Bolečino poznamo vsi, le da je za vsakogar prag bolečine drugačen. Čeprav je neprijetna, nas opozarja, da se v organizmu dogaja nekaj, kar je potencialno škodljivo. Vzroki so lahko različni in ko jih odpravimo, izgine tudi bolečina. V številnih primerih si jo lahko lajšamo na različne »domače« načine, z masažami, obkladki, na voljo so tudi zdravila brez recepta.

Avtor: Katja Mohorič

 

Bolečina je občutek, ki ga poznamo vsi. Je nekaj, kar človek čuti in temu moramo zdravniki verjeti, pravi specialist anesteziolog Gorazd Poželep, dr. med., vodja Ambulante za terapijo bolečine na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, s katerim smo opravili pogovor o tej občasni ali vsakodnevni »spremljevalki«.

 

»Vsekakor je to neprijeten subjektiven občutek, psihični dodatek varovalnim mehanizmom, ki nas opominja, da se v organizmu ali v njegovi neposredni okolici nekaj škodljivega dogaja. Čeprav je neprijetna, ima pozitiven pomen, če ne traja predolgo. Opozarja nas na neko nevarnost. Kadar bolečina traja od tri do šest mesecev, govorimo o akutni bolečini, po tem obdobju pa postane kronična. Tedaj bolj ali manj izgubi svoj »varovalni« smisel in ljudem povzroča predvsem težave.«

 

Kaj je bolečinski prag?

Človek ima različne načine zaznavanja: za toplo, hladno, dotik, vibracijo, … In eden izmed načinov zaznavanja je tudi bolečina. Receptorji, ki zaznavajo bolečino, se ne aktivirajo takoj, ampak šele pri nekem zelo močnem dražljaju. Tovrsten dražljaj je lahko zelo različen – mehanski, kemičen –, a vsem je skupno to, da mora biti zelo močan. Ko takšen dražljaj deluje zelo močno na naše telo od zunaj ali od znotraj, se aktivirajo omenjeni receptorji, imenovani nociceptorji, od katerih potuje impulz preko različnih poti do centralnega živčnega sistema, kjer ga interpretiramo kot bolečinski dražljaj in temu ustrezno tudi ukrepamo. Če gre npr. za akutno bolečino, se bo hkrati sprožil nek umaknitveni refleks, s katerim preprečimo še večjo škodo. Tako je recimo, ko se opečemo in sunkovito odmaknemo roko.

 

Ali ga vselej zaznamo?

Obstajajo zelo redka prirojena motnja, pri kateri človek ne občuti bolečine. Ljudje s to boleznijo živijo v primerjavi z drugimi manj časa. Ker varovalnega mehanizma namreč ni, pride do različnih poškodb, zaradi česar je pričakovana življenjska doba bistveno krajša. Bolečinski prag lahko zvišamo tudi z zdravili. Ljudje prihajajo k nam v ambulanto ravno z namenom, da bi se bolečina zmanjšala, omilila ali povsem izginila.

 

Kdaj si človek lahko pomaga sam?

Dostikrat se zbudimo z glavobolom, ki nas spremlja že dalj časa ali pa z bolečino v mišicah, če smo bili npr. prejšnji dan v hribih. V tem primeru ne gre za nekaj zaskrbljujočega, kajti vemo, da bolečine izvirajo od napora, ki smo ga imeli prejšnji dan. Iz izkušenj tudi vemo, da bo trajala prehoden čas in nato zginila. Ponavadi je bolečina blaga. Tovrstna bolečina največkrat ne potrebuje zdravljenja. Vendar pa smo ljudje za bolečino različno občutljivi in če želimo, si lahko pomagamo sami. V teh primerih niso priporočena zdravila, ampak bolj masaže, TENS (transkutana elektrostimulacija), topli ali hladni obkladki in podobno.«

 

Kaj pa tablete ki jih bolniki običajno vzamejo?

Včasih so ljudje zelo pogosto jemali aspirin, vendar je po mojem mnenju v veliki meri izgubil pomen kot zdravilo za lajšanje bolečine. Sedaj se namreč bolj uporablja za lajšanje drugih težav, predvsem za preprečevanje nastanka kapi in zniževanje telesne temperature. Kot sredstvo za lajšanje bolečin se uporablja le še pri zdravljenju migrenskih glavobolov pri ljudeh, ki jim to zdravilo odgovarja. Sicer se v ta namen uporabljajo drugi nesteroidni antirevmatiki, ki delujejo podobno. Imajo manj stranskih učinkov kot aspirin. Brez receptov lahko kupimo paracetamol, lekadol, brufen in nalgesin. Če jih jemljemo krajši čas, na primer dva, tri dni, si zelo verjetno ne bomo povzročili škode.

Drugače je pri kronični bolečini, ko bolečino poznamo, vendar si prav tako lahko sami lajšamo bolečino. Spet je priporočljivo jemati čim manj zdravil, saj vemo, da dolgoročno skoraj nobeno ni brez stranskih učinkov. Tudi če jih jemljemo redno dalj časa, jih je dobro čez čas omejiti. So namreč obdobja ali dnevi, ko ljudje bolečino manj čutijo. Zato v teh primerih ne vidim smisla, da bi jemali zdravila vsak dan. Če v takem primeru kakšen dan ali dva izpustijo, si s tem lahko samo koristijo.

 

Kdaj se je treba oglasiti pri zdravniku?

Bolečina je eden od simptomov, ki bolnika najpogosteje pripelje do zdravnika. Če nas torej nekaj začne boleti in se bolečina stopnjuje, obenem pa je povezana z drugimi simptomi, npr.  bruhanjem, s slabostjo, povišano telesno temperaturo in podobnim, je to že znak za obisk zdravnika. Na primer glavobol, ki se stopnjuje, ob tem pa se kažejo še drugi znaki, kot je npr. vrtoglavica. Ko gre bolečina preko meje, če se pojavi na novo, ali če spremeni značaj pri bolniku, ki že ima kronično bolečino – postane močnejša –, je to opozorilni znak, da moramo stopiti do zdravnika. Je pa res, da se človek najbolje pozna sam in tudi ve, kako se njegova bolečina »obnaša«. In če pri kakšnih degenerativnih spremembah postane močnejša, ni nič narobe, če stopite do zdravnika in se posvetujete, da se prepričate, da ne gre za kaj hujšega.

 

Kaj je tristopenjska lestvica bolečine?

To lestvico je že pred več kot dvajsetimi leti priporočila Svetovna zdravstvena organizacija in je bolj v pomoč zdravnikom, ki se z bolečino ne ukvarjajo stalno. Gre za sistem zdravljenja, ki je odvisen od stopnje bolečine. Po njej zdravimo blago bolečino z neopioidni analgetiki, kot so paracetamol, ibuprofen in ostali nesteroidni revmatiki, srednje močnim bolečinam dodamo šibke opioide, zelo močne bolečine pa lajšamo z močnimi opioidi.

 

Katere bolečine se lahko zdravijo in na kakšen način?

Ob tem se moramo zopet vrniti k osnovni razdelitvi bolečine, torej na akutno in kronično. Akutna bolečina ima ponavadi jasen vzrok, ki povzroči bolečino. To je lahko poškodba, poseg pri zdravniku ali zagon bolezni. Tovrstna bolečina traja določen čas. Ponavadi je ostra, dokaj močna, vendar je dobro odzivna za zdravljenje. Ko se poškodba zaceli, se začne zmanjševati in ko se pozdravi, končno izgine. Pri tovrstni bolečini je bolečinska pot nepoškodovana. Strokovno ji rečemo nociceptivna bolečina, ker gre za draženje na periferiji in odgovor v centralnem živčnem sistemu. Obstaja pa tudi nevropatska bolečina, pri kateri je sistem, ki prevaja bolečinske impulze, poškodovan in gre že v osnovi za neko disfunkcijo. Tovrstna bolečina je za zdravljenje mnogo težja, ker ni jasne povezave. Zanjo uporabljamo tudi druga zdravila, ne samo klasične analgetike, saj jo je veliko težje omiliti.

 

Kaj pa kronična bolečina?

Ta je precej težja za zdravljenje, saj jo je zelo težko izmerit. Dostikrat se pogovarjam s kakšnim pacientom, ki pove, da ga boli za deset, pa se z njim pogovarjam povsem normalno. Jaz verjamem, da tega človeka boli, a stopnja bolečine, ki jo je on označil za deset ali osem, zagotovo ni enaka osmici pri akutni bolečini. Moramo vedeti, da kronična bolečina človeka stalno spremlja, da moti njegovo kakovost življenja in mu gre zato »na živce«. Če bi imel enako močno akutno bolečino, ki bi trajala le nekaj ur ali dni, bi jo prav gotovo ovrednotil kot mnogo manj močno kot pa kronično, s katero ima opravka vsak dan, spremlja pa ga že več mesecev ali let. Zato je treba pacientom s kronično bolečino posvetiti mnogo več pozornosti in se z njimi pogovoriti, kakšne so možnosti lajšanja, sprejemanja in soočanja. Kljub vsemu pa je v osnovi treba vedeti to, da se vsaka težava najbolje zdravi vzročno, enako je z bolečino. Če bomo odpravili vzrok, tudi bolečine ne bo več. V takem primeru smo pri zdravljenju tudi najbolj uspešni. A pogosto se zgodi, da kljub obširni diagnostiki ne odkrijemo pravega vzroka in tedaj bolečino zdravimo simptomatsko. Lahko se tudi zgodi, da vzrok poznamo, a ga ne moremo odpraviti. Tedaj bolečino najpogosteje zdravimo z zdravili, obstajajo pa tudi druge metode. Na kronično bolečino še mnogo bolj kot na akutno v veliki meri vplivajo psihološki in socialni dejavniki, na katere pa zelo težko vplivamo.

 

Ali je pri samozdravljenju možna uporaba lokalnih analgetikov?

Seveda je možna. Gre za nesteroidne antirevmatike, ki jih dajemo v obliki mazila. Pri njih je absorpcija majhna in omejena na področje, kamor nanesemo mazilo. Uporaba je primerna samo za določene bolečine, saj gre za lokalno delovanje in ne za sistemsko. V zadnjem času je na voljo tudi obliž, v katerem je lokalni anestetik, vendar ga predpisujemo samo na recept. Namenjen je lajšanju bolečin, ki so posledica prebolelega herpesa zostra. Če ostane bolečina prisotna še nekaj časa, pride do postherpetične bolečine in v takem primeru bolniku lahko predpišemo tovrsten obliž. Sicer pa je takšen obliž primeren tudi za druge oblike bolečine, pri kateri gre za preobčutljivost nekega predela. V teh primerih sicer neboleč dražljaj zaznamo kot zelo boleč. To si lahko predstavljamo na naslednji način: če se podrgnemo po zdravi koži, nas to ne boli, če se podrgnemo po opečeni, pa nas zelo boli. Ravno pri nevropatski bolečini se to dogaja zelo pogosto. Za zdravljenje takšne bolečine bi bil tovrsten obliž zelo primeren.

 

»Bolečinski prag lahko zvišamo tudi z zdravili. To storimo z namenom, saj je s strani človeka, ki bolečino ima, to zaželeno.«

 

»So obdobja ali dnevi, ko ljudje bolečino manj čutijo. Zato v teh primerih ne vidim smisla, da bi jemali zdravila vsak dan.«

 

»Ko gre bolečina preko neke meje, če se pojavi na novo ali če pri kronični bolečini spremeni karakter, je to lahko opozorilni znak da moramo stopiti do zdravnika.«

 

 

Marec, 2010