Vsak od nas ima kdaj slab dan, vzroki pa so lahko številni. Včasih preprosto vstanemo z levo nogo, spet drugič nas nekaj boli, sitnosti pa se ne moremo znebiti. Večja težava pa je, če se brezvoljnost vleče iz dneva v dan. Kaj storiti v enem in kaj v drugem primeru, odgovarja Teja Hribar, dr. med.

Avtorica: Katja Štucin

Brezvoljnost ima lahko številne vzroke. Katere?

Brezvoljnost (apatija) je simptom, ki se lahko pojavlja pri številnih bolezenskih stanjih. Redko se pojavlja samostojno, lahko pa ima vodilno vlogo in občutno vpliva na bolnikovo sodelovanje z zdravnikom. Zdravnik bo ob bolnikovi omembi brezvoljnosti pomislil na dve skupini bolezenskih stanj, telesne in duševne.

V katero smer bo potekala nadaljnja zdravniška obravnava, je odvisno od več dejavnikov, predvsem od ostalih bolnikovih težav, spremljajočih bolezni, laboratorijskih izvidov in izvidov morebitnih drugih preiskav, uživanja zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ne nazadnje pa tudi od najverjetnejše diagnoze glede na njegovo starost in spol. V skupino telesnih bolezenskih stanj spadajo na primer različne oblike slabokrvnosti in sladkorne bolezni, težave s ščitnico in drugimi žlezami z notranjim izločanjem, alzheimerjeva bolezen in druge demence, parkinsonova bolezen, rakava obolenja, pa tudi redkejša obolenja, kot so denimo možganski tumorji, poškodbe možganov in delirij.

Pri ženskah, predvsem v rodni dobi, sta na primer pogostejša vzroka slabokrvnost in težave s ščitnico. Demenca in rakava obolenja so značilnejša za starejše ljudi. Seveda pa ti navidezni okvirji ne držijo popolnoma, saj so tudi starejši nemalokrat slabokrvni, lahko zaradi pomanjkljive prehrane ali pa v sklopu kroničnih obolenj. Duševne motnje lahko prizadenejo prav vsakega, ne glede na starost, spol in izobrazbo. Tu bi omenila depresijo, bipolarno motnjo in razne stresne motnje.

Zaradi slabokrvnosti smo torej lahko brez volje. Kako si lahko pomagamo v tem primeru?

Slabokrvnost (anemija) se načeloma pokaže tudi z drugimi splošnimi simptomi, ki so enaki ne glede na tip. Mednje štejemo utrujenost, težko dihanje, neprijeten občutek utripanja srca, glavobol, vrtoglavico, zaspanost, slabo koncentracijo, slabost, slab tek, napihnjenost, zaprtje, motnje menstrualnega ciklusa, tudi izgubo libida ali potence. Če bomo odkrili vzrok anemije in jo uspešno pozdravili, bodo minili tudi neprijetni simptomi. Najpogostejša je sicer slabokrvnost zaradi pomanjkanja železa, zlasti pri ženskah v rodni dobi, nosečnicah in otrocih.

Vzrok je lahko prevelika izguba ali premajhen vnos, v obeh primerih pa težave olajša nadomeščanje železa. Pogosta je tudi slabokrvnost pri kroničnih vnetjih oziroma boleznih, kot na primer tuberkulozi, revmatoidnem artritisu, sistemskem eritematoznem lupusu in rakavih obolenjih. V ospredju so zlasti simptomi teh bolezni, ki jih skušamo zdraviti, kolikor se le da. Poznamo še megaloblastno anemijo, ki najpogosteje nastane zaradi pomanjkanja vitamina B12 in folata, zdravimo jo z nadomeščanjem omenjenih snovi. Ne nazadnje povzroča slabokrvnost tudi čezmerno uživanje alkohola, kar je v Sloveniji še vedno velika družbena težava.

Pregovor pravi, da ima hudič mlade. Zakaj se ob neki težavi nakopičijo še druge? Jih slabovoljni le bolj opazimo?

Naš pogled na neko težavo je v določenem trenutku odvisen od različnih dejavnikov. Gre za vpliv naše osebnosti, trenutnega počutja, stopnje motivacije za rešitev, odziva nam pomembnih ljudi, vpliva težave na druga področja našega delovanja in ne nazadnje pridruženih težav. Tako bodo posamezniki svoje težave doživljali in reševali na različne načine. Zagotovo pa imamo vsi ob slabi volji manj energije in motivacije. Posledično nam določene težave bolj pridejo do živega in jih bolj dramatično doživljamo. Pojavi se lahko celo občutek, da se nam je nakopičilo preveč vsega. Takrat moramo ta krog slabega počutja ustaviti. Morda s pomočjo pogovora z nekom, ki mu zaupamo, ali pa preko sprostitvenih tehnik, ki jih lahko izvajamo tudi sami.

Kaj če brezvoljnost nikakor ne mine? Kaj lahko storimo?

Vzrok za brezvoljnost, ki se vleče in ne mine, je zagotovo treba raziskati. Pomoč lahko posamezniki najprej poiščejo pri svojem osebnem zdravniku, ki jih bo po potrebi napotil naprej k ustreznemu specialistu. Morda pa bo zadostoval že sam pogovor z zdravnikom, psihologom, medicinsko sestro ali tehnikom. Na voljo so tudi drugi viri pomoči in podpore, na primer telefoni za pomoč v duševni stiski: Klic v duševni stiski, zaupna telefona Samarijan in Sopotnik, TOM telefon za otroke in mladostnike, Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, itd.

Brezvoljnost je lahko simptom različnih motenj, tudi depresije. Kako ločimo zgolj slabo voljo in trenutno kratkotrajno slabo počutje od resnih težav, ki jih je treba pravilno zdraviti?

Pri obravnavi depresije se zdravniki opremo na bolnikov opis težav in lastnega počutja. Kadar to ni mogoče, se zanašamo na pripoved njihovih bližnjih. Pomemben je tudi telesni pregled, saj omogoča izključitev nekaterih drugih bolezenskih stanj. Ob postavitvi diagnoze so zdravniku v pomoč trenutno veljavne ocenjevalne lestvice za depresijo in merila Mednarodne klasifikacije bolezni.

Depresija je duševna motnja, za katero so značilni potrtost, brezvoljnost in pomembno zmanjšani interesi za skoraj vse dejavnosti, pa tudi sprememba teka ali telesne teže, motnje spanja, duševni in telesni nemir ali upočasnjenost, utrujenost ali izguba energije, občutek ničvrednosti ali krivde, zmanjšana zmožnost koncentracije ali razmišljanja, ponavljajoče se misli o smrti ali načrt oziroma poskus samomora. Za postavitev diagnoze morajo omenjene težave trajati vsaj dva tedna in pomembno negativno vplivati na bolnikovo vsakodnevno delovanje na različnih področjih.

Ob pojavu omenjenih težav mora zdravnik pomisliti tudi na druge podobne duševne motnje ter na pridružene duševne motnje, telesne bolezni in zlorabo psihoaktivnih snovi. Glede načina in vrste zdravljenja se zdravnik odloča skupaj z bolnikom. Ob bolnikovi privolitvi lahko v zdravljenju sodelujejo tudi njegovi bližnji. Odvisno od težav in posledično stopnje depresije so na voljo svetovanja o spremembi življenjskih navad, zdravljenje z zdravili in psihoterapija.

Bistveno je, da pri zdravljenju vztrajamo kljub slabemu počutju, kar še posebej velja za zdravljenje z zdravili, katerih pozitivni učinek se lahko pokaže šele po nekaj tednih. Zdravila imajo lahko tudi neželene stranske učinke, ki bolnike pogosto odvrnejo od zdravljenja. V primeru nenadnega prenehanja uživanja zdravil se depresija lahko hitro povrne v hujši obliki. Zato naj bolniki sami ne prenehajo z jemanjem zdravil, ampak naj raje v dogovoru z zdravnikom prilagodijo zdravljenje.

Kako pa si pomagamo v resnejših težavah? Je priporočljiv obisk osebnega zdravnika in psihiatra?

Če smo ocenili, da so naše težave resne, je zagotovo dobro, da se o njih pogovorimo s strokovnjakom, ki nam bo ustrezno svetoval in nam po potrebi predpisal ustrezna zdravila. Izbrani osebni zdravnik bo presodil tudi o morebitni nadaljnji obravnavi, na primer pri specialistu psihiatrije. Pregled pri slednjem je možen tudi brez napotnice ali pa samoplačniško.

Kaj pa lahko naredi vsak posameznik zase, da izboljša splošno počutje? Kako si lahko polepšamo slab dan?

To je v prvi vrsti odvisno od vsakega posameznika, njegovih navad in želja. Zagotovo pa pomaga, če vsakodnevno hodimo spat in se zbujamo ob istih urah, spancu vsak dan namenimo zadostno število ur, se redno in raznoliko prehranjujemo in vsakodnevno gibljemo ter seveda počnemo tiste stvari, ki nas razveseljujejo – naj bo to najljubša športna dejavnost, obisk gledališča ali kina, klepet s prijateljem ali pa igranje družabnih iger z družino. Službene obveznosti naj ostajajo v službi. K dobremu počutju veliko pripomorejo tudi pozitivne misli. Zbudimo se nasmejani in si recimo: »Danes bo lep dan, danes bo moj dan!«

Oktober 2016