Neštetokrat smo slišali in se tudi prepričali, da je vzgoja najtežji poklic. Kaj delamo narobe, katere so najpogostejše napake in kakšni napotki bi bili dobrodošli, so vprašanja, na katera bomo skušali odgovoriti v nadaljevanju. Svoje dragocene izkušnje in znanje sta z nami delila ravnateljica Vrtca Škofja Loka Janja Bogataj in specialni pedagog Marko Juhant, ki je pomagal že številnim staršem, ko se je zalomilo pri vzgoji. 

Avtorica: Klavdija Škrbo Karabegović

O permisivni vzgoji

»Permisivna vzgoja absolutno prinaša prijetno vzdušje, pozitivno ozračje v družini, kjer je otrok v središču pozornosti in se vse vrti okoli njega; vendar pa mu to kljub vsemu ne prinaša samozavesti, samozaupanja, ker mu v takem okolju praktično ni treba ničesar narediti. Da pa otrok nekoč postane uspešna osebnost, je vsekakor potrebno delo, trud, odpovedovanje, žrtvovanje …, česar v permisivnem okolju ne pridobi,« razloži Janja Bogataj.

Tudi Marko Juhant potrdi, da v permisivni vzgoji otrokom marsičesa ni treba storiti, nimajo veliko obveznosti, starši pa razmišljajo v smeri, »naj otrok uživa, naj ima otroštvo, saj bo že na srednji šoli in fakulteti težje«. »Tovrstni načini razmišljanja prinesejo takojšnje lagodje staršem in otrokom, torej ugodje tisti hip. Za otroka so »zlati« tisti starši, ki mu vse dovolijo in ki mu tudi vse dostavijo, takšni, ki pravzaprav bogatijo njegovo okolje, ne pa njih same. Kasneje v življenju se izkaže, da to večinoma ni bilo prav, ker se otrok ne zna boriti, ne zna počakati. V življenju pa je dostikrat treba čakati. Mnoge je to ena najtežjih nalog. Permisivna vzgoja daje hipno zadovoljstvo, ko je vse videti krasno, otroci pa so prijazni, dokler jim je vse dovoljeno in dokler dobijo materialne stvari,« še doda Juhant.

Manipulirajo že predšolski otroci

Tako ni presenečenje, da že predšolski otroci manipulirajo s starši. Niso redki primeri, ko starši prinesejo otroka v vrtec v pižami, ker ga doma »niso uspeli« obleči ali pa prosijo vzgojiteljice, da otroku postrižejo nohte, ker njim »ne pusti« ipd. »Otroci izkoristijo takoj, ko lahko, in starši, ki so šibki in popuščajo že takoj na začetku, se bodo verjetno nekega dne znašli v kotu, kjer bodo težko v sožitju s svojim otrokom. To so medvedje usluge in ‘obvladovanje’ otroka v predšolskem obdobju bi po mojem mnenju morala biti domena vsakega starša. Težave, ki se pojavijo kasneje, so mnogo večje. Temelji, ki jih postaviš v predšolskem obdobju, so zelo trdni in kažejo neko orientacijo v nadaljnjem življenju,« o postavljanju meja v predšolskem obdobju pove Bogatajeva.

Najpogostejše napake

»Vsakdo ima svoje lastne želje, pravico do lastnega življenja; kljub temu da so starši, mnogi vse preveč časa preživijo na telefonih, na spletu ipd., časa za vzgojo in pogovor pa zmanjkuje. Ali pa pogovor ‘teče mimo’ in otrok od njega nima nič, odrasli pa se čudimo, da nas otrok ne pride vprašat, kadar se v njegovem življenju dogaja nekaj nenavadnega. Pri klasičnem, običajnem delu pa imamo idealno priložnost, da se vmes pogovarjamo o vsem, torej nevsiljeno in tisto, kar otroka zanima,« o pomenu časa, ki ga namenimo otroku, pove Juhant.

Naslednja pogosta napaka je, da se starši preveč posvečajo šoli in doseganju čim višjega števila točk. »Kakšen bo otrok, kakšna oseba bo, je odvisno nekaj od dednosti, v največji meri pa od vzgoje. In kako uspešen bo v življenju, je odvisno od vzgoje, ne od šole. Mnogi starši otroke vozijo iz enega v drug termin, iz ene na drugo dejavnost in povsod je pomembno, koliko točk bo dosegel, zmanjkuje pa časa za vzgojo.

Mislim, da je najpomembnejša stvar čas za vzgojo. To ni enotedenski program 20 minut, vsakodnevno. To je čas, ko se kuha, ko se pospravlja, vzgoja pravzaprav poteka cel dan. Če ponazorim s primerom; vzgoja ni, da mama sama zaklene hišo, vzgoja je, da ima otrok svoj ključ in on zaklene, da ga torej nauči samostojnosti. Vsi naši poskusi, da bi naredili red, ne smejo temeljiti na posameznih izpadih, po možnostih s komentarji in glasnostjo. To ni vzgoja, vzgoja je tisto vsakodnevno, tiho, rutinsko. Jaz temu pravim železni red. Tisto, za kar se posamezna družina pravzaprav trudi,« doda Juhant.

Staši delajo namesto otroka

Tudi Bogatajeva opaža, da starši raje popuščajo in delajo namesto otrok, s tem pa jih »oropajo« samostojnosti: »Vse, kjer je treba vložiti več truda, je otroku nezanimivo, povsod išče bližnjice, približke in v nobeno stvar se ne poglobi do potankosti. Tudi sami starši rajši vidijo, da otroku dajo neko dobrino, kot pa da se z njim usedejo, se ukvarjajo s tem problemom in ga v bistvu na tej ravni rešijo. Vidim, da starši iščejo skrajšane poti, da ne pride do konfliktnih situacij z otroki, da ne pride do medsebojnega dialoga, ampak preprosto otroku ugodijo, zato da je mir pri hiši. Pri tem pa otrok vedno več in več pričakuje, starši pa so vedno v slabšem položaju.«

Juhant pa nadaljuje: »Starši delajo namesto otroka, namesto da bi delali z njim in ga tako ne pripravljajo na samostojnost. In to, da gradimo samostojnost otroka, je gotovo kvaliteta vzgoje. Se pravi, da zmore sam, si zna sam odrezati kruh,ga namazati, pospraviti za seboj ipd.«

Ena od večjih napak je tudi, da starši predolgo čakajo, kadar je kaj narobe. Ko opazijo, da jim pri otroku neko obnašanje ni všeč, čakajo, da se stopnjuje in šele nato ukrepajo, namesto da bi ukrepali takoj, ko opazijo težavo.

Lenoba ali utrujenost?

S(m)o potemtakem starši preveč utrujeni ali nemara celo leni za vzgojo, saj je dejstvo, da slednja zahteva veliko časa? Janja Bogataj pravi, da moramo za vzgojo imeti strast in posledično željo, da smo aktivno vključeni v starševstvo. Juhant pa je mnenja, da so starši delovno zelo pridni, vzgojno so pa dostikrat leni. Raje posteljejo posteljo namesto otroka, kot pa, da bi od njega izterjati, da jo pospravi sam. So torej rajši delovno pridni, vzgojno so pa leni. »Generalno gledano, zelo se trudijo, vsakdo da največ od sebe, kar zmore. Trdno sem prepričan, da ob vseh drugih težavah, ki se jim v življenju dogajajo, starši naredijo največ, kar zmorejo. In pogosto delajo stvari namesto otroka,« je prepričan Juhant, ki doda, da kljub vsemu otroci ne potrebujejo popolnih staršev.

Ni navodil za uporabo

»Ko si dobil otroka, nisi dobil navodil za uporabo,« se slikovito izrazi Juhant. Pa vendarle, če govorimo o navodilih, torej ne gre ponavljati zgoraj naštetih najpogostejših napak. Sicer pa velika večina strokovnjakov, ki se ukvarja z vzgojo in vzgojnimi težavami, na prvo mesto navodil za uspešno vzgojo uvršča delovne navade. Takšnega mnenja sta tudi Bogatajeva in Juhant.

»Prav je, da je otrok vključen v življenje tako, kot je naravno. Tisto, kar lahko naredi sam, je prav, da naredi sam; seveda njegovi starosti primerno. S tem se stopnjuje tudi neke vrste odgovornost in veselje do dela. Ve, da brez nič nič ne nastane,« pove Janja Bogataj. Juhant pa doda, da četudi je otrok odličnjak in dobro dela za šolo, se torej uči in piše domače naloge, to še ne pomeni, da je opravičen dela doma, torej hišnih opravil, saj s tem pridobi praktične izkušnje, pridobljene delovne navade pa pripomorejo k boljšim uspehom in tudi boljši samopodobi.

»Otroka je treba pripraviti za življenje, ker izobrazba ni dovolj. Otrok nikoli ne sme postati projekt staršev. Cilj je torej pripraviti jih za življenje, samostojnost, pomagati jim, da sprejmejo pomembne življenjske vrednote in da se znajo ravnati po njih,« poudari Juhant in doda, da je treba vlagati v otroka, ne v njegovo okolje, torej v vedno nove materialne dobrine.

Otroka moramo naučiti, da zna počakati in se tudi sam odločati.

»Opažam, da mnogo družin ne zna več biti skupaj in se družijo v velikih družbah in praktično že v predšolskem obdobju starši niti ne vedo, kaj je njihovemu otroku dobro, prijetno, kaj ima rad … Pomembno je postavljanje mej, pogovor o medgeneracijskem sožitju, odnos do starejših, do ljudi s posebnimi potrebami, odnos do narave, odnos do samooskrbe ipd. Pri tem bi opozorila še to, da je zelo dobro, če ima družina več kot enega otroka, saj se tako čustva in vsa energija, pa tudi delovne naloge ter skrb za drugega enakomerneje porazdelijo. Zelo pomembno je, da je družina veliko skupaj, ne da živi skupaj, a hkrati drug mimo drugega, ampak da se začuti.

Zato so zelo dobrodošle skupne počitnice, vikendi, kjer vidiš, kako se nekdo obnaša, kako se počuti, s čim rad rokuje, po kakšnih informacijah posega, kakšna hrana mu je blizu ipd.,« nekaj koristnih napotkov našteje Bogatajeva. Za konec pa poudari še, da morata biti starša pri vzgoji enotna. Torej, kar reče mama, mora oče podpreti, in obratno, kajti v nasprotnem primeru začnejo to otroci izkoriščati.

Seveda so napotki eno, realnost pa nekaj drugega in vsi prijemi ne veljajo za vse otroke, zato je pričakovati, da ne bo šlo gladko, a tega se ne gre ustrašiti.

»Pri vzgajanju seveda pride do slabe volje pri otrocih … Popolnoma normalno je, da odnosi nihajo; da otrokom ni všeč, da dobivajo naloge (sosedom pa tega ni treba, samo ti si tako tečna …). Poskusijo vse. Čim prej hočejo odločati o sebi, hočejo vplivati na proces, hočejo vzeti vajeti v svoje roke – to je cilj najstništva in zato je borba toliko hujša. To je povsem normalno, ker če ni nekega upiranja, če gre vse popolnoma gladko, nekaj ni prav. Kaj pri tem storiti? Pomembna je doslednost. Določene stvari imamo lahko tudi zapisane, zato da je vsem jasno, da gre za železni urnik, ki se ga držimo in od njega ne odstopamo,« svetuje Juhant.

In čeprav vzgoja ni lahka in včasih izgubimo kompas, se naš trud dolgoročno poplača. Če je naš cilj srečen otrok, potem smo na pravi poti.

Citati

»Temelji, ki jih postaviš v predšolskem obdobju, so zelo trdni in kažejo orientacijo v nadaljnjem življenju.«

»Kako uspešen bo otrok v življenju, je odvisno od vzgoje, ne od šole.«

»Starši delajo namesto otroka, namesto da bi delali z njim in ga tako ne pripravljajo na samostojnost.«

»Cilj je torej pripraviti jih za življenje, samostojnost, pomagati jim, da sprejmejo pomembne življenjske vrednote in da se znajo ravnati po njih.«