Poroke med sorodniki so globoko zakoreninjen družbeni trend med približno šestino svetovne populacije, predvsem med živečimi na Srednjem vzhodu, v Zahodni Aziji in Severni Afriki ter med emigranti teh skupnosti, ki prebivajo v Severni Ameriki, Evropi in Avstraliji. Javnost se vedno bolj zaveda pomembnosti preprečitve prirojenih in genetskih anomalij, zato se vse več parov znotraj prej omenjenih skupnosti odloča za svetovanje glede te problematike. Svetovanje na to temo bi tako moralo postati del izobraževanja zdravstvenih ponudnikov in delavcev, še posebej v skupnostih, kjer je praksa poročanja med sorodniki močno razširjena. 

Avtor: Luka Šabeder

Pogostost porok med sorodniki

Po statističnih ocenah naj bi ena milijarda trenutne svetovne populacije živela znotraj skupnosti, ki so naklonjene sorodstvenim porokam. Poroke med sorodniki so spoštovane in celo del tradicije v večini skupnosti Severne Afrike, Srednjega vzhoda in Zahodne Azije, kjer znotrajdružinske zveze skupno predstavljajo od 20 do 50 odstotkov vseh porok. Na teh območjih je javnost tudi najmanj poučena o možnosti genetskih okvar otrok, hkrati pa ravno tukaj vse več mladih parov išče strokovno svetovanje o potencialnem tveganju.

Krvne vezi

V stroki klinične genetike je poroka med sorodniki definirana kot zveza dveh posameznikov, ki sta po krvni vezi bratranec oz. sestrična v drugem kolenu ali bližje. Pri tej klasifikaciji se upošteva t. i. koeficient sokrvnosti (F), ki predstavlja meritev deleža genskega lokusa (na kromosomu specifična lokacija oz. pozicija enega gena znotraj zaporedja DNK), po katerem se določa stopnja možnosti, da bo otrok krvno sorodnih partnerjev podedoval identične kopije genov od obeh staršev.

Ta koeficient lahko dokaj hitro narašča znotraj skupnosti z dolgo tradicijo sorodstvenih porok, saj se z vsako naslednjo generacijo možnosti za prenos identičnih genov povišajo. V povprečju imajo bratranci oz. sestrične 1,7–2,8 odstotka možnosti, da se jim rodi otrok s prirojeno genetsko okvaro. Za primerjavo: podobno tveganje obstaja tudi pri ženskah, starejših od 40 let, ki se odločijo za otroke.

Tradicije porok med sorodniki

Vzroki za sorodstvene poroke se precej široko razlikujejo, tako med državami kot znotraj držav. Močno vlogo, tako na lokalnem kot nacionalnem nivoju, igrajo predvsem religijske, etnične, lokalne ter  plemenske tradicije. Največkrat podane razlage za priljubljenost sorodstvenih porok zajemajo naslednje: močna družinska tradicija tovrstnih vezi, lažje upravljanje in vzdrževanje družinske strukture in premoženja, krepitev družinskih vezi, finančne prednosti (ki se nanašajo predvsem na doto oz. »izplačilo« neveste), lažje urejanje poročnih priprav in sporazumov, tesnejši odnosi med ženo in priženjenim sorodstvom ter večja stabilnost in trajnost poročne zveze.

Te veze imajo nižje stopnje ločitev in bolj izraženo avtonomnost ženske, kar bi se dalo pripisati tesni vpletenosti celotne družine. Najvišje stopnje sorodstvenih porok so v dosedanjih študijah povezali s slabim socialno-ekonomskim statusom, nepismenostjo in podeželsko nastanitvijo. Po drugi strani so opazili višje stopnje sorodstvenih porok tudi med družinami, ki so lastnice zemljišč, ter v tradicionalno vladajočih skupinah in tistih iz najvišjih socialno-ekonomskih slojev.

Vpliv na potomce

Znano je, da sokrvnost staršev slabo vpliva na potomce. Do težav prihaja zaradi izražanja redkih, recesivnih genov, ki se jih podeduje od skupnih prednikov. Zaradi tega se na območjih, kjer je sokrvnost pogosta, lahko pričakuje višje stopnje obolevnosti in smrtnosti. Posplošeno bi lahko rekli, da poročanje znotraj sorodstva pripelje do osiromašenja genetskega materiala oz. izgube biološke »kondicije«.

Empirične študije kažejo na 1 do 4 odstotke višje stopnje smrtnosti med potomstvom bratrancev in sestričen v primerjavi s pari, ki nimajo krvnih vezi. Vpliv recesivnih genov na stopnjo nagnjenosti k boleznim in anomalijam je tako pomembna, a premalo raziskana tema. Kljub temu so v primerjalni študiji, izvedeni v Pakistanu, ugotovili povezavo med višjo stopnjo sokrvnosti in pojavnostjo raznoraznih obolenj pri odraslih, med drugim rakavih in srčno-žilnih obolenj.

Po drugi strani je pojav še vedno preslabo raziskan, saj se študije velikokrat preveč osredotočajo na zdravstvene posledice otrok iz zgolj najbližjih sorodstvenih vezi, ki predstavljajo manjši delež sorodstvenih porok. To gre v škodo predvsem otrokom iz tistih sokrvnih vezi, ki ne kažejo prepoznavnih znakov slabega biološkega vpliva na gene, a se jim hkrati prednosti tovrstnih vezi iz že omenjenih razlogov zdijo smiselne in očitne.

Pričakujemo lahko, da se bo z višanjem življenjskega standarda in stopnje izobraženosti, urbanizacije prebivalstva in s tem povezano višjo starostjo ob poroki oz. odločitvi za otroka ter manjšanjem velikosti družin, pogostost porok med sorodniki zniževala.

Januar 2016