»Moj bog, kaj se dogaja z mano? To je nekaj resnega. Infarkt me bo. Umrla bom.

Vsa se tresem. Srce tako hitro in silovito udarja, da se bo pravkar ustavilo. Umiriti ga moram. V meni raste groza. O bog, kakšna groza. Nekaj me stiska za vrat. Umiram, z mano je konec.« Tresoča stečem v kopalnico. Z mrzlo vodo si močim obraz, roke. Na pomoč pokličem moža. »Z mano je konec. Srce me bo izdalo. Infarkt imam. Pokliči rešilca. Umrla bom.« Stečem v kuhinjo. Mož se zadere nazaj: »Saj ni čudno. Poglej, kaj delaš s sabo. Poglej, kako nezdravo živiš. Nič ne narediš zase.« Nič ni bolje. Srce udarja kot ponorelo, spreletavajo me mravljinci,  v glavi se mi vrti. Nazaj v kopalnico. Spet močim obraz, roke.

Pod mrzlo vodo v bide vtaknem noge, meča. Zdaj vodo škropim po telesu, kar čez obleko. Spet v kuhinjo. Krpo, namočeno v kis, si polagam na prsi. S tresočimi se rokami iz omota potisnem lexaurin. Ga pogoltnem. Čez dvanajst minut se srce počasi začenja umirjati. Še vedno se tresem, vendar nekoliko manj. Po dvajsetih minutah postanem na smrt utrujena in izmozgana. Ležem v posteljo. Mrazi me. Zdaj se tresem od mraza. Moža prosim, naj me pokrije še z eno odejo. Joj, kako me zebe. Zasmilim se mu. Boža me po hrbtu. Res je, nič ne naredim zase. Morda jutri, če bom lahko. Če bom imela dovolj moči. Morda bom jutri telovadila ali pa šla teč. Samo zdaj sem tako utrujena. Po lexaurinu me premaga spanec.

Tako je pripovedovala gospa I. T. Pet let je trpela zaradi paničnih napadov in panične motnje. Temu se je sčasoma pridružila še anksiozno-depresivna motnja in agorafobija. Gospa je odpovedala na celi črti, na delovnem mestu in v družini. Hodila je samo še v službo, sicer se iz stanovanja, varnega zatočišča, ni niti ganila. Pogosto je bila v bolniškem staležu. Če je ni mučila tesnoba, je zaradi utrujenosti lahko prespala cel dan. Pet let ni vedela, kaj se dogaja z njo. Toliko časa si tudi ni priznala, da bi lahko imela kakšne psihične težave. Vzroke je iskala samo v telesnih obolenjih. K psihiatru so jo pripeljale šele izrazite samomorilne misli. Gospa ni več našla niti poti do sebe niti do ljudi, ki so jo obdajali. Ko je svoje težave končno zaupala terapevtu, je izvedela, da doživlja panične napade. Prvič je slišala zanje.

Omenjena bolnica bi lahko pet let živela bolj kakovostno življenje, če bi bila o panični motnji poučena in bi pravočasno poiskala pomoč.

Število ljudi, ki doživljajo panične napade in trpijo zaradi tesnobe oziroma različnih anksioznih motenj, je vsako leto večje. Toda panično motnjo je možno uspešno zdraviti. Bolnikom pomagajo tako zdravila kot različni psihoterapevtski pristopi. Zgodnje prepoznavanje in zdravljenje bolezni pogosto prepreči agorafobijo. V tem pogledu je neprecenljiv multimedijski pripomoček »Tris Panična motnja«, delo dr. Klemna Rebolja, zdravnika, specialista psihiatra in psihoterapevta. Pripomoček je odličen vir informacij, koristen za vse, ki jim tesnoba in panična motnja zmanjšujeta kakovost življenja, kakor tudi za njihove svojce. Podaja osnovne informacije o panični motnji in zdravljenju tesnobe, korak za korakom vodi skozi spoznavanje bolezni in išče poti za rešitev.

Panični napad je nenadna in skrajno huda tesnoba, ki jo spremljajo izraziti telesni simptomi:

• palpitatacija in pospešeno bitje srca
• potenje
• tremor (trepetanje) oziroma tresenje
• plitkejše dihanje
• občutek zmanjkovanja zraka
• omotica in nemir
• znojenje
• občutek dušenja
• siljenje na bruhanje, bolečine v trebuhu ali driska
• občutek neresničnosti, odmaknjenosti od okolja
• mravljinčenje
• oblivanje vročine ali mrzlica
• bolečine v prsih
• strah pred smrtjo
• strah pred izgubo kontrole ali strah pred norostjo

Simptomi se pojavijo iznenada, dosežejo vrhunec v 10 minutah in trajajo približno pol ure. Lahko pa so tudi drugačni. Trajajo več ur, v redkih primerih tudi cel dan. Ko panični napad mine, nekateri ljudje občutijo utrujenost in izmučenost. Panični napad lahko doživi vsak človek. Po navedbah strokovne literature ima tovrstno izkušnjo kar 10 % ljudi.

Če se panični napadi pojavljajo pogosto, govorimo o panični motnji. Panična motnja se običajno razvije v pozni mladostniški fazi ali zgodnji odrasli dobi in je trikrat pogostejša pri ženskah. Za postavitev diagnoze sta potrebna vsaj dva napada v razdobju enega meseca, vendar jih ima večina bolnikov precej več. Za panično motnjo so značilni nepričakovani napadi, ob katerih bolnik ne prepozna konkretnega sprožilca. Lahko se pojavijo kjerkoli, celo med spanjem. Nepričakovanim napadom se večkrat pridružijo tudi napadi, izzvani v določenih okoliščinah. Zaradi prestane groze med napadom ter napačnih prepričanj, da bo bolnik izgubil kontrolo, znorel ali celo umrl, ljudje, ki trpijo zaradi paničnih napadov, razvijejo strah pred ponovnim napadom. Zaradi te tesnobe pričakovanja se mnogi začnejo izogibati krajem in okoliščinam, kjer so že doživeli panični napad oziroma mislijo, da bi ga lahko. Ker se nikjer več ne počutijo varne, nekateri sploh ne morejo zapustiti doma. Agorafobijo razvije približno eden od treh ljudi s panično motnjo.

Paničnim motnjam so pogosto pridružene druge duševne motnje in telesna obolenja, kot so druge anksiozne motnje, depresija, sindrom razdraženega črevesja, astma in zloraba alkohola, pomirjeval ali drugih psihoaktivnih snovi, kar pogosto oteži pravo diagnozo.

Vzroki za razvoj paničnih napadov in panične motnje niso znani, verjetno pa nanj vplivajo prepletanje različnih bioloških in psiholoških vzrokov ter trenutne obremenitve. Raziskave kažejo, da nanj deloma vpliva genetika. Dejavnik tveganja so lahko tudi neugodne življenjske izkušnje in dogodki, ki so izrazito stresni, na primer ločitev ali izguba ljubljene osebe. Pri panični motnji je porušeno ravnovesje med seboj odvisnih nevrotransmiterskih sistemov, ki so v možganih odgovorni za prenos impulza z ene živčne celice na drugo. Ljudje s panično motnjo imajo v amigdali, ki ima v centralnem živčnem sistemu pomembno vlogo pri prepoznavanju ogrožajoče situacije in odzivih nanjo, nizko ločnico, kar vodi do nenadnega in nerazložljivega strahu.

Bolniki s panično motnjo naj razumejo, da gre pri motnji tako za telesna kot duševna dogajanja. S kombinacijo zdravil in vedenjske terapije je simptome mogoče uspešno obvladati. Dodatna psihoterapija lahko razreši morebiten psihični konflikt, ki je vzrok za občutke strahu in tesnobe.

Številni ljudje s panično motnjo o svojih težavah ne spregovorijo. Strah jih je ali pa se sramujejo, da jih bo imela družina ali celo zdravnik za hipohondre. Trpijo v tišini, oddaljijo se od prijateljev in sorodnikov ter drugih, ki bi jim lahko bili v pomoč. Pomembno je, da motnjo ustrezno prepoznamo, se o njej pogovarjamo in poiščemo zdravniško pomoč. Ravno v tem pogledu je multimedijski pripomoček »Tris Panična motnja« zelo poučen. Stres in tesnoba hodita z roko v roki. Sprostitvene tehnike in uravnavanje stresa lahko pomembno zmanjšata intenzivnost tesnobe in pogostost paničnih napadov. Multimedijski pripomoček »Tris Panična motnja« je zato zaokrožen z zgoščenko z vodenim sproščanjem.

Julij – avgust, 2010