Nekateri si raje naložijo celo kopico opravkov za druge, da jim le ne bi bilo treba reči »ne«, s tem pa se nevede postavijo v suženjsko vlogo drugim in samim sebi, kar tlakuje pot v začaran krog, ki ga je težko presekati. Težave s slabo samopodobo imajo korenine še v nežnih otroških letih, ko smo svojo vrednost pogojevali s pohvalami. Ker pregovorno drži, da česar se Janezek nauči, to Janez zna, je za starše zelo pomembno, da že v otroštvu k malčkom pristopijo na pravi način in jim pomagajo zgraditi zdravo samopodobo. Več nam je zaupala Maja Strel, učiteljica razrednega pouka in strokovna sodelavka ZLRO.
Avtorica: Anja Kuhar
Kaj je vzrok, da nekateri ljudje raje žrtvujejo svoja načela in svoj čas za druge, kot rečejo »ne«?
Ljudje težko rečemo »ne« zaradi občutka, da če bomo koga zavrnili, nas ta oseba ne bo več imela rada, ne bomo več cenjeni, ne bomo več ljubljeni. S tem ko drugim nikoli ne odrečemo svoje pomoči, krepimo svoj ego, krepimo občutek, da smo pomembni in pravzaprav nepogrešljivi. Na tak način preganjamo bojazen, ki nas grize tam nekje v ozadju – da nismo vredni. S tem ko ne rečemo »ne«, hranimo predvsem občutek varnosti. Če bomo drugim ugodili, nas bodo imeli radi in drugi nas seveda imajo »radi«, saj dosežejo svoje in si tako olajšajo življenje, za ustrežljivega posameznika pa v veliki večini primerov postaja življenje vedno težje, saj s takim načinom izgublja sebe.
Kakšno vlogo pri tem igra samopodoba?
Vloga samopodobe je poglavitna, vendar moramo v prvi vrsti ločiti med pojmoma samozavest in samopodoba.
Samozavest razvijamo z zunanjimi potrditvami, ki nam dajo vedeti, da smo uspešni in da dobro delamo ter imajo kratkoročen vpliv. Iz tega izvira težnja po pogostosti pohval. Zunanje potrditve najpogosteje pripeljejo do nekega vrednotenja. Starši pogosto nehote vrednotimo svoje otroke v želji, da bi jih pohvalili, ko jim rečemo npr.: »Dobro si to naredil. Lepo si to narisal.« Tako otrok vsakič, ko nekaj naredi, pričakuje zunanjo potrditev in jo vedno znova potrebuje, zato da sebi potrjuje svojo vrednost.
Samopodoba je naš notranji jaz. Oblikuje se s potrditvijo človeka, da je – da obstaja, da je viden, slišan, občuten. Tudi če naredi nekaj narobe, je kot oseba viden. Človek s pozitivno samopodobo točno ve, kje so njegove meje. Ve, v katerih okvirih in na kakšen način je pripravljen sodelovati. Tudi če reče »ne«, ve, da ga bodo ljudje še vedno cenili. Seveda pa mora imeti vsak ne, ki ga izreče, neki smisel. Tak človek ve, zakaj je postavil neko mejo, to mu je jasno, kot je jasno npr. da pri rdeči luči ne smemo prečkati ceste, saj je v nasprotnem primeru naše življenje v nevarnosti.
Ljudje z negativno samopodobo so prepričani, da če bodo rekli »ne«, ne bodo več cenjeni, da jih drugi ne bodo imeli radi, da ne bodo vredni. Ne zavedajo se, da je v praksi ravno nasprotno. Ljudje, ki znajo postaviti meje, so v družbi zelo cenjeni in bolj spoštovani, ker spoštujejo tudi sebe.
V kaj lahko vodi neprestana težnja po ugajanju drugim ter kdaj poiskati pomoč?
Če se neprestano trudimo, da bi ugajali drugim, pozabljamo nase in se izgubljamo. Ko se začnemo zavedati, da nas ta naša pretirana ustrežljivost izčrpava in moti, ne pa izpopolnjuje, je čas, da nekaj ukrenemo.
Ker smo ljudje različni, bodo tudi načini, kako rešiti problem, raznoliki. Važno je, da najdemo način, ki ustreza nam. Za začetek se je treba poglobiti vase in ugotoviti, kaj nas vodi v tako ravnanje. Nekateri se bodo tega lotili tako, da se bodo zatekli v naravo in razmislili med telesno aktivnostjo (hojo, tekom), drugi se bodo raje odločili za pogovor z osebami, ki jim zaupajo, tretji si bodo pomagali z literaturo in informacijami na spletu. Prvi korak je, da si priznamo, da imamo težavo in smo odločeni nekaj ukreniti glede tega. Veliko lažje je, če smo obdani z ljudmi, ki nas imajo radi in nas podpirajo ter skupaj z nami iščejo informacije ter nam tudi konkretno pomagajo pri »treniranju«, kako postaviti meje in reči »ne«. Po pomoč se lahko vedno obrnemo tudi k strokovnjakom.
Ne glede na vse pa moramo vedeti: če želimo, da nas bodo drugi spoštovali, moramo najprej spoštovati sami sebe; in če želimo, da bodo drugi spoštovali naše meje, jih moramo spoštovati tudi sami.
Kako do pozitivne samopodobe?
Človek s pozitivno samopodobo ne potrebuje potrditve drugih, nima potrebe biti ne superioren ne podrejen, spoštuje sebe in spoštuje druge. Takemu človeku ni težko reči »ne«, seveda pa mora biti ta »ne« smiseln. Vzgoja je tista, ki posameznika pripelje do te stopnje, ki se izoblikuje nekako do sedmega leta starosti, kar pa ne pomeni, da človek do te stopnje ne more priti tudi kasneje.
Nekaj namigov, kako otroku pomagati do pozitivne samopodobe in s tem do osebnosti, ki bo znala postaviti lastne meje ter spoštovati sebe in druge:
- POZITIVNA LJUBEČA NEVERBALNA KOMUNIKACIJA: V tišini se z otrokom leže nekaj minut gledata v oči (otroku se nasmehnete, ga ljubeče pogledate, pobožate, skratka brez besed mu daste vedeti, kako brezmejno radi ga imate).
- ZELO SEM VESEL/A, DA SEM PRAV TVOJ/A: Otroku povejte, da ste veseli, da ste pravi vi njegov/a oče/mama/dedek/babica.
- NE VREDNOTIMO: Poskusimo se izogniti vrednotenju otrokovih dejanj ali izdelkov, temveč povejmo, kaj nam je všeč – namesto splošnih vrednotenj se potrudimo in povejmo, kaj mislimo o otrokovem dejanju, kaj je nam všeč na njegovi risbi. Otrok nam takrat, ko nam prinese risbico, najpogosteje sporoča, da je mislil na nas. Namesto »Lepo si to narisal, hvala.« poskusite z: »A zame je to? Si mislil name? Tudi jaz sem nate.«
- PREVZEMIMO ODGOVORNOST ZA SVOJE VEDENJE: Včasih se zgodi, da starši neprimerno odreagiramo, in prav je, da takrat tudi prevzamemo odgovornost za naše dejanje. Če je otrok želel prečkati cesto, ne da bi se prepričal, ali je varno, mi pa smo v strahu, da se mu bo kaj zgodilo, zavpili, mu povejmo, da smo nanj zavpili zato, ker v danem trenutku nismo znali drugače odreagirati in da vemo, da način ni bil pravilen. Tudi mi ne maramo, da bi kdo vpil na nas. Vendar, kar je bilo povedano, je bilo mišljeno pravilno in tega ne dovolimo – čez cesto nikoli ne gremo, ne da bi se prej prepričali, ali je varno.
- NE VZGAJAJMO Z BESEDAMI, AMPAK Z ZGLEDOM: Če znamo sami postaviti lastne meje, do kod in na kakšen način smo pripravljeni sodelovati in to tudi spoštovati, s tem otroka nehote naučimo, da je spoštovanje lastne osebnosti vredno za vsakega posameznika in da ni nič narobe, če rečemo »ne«, seveda pa mora ta »ne« imeti smisel.
