Je med nami kdo, ki si ne želi biti ljubljen in ljubiti? Odgovor je zagotovo zelo enostaven, kajne? Ljubezen je zelo veličastna v vsej svoji podobi, na koncu pa tudi zelo slabotna, če je ne razumemo prav in si jo razlagamo po svoje.

Kdo ne pozna telesnih občutkov, ki jih prinaša sveža zaljubljenost? Poleg fizičnih znakov kot so pospešeno bitje srca, ko zazvoni telefon, ker nas kliče on/ona, rdečice, tresočega glasu, zatikanja besed, ščemenja v trebuhu, so pogosti tudi znaki, za katere mislimo, da jih znamo skriti, v resnici pa jih prepozna cel svet. Vedemo se kot konji s plašnicami, ki ne vidijo ne levo ne desno, le naprej. Če prenesemo to na ljubezen – naš partner je najlepši, najboljši, najpopolnejši, skratka brez napak. 

Kemija deluje in vse znanstvene raziskave govorijo njej v prid. Najprej nastopi poželenje, zaradi katerega nas vleče k drugemu, sledi romantična privlačnost, ki nas motivira, navezanost pa nam omogoči toleranco do tistih stvari, ki nam pri partnerju sicer niso čisto všeč, vendar se vseeno odločimo za skupno pot in njene posledice.

Avtorica: Saša Vrbančič

Ko srečamo »primerek« nasprotnega spola, je poželenje tisti motiv, ki motivira naše oči in misli. Srce v tej fazi še nima posebnega dela. V našem telesu se pretaka še posebej veliko testosterona in estrogena, ki z nekaterimi drugimi kemikalijami, zmešanimi skupaj, povzročajo hrepenenje, vzhičenost, nespečnost, pomanjkanje apetita, zasanjanost in včasih tudi obsedenost z »novo« osebo. Obdobje je poleg vseh »prednosti« tudi zelo naporno in na nekaterih področjih tudi neproduktivno, saj nismo sposobni početi ničesar drugega, razen noreti okoli predmeta svojega poželenja. Telo je močno razburjeno in hvala bogu, da obdobje ne traja prav dolgo, ker bi bile posledice lahko zelo neprijetne. Povezave v možganih, ki so odgovorne za ocenjevanje ljudi, delujejo veliko slabše. V svoje izbrance strmimo kot teleta in jih vidimo skoraj kot polbogove. V tej fazi ne pomagajo nobena opozorila prijateljev ali staršev, saj smo nesposobni videti napake in pomanjkljivosti ljubljene osebe.

Ko naš izbranec/izbranka izrazi svoj »pristanek« po skupnem spoznavanju, postane privlačnost osebnejša. Zveza naj bi bila edinstvena, zato se v spoznavanje vržemo z vsemi močmi. Poskrbimo, da se kažemo v najboljši luči. Spet so na delu razne kemikalije, ki delujejo kot droga in skrbijo, da smo v »top« formi. Ta doba traja okoli leta in pol do treh let. Če se bo prevesila v zadnjo fazo, ki jo mnogi pojmujejo kot pravo ljubezen, pa je odvisno še od mnogih stvari. Pri tem nikakor nismo sužnji kemije. Nasprotno, na večino stvari lahko vplivamo in z njimi pravzaprav sprožimo kemične reakcije, ki nas povežejo na dolgi rok.

Pa pride tisti trenutek: »Spremenil/-a se je! Zagotovo ne, le zgodil se je čisto normalen  pojav, ko so »prve kemikalije« usahnile in so jih nadomestile tiste, ki so omogočile prijateljstvo, skupna načrtovanja, skupna zanimanja, skupno lastnino, skupne otroke, dolga leta skupnega bivanja z mnogo lepimi – vsaj upamo – in manj lepimi trenutki.

Nenadoma vidimo napake, lastnosti, ki jih prej nismo. Razmišljamo, kako zelo se je spremenil/-a in se sprašujemo, ali je to sploh še to. Če smo dotlej konstruktivno in dodobra premešali svoje ter partnerjeve molekule, bo ljubezen vzdržala. Če ne, je to tisti trenutek, ko se bomo začeli zares ohlajati.

In če se začnejo vprašanja, …

Ona: »Kje si spet? Pa ne spet sestanek, a ni bilo včeraj dovolj? Le kaj je spet tako pomembno? Kdo je na sestanku? Ah, daj no, zmeraj eno in isto! Kličem te že cel dan, zakaj me ne pokličeš nazaj?«

On: »Spet imaš telefon. Kdo je bil? Služba? Nazaj moraš? Le kaj je tako pomembnega, da te kličejo? Spet greste na kavo? A nimate dovolj časa v službi, da bi se zmenile?«

... je pred nami dolgo, vroče obdobje, ki ga imenujemo nezaupanje. Povzroči ga ljubosumje, tista bodikava roža, ki vzklije v naši notranjosti in z ostrimi bodicami špika v našo ljubezen, za katero smo mislili, da ne bo nikoli usahnila. Povzroči, da gre naša zveza narazen oz. po zlu.  Vedeti moramo, da ljubosumnost ni dokaz ljubezni ampak motnja, ki lahko uniči veliko na začetku srečnih in obetavnih zvez.

Kaj storiti, da se tej motnji izognemo?

Če blodimo po svojih domišljijskih sobanah in si ustvarjamo najbolj črne scenarije, kaj vse se dogaja s partnerjem, je zagotovo čas, da nekaj naredimo s sabo. Za začetek si priznajmo ljubosumje in ga ne enačimo z ljubeznijo. Če si sami ne moremo pomagati, poiščimo strokovno pomoč. S tem bomo obvarovali sebe, partnerja in otroke, če jih imamo.

Ljubezen je ali pa je ni. Ne moremo je kupiti ali izsiliti. Od partnerja je ne moremo zahtevati. Lahko jo samo dajemo, vedno pa obstaja možnost, da nam jo bo ljubljena oseba nekega dne prenehala vračati.

Junij, 2009