December je mesec lučk, daril, praznovanja in veselja, za nekatere ljudi pa so decembrski prazniki vse prej kot to. V  tem zadnjem mesecu leta se lahko počutimo še bolj osamljeni in žalostni, zato lahko v skrajnih trenutkih misli uidejo tudi v zelo negativno smer, v najhujšem primeru celo na samomor. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje opozarjajo, da vseh samomorov sicer ne moremo preprečiti, mnoge pa vendarle lahko – s povečano pozornostjo do soljudi, s pravočasnim iskanjem pomoči zase ali za drugega, s ponudbo čim več oblik strokovne pomoči in seveda tudi z ozaveščanjem o problemu. Prav pri slednjem nam je pomagala doc. dr. Saška Roškar.

Avtorica: Katja Štucin

Za posledicami samomora je samo lani umrlo 448 ljudi, 361 moških in 87 žensk. Kateri so najpogostejši vzroki za tovrstna dejanja?

Kadar se pogovarjamo o vzrokih v ozadju samomora, nas zanima, kaj je osebo privedlo do takšne stiske, da ni videla druge rešitve. Vzroki za takšno dejanje so povezani z dejavniki tveganja. Samomor je namreč posledica zapletenega in hkratnega delovanja več dejavnikov tveganja, saj gre za preplet bioloških, osebnostnih in socioloških vplivov, torej vplivov iz okolja. Tveganje tako lahko poveča nezdravljena duševna motnja, pretekli poskus samomora, zloraba alkohola in drog, slab socioekonomski status, brezposelnost, nedavna sprememba zakonskega stana, ovdovelost, osamljenost, starost, kronične bolečine in bolezni, težave v medosebnih odnosih, izguba smisla v življenju, itd. Pomembno je povedati, da se tveganje poveča, kadar se več dejavnikov pojavlja naenkrat, saj se njihov učinek nekako »sešteva«.

Kakšni so znaki pri posamezniku, ki razmišlja o dokončanju svojega življenja, na katere moramo biti pozorni?

Posamezniki, ki so v samomorilni stiski, so velikokrat ambivalentni glede svoje odločitve o dokončanju svojega življenja. Hkrati si želijo umreti, razmišljajo o tem, a vendar želijo tudi živeti in torej razmišljajo tudi o tem. O svoji stiski z okolico komunicirajo na različne načine. Lahko z neverbalnimi znaki, torej vedenjem, ali preko zelo jasnih izjav. Nekatere osebe svoje stiske ne izražajo tako neposredno in nanjo opozarjajo preko svojega vedenja. Lahko dajejo vtis, da se poslavljajo, pišejo oporoko, razdeljujejo imetje, se umikajo v samoto, so kako drugače čustveno spremenjeni. V spodbudo k razmisleku naj nam bo vsako dlje časa trajajoče vedenje, ki ni značilno za določeno osebo.

Samomorilni proces lahko traja različno dolgo. Kako pravzaprav poteka?

Običajno oseba, preden stori samomor, o tem tudi nekaj časa razmišlja. Temu pravimo samomorilni proces. Gre za stopnjevanje od blažjih do resnejših oblik samomorilnega vedenja. Ta se postopoma razvija tako, da ima oseba najprej negativne misli o sebi, o svetu, o prihodnosti, sčasoma pa se te misli, če oseba ne poišče pomoči, lahko stopnjujejo do samomorilnih misli, namena ali celo samomorilnega poskusa. Razvoj tega procesa lahko poteka različno hitro, odvisno od določene populacije. Pri mladih se lahko ta proces odvije hitreje, pri tej starostni skupini je samomor tudi največkrat impulzivno dejanje.

V svoji okolici opazimo suicidalnega posameznika. Kako se mu približati? Na kakšen način lahko povprašamo, kako se počuti?

Pomembno je, da vsako omenjanje samomorilnih namenov vzamemo resno. Dobro je, da z osebo vzpostavimo zaupen odnos, jo vprašamo po počutju, predvsem pa se prepričamo, kaj misli z izjavami o samomoru. Včasih so namreč te izjave lahko dvoumne in v takih primerih osebo neposredno povprašajmo, ali razmišlja o tem, da bi si kaj naredila. Strah, da bi s tem vprašanjem pri osebi sprožili samomorilne misli (če jih nima), je odveč, saj to kljub razširjenemu prepričanju ne drži. Osebe ne obsojajmo in ne bodimo pokroviteljski, vprašajmo jo, ali ji lahko kako pomagamo, izrazimo lahko tudi svojo skrb zanjo. Takega posameznika je treba spodbujati, da čim prej poišče strokovno pomoč. Kadar gre za akutno samomorilno ogroženost, takega posameznika ne puščajmo samega, pospremimo ga do zdravnika ali počakajmo, da pride pomoč. Iz okolice odstranimo vse predmete, s katerimi bi si oseba lahko kaj naredila.

Zelo pomembno je torej izražanje stiske. Pravočasno iskanje pomoči je tisto, ki lahko dejansko prepreči samomor, pa vendar bržkone mnogi ne morejo storiti tega koraka. Kaj bi jim svetovali?

Težave so trenutne, samomor pa je dokončen. Z njim izgubimo vsako možnost za vse pozitivno, kar nas v življenju lahko čaka. Mogoče že na naslednjem koraku. Tudi če so težave dlje časa trajajoče oziroma take narave, da so trajne, je naše negativno gledanje na situacijo trenutno. Zato je v primeru, da imamo sami ali kdo drug občutek, da svojih težav ne zmoremo reševati sami, najbolje, da čim prej poiščemo pomoč. Le-to v primeru stiske mnogi doživljajo kot znak osebnega poraza ali znak karakterne šibkosti. Vendar to ne drži! V duševni stiski in posledično brezizhodnem položaju se lahko znajde vsak, velikokrat pa so to ravno zelo močne osebe, ki so predolgo časa prenašale preveliko breme in se v nekem trenutku zlomijo.

Je res, da samomore pogosteje storijo moški kot ženske? V katerih letih ljudje najpogosteje naredijo samomor?

Tveganje za samomor s starostjo narašča, saj se pojavlja več dejavnikov tveganja. Starejša oseba jih ima več kot denimo mladostnik. Povprečna starost, pri kateri oseba umre zaradi samomora, se med moškimi in ženskami razlikuje, in sicer je za moške okrog 50 let, za ženske pa okrog 55 let.

Ali število samomorov narašča ali upada? Kako je z regionalno pogostostjo?

Število samomorov je v zadnjih desetih letih v Sloveniji precej upadlo. Če smo včasih zabeležili med 550 in 600 samomori letno, jih zdaj med 400 in 450. Samomor torej še vedno predstavlja velik problem, vendar so številke precej nižje, kot smo jih bili navajeni pred desetimi leti. Sicer pa med bolj ogrožene spadajo regije na vzhodu države.

Mnogi ljudje so še vedno prepričani, da je o duševni stiski sramotno govoriti, zato obstajajo različni viri strokovne pomoči, tudi anonimni. Kam se lahko obrnejo tisti, ki potrebujejo pomoč v duševni stiski?

O duševnih boleznih oziroma o samomoru nas ne bi smelo biti sram govoriti. Gre za bolezni, ki so prisotne v naši družbi, tako kot so prisotne recimo sladkorna bolezen, rak ali kaj drugega. Naš sram izvira iz nezadostnega poznavanja teh bolezni in stanj, ker si jih napačno pojasnjujemo. Vendar, kot je vredno poudariti še enkrat več, je iskanje pomoči v primeru stiske edina prava rešitev. Pomoč je na voljo marsikje. Posamezniki se lahko obrnejo na svojega splošnega zdravnika, dežurnega zdravnika, psihologa ali psihiatra. V Ljubljani in Celju sta na voljo Svetovalnici za prvo psihološko pomoč, kjer osebe lahko dobijo hitro in poceni strokovno pomoč.

Včasih pa za prvo razbremenitev stiske pomaga tudi že pogovor z dobrim prijateljem oziroma nekom, ki mu zaupamo. Sicer pa je na voljo tudi nekaj telefonskih linij: 01 520 99 00 – klic v duševni stiski, 116 123 – zaupna telefona Samarijan in Sopotnik, 080 12 34 – TOM, telefon otrok in mladostnikov, 031 778 772 – Svetovalnica za prvo psihološko pomoč Tu smo zate v Celju ([email protected]), 031 704 707 – Center za psihološko svetovanje Posvet ([email protected]), potem je tu še spletna svetovalnica za mlade – www.tosemjaz.net, več informacij o samomorilnem vedenju pa je na voljo tudi na www.zivziv.si.

Kakšni so možni načini zdravljenja oziroma kako poteka obravnava ljudi, ki so samomorilno ogroženi?

Pri obravnavi osebe s samomorilnimi nameni je v prvi vrsti v ospredju zavarovanje njenega življenja (kadar gre za akutno samomorilno ogroženost). Ko le-ta mine, je treba spremeniti oziroma odpraviti dejavnike, ki so osebo pripeljali v tak brezizhoden položaj. Včasih se okoliščin ne da spremeniti, delamo lahko le na spremembi tega, kako oseba doživlja te okoliščine oziroma kakšen odnos ima do njih. Posamezniku pomagamo pri iskanju razlogov za življenje in ga krepimo v tistih veščinah, ki mu bodo v prihodnje pomagale pri učinkovitejšem spopadanju z izzivi iz okolja. Vse to se dopolnjuje z zdravljenjem duševne bolezni, ki je ali pa ni prisotna. Pomoč je lahko skupinska ali individualna.

Katere aktivnosti se v Sloveniji skozi vse leto izvajajo z namenom zmanjšati število samomorov?

Preprečevanje samomora je stvar celotne družbe. K zmanjševanju števila samomorov lahko aktivno doprinesejo različni akterji in različni resorji, ki se srečujejo z različnimi ciljnimi populacijami, od bolj do manj ogrožene. Za bolj in najbolj ogrožene je zadolžen zdravstveni sektor, ki stvari rešuje, ko težave enkrat že nastopijo. Za manj ogrožene populacije pa poteka vrsta aktivnosti, ki se porazdeljujejo med različne druge akterje. Med slednje spadajo denimo  osveščanje javnosti o samomorilnem vedenju in možnosti preventive, izobraževanje različnih ciljnih skupin o samomorilnem vedenju pri populaciji, s katero se srečujejo, itd. Vsekakor je preprečevanje samomora naloga za 365 dni v letu.