Depresivnost pogosto spremljajo motnje spanja. Ne gre pa vedno za povečano potrebo po spanju. Prav lahko so to tudi težave z zdrsom v spanec ali prezgodnje zbujanje ali nemiren spanec.

Avtorica: Petra Bauman

Kako je povečana potreba po spanju povezana z depresijo?

V okviru psihoterapije je pomembno, da natančno rekonstruiramo logiko in razloge, ki so v ozadju določene oblike motnje spanja. Še pred tem pa je seveda pomembno, da se v okviru medicinske obravnave izloči možnost telesnega izvora težav s spanjem. Čezmerna zaspanost je lahko tudi posledica čezmerne izčrpanosti. Takrat bi podaljšan spanec opravljal funkcijo obnavljanja izčrpanih virov. Povečan čas spanja pri depresivnosti brez izčrpanosti pa je posledica notranjega psihološkega dogajanja. V jedru depresivnosti je globok občutek osebne nevrednosti. V povezavi s tem pride do umanjkanja življenjskih ciljev, upada občutka smisla, motivacije in občutka življenjske energije. Posledica tega je potem povečan čas spanja.

Za katere poklice je značilna najvišja stopnja depresivnosti?

Ena od študij v ZDA je pokazala relativno visoka odstopanja v pojavnosti depresije znotraj različnih poklicnih skupin. Pri vrhu lestvice so z nekje s 15 % prevozniki v javnem transportu in socialni delavci, pri dnu z nekje s 7 % pa, na primer, delavci v industriji zabave in rekreacije, delavci v naftni industriji in izdelovalci izdelkov iz kamna in gline. To lestvico pojavnosti depresije po poklicnih skupinah bi veljalo vzeti v obzir pri oblikovanju delovnih pogojev v prihodnosti. Bi pa poudaril, da z vidika javnega zdravja za zniževanje pojavnosti depresivnosti v družbi niso pomembni le zunanji dejavniki, npr. poklic, ampak tudi notranje psihološki. Veliko vpliva na pojavnost depresivnosti imata vzgoja otroka tako s strani staršev kot s strani vzgojiteljev in učiteljev. Otroke pogosto vzgajamo kratkoročno storilnostno s premalo razumevanja vpliva naših sporočil na njegov psihosocialni razvoj.

Znana je recimo povečana potreba po spanju pri najstnikih, ali jo lahko zamešamo za depresijo? Na katere znake ob tem še moramo biti pozorni in kako ukrepati?

Pozorni moramo biti na znake, kot so: umik iz svojega socialnega okolja; jemanje psihoaktivnih snovi; povečana utrujenost; sprememba teka; spremembe v čustvovanju (žalost, brezup, razdražljivost); občutek nevrednosti; opuščanje zanj prijetnih dejavnosti; upad sposobnosti koncentracije, spomina in sprejemanja odločitev; padec šolskega uspeha; samodestruktivne misli ali dejanja. Naloga skrbnikov doma in v šoli je, da najstniku najprej pomagajo razumeti, kaj je težava in od kod izvira, potem pa mu seveda pomagajo težavo tudi rešiti. Včasih za to zadostuje pogovor s starši, včasih še pogovor z delavci strokovne službe v šoli. Če to ne zadostuje, pa je treba najstniku omogočiti kakovostno psihoterapevtsko obravnavo.

Danes veliko govorimo o sindromu kronične utrujenosti, ki pa je že zelo kompleksno stanje in po navadi traja desetletja

Tako v splošni kot strokovni javnosti se pogosto na neki način enači izgorelost, sindrom kronične utrujenosti in depresivnost. Diferenciacija med temi pojavi je bistvena. O izgorelosti običajno govorimo kot o sklopu posledic dolgotrajnega čezmernega izčrpavanja določenih kapacitet psihofizičnega sistema. In občutek depresivnosti je lahko ena od posledic v tem sklopu. Ni pa nujno. Pomembno pri izgorelosti ali depresivnosti ali obojem hkrati je, da se v okviru medicinske in psihoterapevtske obravnave opravi celovita diagnostika in se pripravi ter izvede načrt zdravljenja. Del psihoterapevtskega procesa je, da pacient razume, kako je njegova težava povezana z njegovim otroštvom. Da razume, kaj v svoji psihološki strukturi lahko spremeni, da bi rešil svojo težavo. In seveda potem s pomočjo psihoterapevta to tudi naredi.

Odhod v posteljo zvečer za marsikoga ni prijeten dogodek, zakaj recimo odlašajo že otroci, ki kar nočejo in nočejo spati, čeprav so utrujeni? Kako naj postopajo starši, da bo spanje za otroka prijeten dogodek?

Starši lahko otroka kar neposredno vprašajo, zakaj ne želi spati in kako se pred spanjem počuti. Nekateri bodo znali tudi neposredno odgovoriti, drugi po bodo dali odgovor na svoj način ob svojem času. Običajno otrok občuti neko obliko frustracije. Ena možnost je, da je otroka strah samote v temi. Oziroma natančneje, strah ga je tistega, kar misli, da se mu samemu v temi lahko zgodi. Starš naj se z otrokom pogovarja o njegovih strahovih. Naj mu sporoči, da je ljubljen in varen, da mamica vedno skrbi za njegovo varnost, čeprav je ne vidi. Primerno otrokovi starosti naj se z otrokom pogovarja o tem, kaj v resničnosti obstaja, kaj pa je del normalnih otroških magičnih prepričanj. S tem otroku pomaga ne le zmanjševati trenutno občutje strahu, ampak tudi dolgoročno na poti k integraciji zdrave odrasle osebnosti.

Druga frustracija bi lahko bila občutek dolgčasa. Otroci čutijo veliko življenjske energije, zato bi zvečer raje nadaljevali druženje v dnevni sobi ali gledali risanke kot pri miru ležali v tišini. V tem primeru lahko priprave na spanec doživljajo kot močno neprijetne. Doživljajo frustracijo, ker njihova želja ni izpolnjena. V tem primeru je dobro, da starš otroku pomaga krepiti toleranco na frustracijo. Ko bo otrok to toleranco okrepil, spanca še vedno ne bo doživljal kot prijetnega, ga pa ne bo več doživljal kot neprijetnega.

Čeprav že mnogokrat povedano, pa vendar, kaj je tisto, kar sproža depresijo?

V jedru depresivnosti je globok občutek osebne nevrednosti. Oseba, ki v ranem otroštvu od skrbnikov prejme zadostno količino sporočil brezpogojne ljubezni in sprejemanja, razvije zdravo brezpogojno dobro samopodobo. Taka oseba ne more občutiti depresivnosti. Pogosto pa oseba zgradi pogojno dobro samopodobo. V otroštvu, na primer, zaključi, da je dovolj dobra samo pod določenimi pogoji, npr. če vse naredi brez napake, če je močna, hitra, najboljša, lepa itd. Taka oseba ne bo občutila depresivnosti, dokler bo te pogoje izpolnjevala. Ko pa na neki točki teh pogojev ne zmore več izpolnjevati, recimo, ko obnemore zaradi izgorelosti, takrat se sproži notranji preganjalec: »Zdaj se je pokazalo, da sem v resnici slab in manjvreden.« In ta nezavedni notranji dialog oseba doživi kot depresivnost.

Kakšno terapijo bi priporočili osebi s povečano potrebo spanja oz. z depresijo?

V vsakem primeru priporočam pogovor z osebnim zdravnikom. Ta bo skupaj z osebo ocenil, ali je priporočljiv obisk specialista psihiatra. V naslednjem koraku pa bi priporočil kakovostno psihoterapevtsko obravnavo. Trenutno ne poznamo boljšega orodja za opravljanje osebnostne spremembe, ki je potrebna za trajno odpravo depresivnosti. Naj na tem mestu kot psihoterapevt dodam medklic, da pri svojem delu zaznavam veliko pomanjkanje razpoložljivih psihiatrov/psihiatrinj. Številni naši pacienti se srečujejo s težavo nedostopnosti psihiatrične obravnave.