v času epidemije obstaja veliko zunanjih dejavnikov, ki močno pritiskajo na naše kapacitete za spopadanje z ovirami in težavami. Rezultat je seveda kroničen občutek stresa,« zaključi Pšeničny in še doda: »mehanizmi za spoprijemanje z njim pa so pri posameznih ljudeh različno učinkoviti in pri vseh nas tudi realno omejeni.«

Sindrom kronične utrujenosti

O sindromu kronične utrujenosti govorimo, kadar utrujenost traja najmanj šest mesecev, zanjo pa nam s preiskavami ne uspe odkriti neposrednega vzroka. »Pogosto jo spremljajo še simptomi, kot so bolečina, prizadetost spomina ter utrujenost kljub počitku,« razlaga Vodička. Kronična utrujenost je lahko tudi znak drugih bolezni, zlasti rakastih obolenj, srčnega popuščanja, multiple skleroze, kronične ledvične bolezni, revmatoidnega artritisa in kronične obstruktivne pljučne bolezni.

»Vzroki za kronično utrujenost še niso docela jasni, kaže pa se, da je utrujenost v bistvu zaščitni faktor, ki telesu sporoča, naj počiva. Študije so dokazale vpliv vnetnih mediatorjev in avtonomnega živčnega sistema na nastanek utrujenosti, pa tudi, da se ta zmanjša ob izboljšanju bolezni. V primeru kronične utrujenosti to torej zdravimo tudi tako, da zdravimo osnovno bolezen,« zaključi dr. Vodička.