Obdobje nosečnosti za marsikatero žensko ni lahko, saj se je primorana soočiti s številnimi spremembami. Tako včasih pride do poporodne depresije. Nekaj dni ali tednov po rojstvu otroka se začne z utrujenostjo, nespečnostjo, nemirom, nezbranostjo in nihanjem razpoloženja z žalostjo ter jokavostjo. Nekaj dejstev o omenjenem stanju nam je orisal mag. Miloš Židanik, dr. med., spec. psihiater.

Avtorica: Katja Štucin

Zakaj pride do depresije med nosečnostjo in po njej?

Navadno strokovnjaki govorijo o nihanju hormonov med nosečnostjo in po porodu, sam pa bi raje opozoril na psihološke vsebine v ozadju žalosti in depresije. Ko ženska zanosi, se od nje pričakuje, da bo srečna, češ to je najlepše obdobje v njenem življenju, in če se tako ne počuti, se pritisk družbe nanjo veča. Nosečnost pa je soočanje s številnimi stresorji in travmami. Najprej gre tu za izgube – ko ženska pričakuje prvega otroka (in takih je med tistimi, ki imajo poporodno depresijo, približno polovica), se spreminja od posameznika, ki je lahko skrbel predvsem zase, v nekoga, ki bo moral za malo nebogljeno bitje skrbeti nenehno, vsaj prvih nekaj let. Individualne želje in potrebe bodo zamenjale potrebe majcenega bitja.

Tu je prva izguba.

Ta intenzivni občutek določenosti, izgube svobode in drugih možnosti. Tudi dokončna povezanost s partnerjem, saj se ženska z njim doživljenjsko stke skupaj z otrokom. Ko ženska zanosi, ni poti nazaj, ne more si več premisliti. Če pa si, tvega občutke krivde, ki nekatere ženske spremljajo vse življenje.

Druga izguba

je izguba užitka v partnerskem odnosu, kot sta ga poznala do nosečnosti. Čas skupnih užitkov se preusmerja na neznano področje in na ukvarjanje z novimi vprašanji, kot so načela zdravega življenja. Če je ženska prej kadila, se od nje zdaj pričakuje, da bo to navado opustila. Enako je z uživanjem alkoholnih pijač, zdravil in živil, ki so klasično pridelana. Ženska bo naenkrat obstala pred goro informacij (obvezno cepljenje otrok, strupi in težke kovine v prehrani ter oblačilih) in posledično zahtev, da se do njih opredeli.

S podobnimi spremembami se sooča parter, bodoči očka. Tudi od njega se pričakuje, da se bo odpovedal svojim razvadam in navadam. Če želi biti dober oče, bo moral biti otroku dober zgled. To pomeni, da se bo tudi on moral odpovedati pogostemu druženju s prijatelji in svojim škodljivim razvadam. Ženska od njega pričakuje, da bo namesto dvigovanja uteži dvigal otroka ob dveh zjutraj in to je lahko vir nenehnih prepirov ter očitkov.

Nadaljnje izgube so na področju telesne samopodobe.

Žensko telo se med nosečnostjo spreminja, pojavljajo se strije, krčne žile in povečana telesna teža. Posameznica, ki je veliko dala na brezhibnost in privlačnost svojega telesa, se bo morala soočiti z vsaj začasno izgubo le-tega. In kjer so izgube, tam sta žalovanje in žalost. Zelo pomembna je tudi porodna izkušnja. Številne ženske naletijo na brezčutno osebje z neprimernimi sodbami in pripombami, kako se med porodom ne potrudijo dovolj za svojega otroka. Tovrstne izkušnje so lahko vir depresije ob vsakokratnem otrokovem rojstnem dnevu še leta po porodu, vsekakor pa v prvem letu po porodu.

Drugi sklop vira depresije so pretekle življenjske izkušnje.

Zelo veliko žensk je bilo deležnih hudih čustvenih primanjkljajev v svojem otroštvu, ko so bile predmet duševnih in telesnih zlorab in so živele v čustveno hladnem družinskem okolju. Te ženske se pogosto sprašujejo, ali bodo znale biti prave mame, bodo znale dati otroku ljubezen, ki je same v odnosu s svojimi starši niso nikoli čutile. Tako jih je samega poroda ter odgovornosti do otroka strah. Ko se njihov otrok rodi, so lahko pretirano samokritične, za nameček pa so deležne še tašč z »dobronamernimi nasveti«, kako naj skrbijo za otroka in naj, seveda, ne pozabijo na gospodinjstvo ter svojega moža, ki mora ta čas hoditi v službo. V bistvu pa je samo skrb za otroka dovolj velik zalogaj za vsakega človeka.

Poporodna otožnost še ni depresija. Se ob nepravilnem ravnanju z mamico lahko razvije v omenjeno težjo obliko? Kaj je treba storiti, da do tega ne pride?

Najpomembnejši je partnerski odnos. Nosečnost, porod in poporodno obdobje so za vsako žensko izjemno pomembni in prav je, da so ta obdobja enako pomembna tudi za njenega partnerja. Drugače ima lahko ženska v teh obdobjih občutek, da ni videna in slišana v svojih potrebah. V teh obdobjih je tudi zelo čustveno ranljiva, ker je odvisna od pomoči drugih. To pomeni, da se mora njen partner bolj angažirati in jo zaščititi v odnosih, v katerih do nosečnosti pomoči ni potrebovala. Moral jo bo ščititi pred njunimi starši, če bo to potrebno, pa tudi pred vsemi svetovalnimi in zdravstvenimi službami, s katerimi nosečnica prihaja v stik.

Za zaposlene v raznih ustanovah, ki so tu, da nosečnicam pomagajo, je njena nosečnost samo rutinski dogodek, ob katerem marsikdo težko ali pa ne želi skriti lastne naveličanosti, za žensko pa je to najpomembnejše dogajanje v njenem življenju in se ob takem stiku počuti razosebljeno in nepomembno. Pomeni, da bo moral partner znati prisluhniti svoji soprogi, njenim željam ter pričakovanjem in da mu bodo morale postati pomembnejše od lastnih.

Kako si lahko pomaga ženska, če se vendarle mora soočiti s to boleznijo?

Mislim, da v tem obdobju za nobeno žensko ni dobro, da je sama. Če se ne more nasloniti ne na partnerja ne na starše ali kakšno sorodnico ali prijateljico, se marsikatera nasloni na svojega otroka. Smisel svojega življenja najde v njem in se lahko nanj prekomerno naveže.

Včasih je potrebna medikamentozna terapija. Kako je v takšnih primerih z dojenjem, zdravila najbrž zelo vplivajo na novorojenčka?

Priporočljivo je, da ženske zdravil med nosečnostjo ne bi jemale, še posebej ne v prvem trimesečju. Obstajajo pa zdravila, ki so dokaj varna, tako da vedno preračunavamo tveganje. Če je ženska večji del svoje nosečnosti napeta, s paničnimi napadi, se zapira v stanovanje ali je zelo žalostna ter apatična, to slabo vpliva na nosečnost in otrokov čustveni razvoj. Tako se je včasih dobro odločiti za zdravilo. V fazi dojenja se lahko odločimo za tista zdravila, ki skoraj ne prehajajo v mleko in tako razvijajočemu se otroku ne škodimo.

Koliko časa navadno traja poporodna depresija?

Odvisno je od razloga zanjo. Skrb za lastnega otroka nujno odpre vprašanje, kako so moji starši skrbeli zame. Tako se travme iz lastnega otroštva lahko ponovno obudijo in z vso silovitostjo planejo na dan. V tem primeru bo lahko depresija trajala tako dolgo, dokler ženska lastnih notranjih konfliktnih vsebin ne bo razrešila. Če je razlog depresije težava v partnerskem odnosu, bo trajala tako dolgo, dokler se ne bodo odnosi umirili ali pa dokler ženska ne bo le-teh sprejela in se sprijaznila. Seveda ni nujno, da do tega pride. Tretji razlog za depresijo je lahko otrokovo zdravstveno stanje. Obporodne poškodbe, genetske napake, razne anomalije in zastoji v otrokovem razvoju prav tako predstavljajo pomembne izgube pričakovanja lepe in varne prihodnosti za svojega otroka. Potem je vse odvisno od materine osebnosti, kako se bo s temi izgubami soočala in jih doživljala v soodvisnosti od partnerja.

Dve stanji oz. variaciji smo izpostavili, to sta poporodna otožnost in poporodna depresija, najresnejša oblika poporodnih duševnih motenj pa je poporodna psihoza. Kako jo prepoznamo in kako zdravimo?

Tisto, kar se pri depresijah v tem obdobju, ki jim rečemo poporodne psihoze, najbolj bojimo, je samomorilno dejanje ali razširjen samomor (skupaj z otrokom). Psihoza kot pojem pomeni, da ženska ne zmore ločiti, kaj je realno in kaj ne. V literaturi opisujejo psihotične fenomene, ki so vezani na poporodno obdobje. V glavnem gre za neustrezne občutke krivde in samoobtožbe, da neka ženska ni dovolj dobra mama. Je pa vse stvar osebne presoje terapevta, kaj je psihotično in kaj ne. Meni se zdi, da je dvom, ali sem dovolj dober oče, povsem upravičen in celo nujen, ker je podlaga samorefleksiji in stalni težnji k napredku v odnosu do otrok.

Če je nekdo depresiven in razmišlja o samomoru, še ni psihotičen. Tako se mi osebno zdi, da je bila prav v tem primeru ženskam storjena krivica v smislu stigmatizacije družbe in moške psihiatrije: ženska mora biti srečna, ko rodi. Če ni, ni dovolj dobra mama in je z njo nekaj narobe in če razmišlja celo o tem, da bi sebi ali svojemu otroku kaj naredila, je nora in mora v norišnico.

To, da je nor ta svet, v katerega se rojevajo naši otroci, da je prepoln trpljenja, žalosti ter pomanjkanja in da bi nas moralo boleti, ko nedolžna bitja s takim svetom soočamo, je pa druga zgodba. Če ženska pomisli, da si nedolžen otrok ne zasluži trpljenja na tem svetu – na to pomisli na podlagi lastne izkušnje življenja v njem –, po moji presoji ni psihotično, je pa nevarno. Zato je nujno, da so svojci na te vsebine pozorni in da se z mlado mamico pogovarjajo. Priporočam tudi obisk psihiatra, včasih pa se je dobro odločiti še za bolnišnično zdravljenje. Ko ženska v varnem okolju predela svoje življenjske izkušnje, lahko v zunanjem svetu ugleda tudi veliko lepega.

Se vam zdi, da se o teh težavah še vedno premalo piše in govori? Je po vašem mnenju stiska žensk, ki se soočajo z njimi, zato še večja?

Morda res. Čeprav se mi zdi, da v zadnjem času družbena stigmatizacija obiska in zdravljenja pri psihiatru in/ali psihoterapevtu počasi popušča. Ljudje počasi dobivajo »pravico« do depresije in ne da svoja čustva samo izrinjajo v neobstoj, navzven pa kažejo srečno sliko.

Kakšen odstotek žensk pa doživi poporodno depresijo?

Poporodno depresijo doživi nekje 10–20 % mamic, 3 % v taki obliki, da je potrebno zdravljenje z zdravili, poporodno psihozo pa opažajo pri eni ali dveh od 1000 porodnic.

Ali poporodna depresija matere pusti kakšne posledice dojenčku? So možni dolgotrajni učinki?

Raziskave so pokazale, da so otroci prestrašenih mater tudi sami pogosteje prestrašeni. Enako se tudi depresije pojavljajo v istih družinah. So pa v teh družinah tudi iste zgodbe, podobne izkušnje ter izgube in je težko ločiti vpliv genov in vpliv življenjskih izkušenj, v katerih osebnostno zorimo.

Za konec dodajva nekaj spodbudnih besed za vse bodoče mamice, da jih ne bo strah zgoraj orisanih težav. Obdobje nosečnosti in materinstva je pravzaprav nekaj zelo lepega, kajne?

Veselje lahko najdemo znotraj nekaterih redkih, a zato zelo dragocenih medosebnih odnosih z ljudmi ter drugimi živimi bitji. Veliko ljudi nas lahko napolni z vero v človeštvo in z ljubeznijo. In zato je vedno vredno tvegati in ostati odprt in občutljiv. Ker šele takrat naš svet zasije v nepopisni lepoti. Ker ga lahko zaznamo.