Perfekcionizem boli, še posebej, če gre za tisti nezdravi perfekcionizem, ki v globini duše grize in navdaja z občutki, da nikoli ni nič dovolj dobro. Gre za težnjo po popolnosti, ki se je nikoli ne da doseči, zato so pričakovanja perfekcionistične osebe po popolnosti nerealna in iracionalna, povrhu vsega pa še zelo škodljiva.
Avtor: Katerina Jazbec
Zdravi in nezdravi perfekcionizem
Normalni in nevrotični perfekcionizem se med seboj razlikujeta. Zdravi perfekcionizem je tisti, ki stremi k doseganju kakovosti z določeno marljivostjo, vztrajnostjo in posvečenim ustvarjalnim delom. Nezdravi pa je tisti perfekcionizem, ki stremi k popolnosti, k doseganju »110-odstotnih rezultatov«, torej rezultatov, ki jih pravzaprav ni mogoče doseči. Ljudje, ki si postavljajo tako visoke standarde in cilje, so pogosto zelo nesrečni, če ne celo depresivni in živčno napeti. Ves čas vidijo le to, da zadanih ciljev niso dosegli in da stvari niso takšne, kot bi si želeli (torej nerealno popolne). Nosijo zelo težka in stroga čustvena očala, ki vidijo le tisto, česar ni, veliko napak in pomanjkljivosti (da je kozarec na pol prazen) ter večinoma spregledajo drugo plat resničnosti (da je kozarec na pol poln).
Preprost primer sta moja dva prijatelja, ki sta mi opisovala svoj način pospravljanja svojega stanovanja. Prvi je zdrav perfekcionist, ki želi imeti čist življenjski prostor in ga pospravlja v okviru svojih časovnih sposobnosti. Stanovanje posesa, ko je čas za to (ko se nabere dovolj prahu), kar opravi relativno hitro (in zadovoljivo). Drug prijatelj pa je nagnjen k nevrotičnemu perfekcionizmu ter sesanje in čiščenje opravi zelo natančno. Za ta proces si vzame več časa in je pri tem zelo natančen. Vsakokrat vse premakne, posesa po vsaki majhni špranji in za seboj zares natančno počisti. Ko konča, pove, da bi lahko posesal še bolje, a da se mu je mudilo naprej. Na prvi pogled je slednji čistejši in natančnejši, a sčasoma sem odkrila, da se zaradi svoje natančnosti težje spravi k sesanju in čiščenju, zato od enega do drugega sesanja mine dlje časa in se tako tudi dlje časa pritožuje nad tem, kako nečisto je njegovo stanovanje (ter je nezadovoljen).
Odlašanje vse do časovne stiske
Odlašanje je nekaj, kar je pri nevrotičnih perfekcionistih zelo prisotno. Ker so večinoma precej neorganizirani, se pretirano ukvarjajo z majhnimi nepomembnimi nalogami in tako odlašajo s pomembnimi nalogami ali nase prevzemajo celo stvari, ki bi jih lahko opravili drugi. Morda to počnejo zato, ker se podzavestno izogibajo pomembnim nalogam, ki so si jih zadali s prevelikimi pričakovanji. Zelo težko torej ugriznejo v projekt, za katerega vedo, da je najpomembnejši.
Perfekcionisti so čustveno obremenjeni z nizko samozavestjo. Zelo so strogi do sebe in ljudi okoli sebe. Ker jim veliko zadanih ciljev ne uspe doseči (saj so si jih zastavili zelo nerealno), so nezadovoljni s seboj. Prepogosto premišljujejo o svojih napakah in pozabljajo na svoje pozitivne lastnosti in sposobnosti. Hitro vidijo tudi napake drugih in jih zelo pogosto tudi izpostavijo.
Ker z nalogami odlašajo, se zelo pogosto lotijo dela šele zadnji trenutek. Takrat ni več časa za doseganje popolnosti – naloga mora biti izpeljana le čim bolje –, zato se jim takrat le končno uspe posvetiti opravljanju naloge. Kot da v tistih zadnjih trenutkih omejitve uma, ki želi nadzirati, da bo vse »popolno«, popustijo in takrat oseba le da vse od sebe, da bo zadeva zadovoljivo izpeljana. In pogosto tudi je, a s precejšnjo mero stresa in telesne napetosti.
Kako se rešiti škodljivega perfekcionizma?
Najprej se opazuje. Če si predstavljate, da ste velik čeber energije, lahko le opazujete, kaj vas napolnjuje in kaj prazni. Kje svojo energijo izgubljate? Kje je čeber preluknjan? Kje izgubljate svoj dragoceni čas? Obstaja razlog za vašo razpršenost in neredko je to strah pred lastno močjo.
Če imate pred seboj cel kup projektov in veliko nejasnosti glede njih, si vzemite čas in si vse zapišite. Ocenite vsakega po pomembnosti. S seznama črtajte ali prerazporedite stvari, ki niso pomembne ali dovolite, da jih opravijo drugi.
Pri izvajanju projektov ne izgubljajte časa za popolnosti, ki vzamejo veliko časa, a niso tako zelo pomembne. Pomagate si lahko z meditiranjem na temo minljivosti življenja. Vprašajte se, kako bi živeli in kaj bi počeli, če ne bi imeli pred seboj »še celega življenja«, temveč le kratek čas. Tovrstno poglabljanje zelo pomaga, da veliko bolje cenimo čas, ki nam je dan na Zemlji.
Stvari lahko potekajo tudi manj popolno, a zato bolj sproščeno, če si le dovolite preseči pravila oz. omejitve lastnega uma. Dajte si dovoljenje za morebitne napake in postanite bolj pristni – bolj vi sami. Pri tem vam lahko pomagajo tudi dihalne vaje.
Kako pojesti slona? Grižljaj za grižljajem! Velike načrte lahko izpeljete, če se jim le posvetite. Ne začnite z goltanjem celote, temveč si za začetek vzemite le majhne časovne koščke. Od tu naprej bo šlo veliko lažje.
Nenazadnje vadite tudi zaupanje vase, v ljudi in v življenje. Včasih to, da morate sami izpeljati popolnoma vse, tudi majhne nepomembnosti, izraža nezaupanje in kaže na velik nadzor nad vsemi stvarmi. Zaupanje v sebi lahko prepoznate in začutite z vsakodnevnim urjenjem uma, zato si v svojem razpršenem urniku namenite 20 minut zase – ta čas namenite poglobljenemu počitku in meditaciji.
Junij, 2012
