»Zoprna tašča« ni le mit, ampak še dandanes živo dejstvo, zaradi katerega se ljudje pogosto odločijo za obisk družinskega terapevta. »Gre za večen problem, ker odraža neko nerazmejenost med starši in odraslim otrokom, ki ima globoke korenine in izvira iz načina, kako so se starši navezali na otroka in kako se je otrok navezal nanje,« razlaga dr. Tomaž Erzar, izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Kakor kaže, je v jedru problema »zoprne tašče« ne-varna navezanost?

Naravno je, da se otrok naveže na starše in da se tudi starši navežejo na otroka in ob njem delno uresničujejo svoje potrebe po varnosti, razumevanju, pripadnosti in ljubljenosti. Ta starševska navezanost na otroka gre predaleč takrat, kadar postane v življenju odraslega starša edina tesna in zaupna vez, ki vedno postavlja v ospredje lastne potrebe in ne upošteva otrokovih potreb. Otrokovo življenje, njegovo doživljanje in notranji svet takrat služita samo temu, da odražajo svet odraslih, njihove želje in potrebe. Takrat seveda otrok ne živi na polno svojega življenja med vrstniki in ne razvija svojih ambicij, ampak globoko v sebi čuti predvsem to, kar vanj položijo starši. Čuti in se odziva na njihove skrbi, strahove in ambicije.

Malo sem pobrskala po forumih in med snahami se pojavljajo zelo podobne pritožbe. Ena od njih je, da sta s taščo zelo različni. Kako lahko premostita razlike?

Gotovo, da sta različni, saj je v tem vsa privlačnost zveze med mladimi pari. Poiščejo si nekoga, ki je presegel meje, v katere jih je nehote zaprla njihova družina. Nekoga, ki je recimo drugače od tihe in prilagodljive mame, ki je popuščala očetu, zelo odločna in glasna oseba. Ta mlada oseba, ki je zdaj glasna in odločna in vedno ve, kaj hoče, je za fanta privlačna, ker mu ne popušča in ker je drugačna od njegove mame, saj daje čisto drug zgled ponosne in samostojne ženskosti. Toda taka je ta oseba samo na površini, v globini pa je mehka in negotova, saj bi ji sicer ne bil privlačen fant, ki ji popušča, se ji prilagaja, je mehak in ne ve, kaj bi. Problem med snaho in taščo zato ni v tem, da bi se onidve morali bolje razumeti, ampak da bi morali bolje razumeti sebe: mama sebe kot nekoga, ki se je preveč navezal na sina, ker nima sogovornika v očetu, in snaha sebe kot nekoga, ki bo moral v odnosu s fantom pokazati svojo ranljivost in se učiti govoriti o svojih šibkih plateh in strahovih in poslušati.

Snahe izpostavljajo tudi, da je tašča posesivna do sina, vnukov in polna nasvetov. Kako se spopasti s takšno količino »ljubezni«?

Ta posesivnost je izraz strahu, da bo izločena in zavrnjena, zato se borijo kot levi. In podobno se ob njih počutijo mame malčkov, one namreč čutijo, da so izrinjene, da jih tašče ne upoštevajo, da hočejo imeti za vsako ceno prav, da jim jemljejo pravico do odločanja, da jim tako rekoč kradejo otroka. Kadar tašča pride na obisk zaradi vnučkov, se posveti vnučkom in naveže pristen stik z njimi. Vnučki na to reagirajo in imajo taščo radi, radi gredo sami k njej in ji vrnejo ljubezen. Kadar pa tašča pride na obisk zato, da rešuje svoje probleme, probleme s tem, ali jo še kdo potrebuje, ali je še potrebna in spoštovana, ali ima na svojega sina še vpliv, ali je še dobra mama, ali še spada zraven, takrat ni več babica, ampak mala punčka, ki v svoji lastni družini nekoč daleč nazaj ni dobila dovolj varnosti in te varnosti ni našla niti ob možu. Takrat ima vnučke samo za okras, da se hvali z njimi, kdo pa so ti vnučki, kaj doživljajo, to pa je ne zanima.

Ali obstaja čisto konkreten napotek za tašče v smislu dajanja nasvetov »Daj nasvet, ko te vprašajo zanj« ali ni tako preprosto?

Je, imate čisto prav. Zelo preprosto je, če zmoreš za hip zadržati svoje potrebe po tem, da bi svojim odraslim otrokom pokazal, kako dobro jim hočeš in kako naj te upoštevajo. To je tvoj problem, tvoja intimna stiska, ki te naredi do te mere nemirnega, da treseš nasvete na vse strani in upaš, da bo nekdo razumel, kaj je v ozadju teh tvojih nasvetov. In to je globoka potreba po sprejetosti, po pohvali, po razumevanju. Kdor deli nepotrebne nasvete, želi slišati samo eno: Hvala, da tako skrbiš, da ti ni vseeno in da bi rad pomagal. Kar seveda ne pomeni, da ta oseba tudi zna pomagati in ve, kaj bi bilo treba res narediti. Morda je samo preplavljena s svojo potrebo po pohvali.

Kaj se pravzaprav dogaja v tem »ljubezenskem trikotniku«?

Na videz se med taščo in snaho dogaja boj za sinovo oz. moževo notranjost, se pravi, komu bo ta moški popustil ali verjel ali se zavezal. Ampak žalostno pri tem je, da ta gospod nima notranjosti, ker se je tja že davno tega naselila njegova mama oziroma njene potrebe, skrbi in želje. Te notranjosti ne bo mogel razviti niti priti do nje, dokler traja prepir in se zdi, da je problem med ženskama. Še širša slika pa pokaže, da so vsi trije brez prave notranjosti, ker se samo sklicujejo drug na drugega, ker vse svoje probleme vidijo v drugih in nikoli ne pogledajo vase. Tako tašča postane izgovor za mladi par, da se ne poglobi v svoj odnos in ga naredi bolj zaupnega in prijateljskega.

Kaj pa sinov oče, torej taščin mož? Ali drži, da se v partnerski odnos sina običajno preveč vpleta mati, ki je nezadovoljna v svojem odnosu ali morda celo samska/vdova?

To vedno drži. Bolj se vpleta mama, ker se ji sin bolj odziva, ker ga je bolj oblikovala, ker je z njim bolj povezana in ker jo sin tudi bolj skrbi. Na drugi strani se včasih v hčerkin odnos močno vplete oče. Lahko si mislimo, kakšen je njun odnos, če iščeta za vsako ceno stik s svojimi otroki in je ta stik boljši od njunega stika.

Poglejva še snaho. Morda pretirava, je neprilagodljiva, ženska neke druge generacije z drugačnimi vrednotami. Kaj lahko za dobre odnose naredi ona?

Snaha lahko veliko naredi zase, če vztraja pri pogovoru s fantom oz. možem in če verjame, da taka konfliktna situacija tudi njemu ni naravna in si je ne želi, čeprav v tistem trenutku še ne ve, kako bi jo rešil. In kar lep čas ne bo vedel, kako naj jo reši, ker ne gre za stvari, ki so rešljive čez noč, z enkratnim pogovorom, prepirom ali prekinitvijo stika. To so stvari, ki so rasle z njimi dolga leta, in kjer se ljubezen do staršev meša s krivdo in strahom pred izgubo ljubezni oziroma konfliktom.

Pa vendar. Recimo, da gre tašča preko vseh meja. Vabi sina s seboj na počitnice, ga ščuva proti ženi ali jo blati …

Takrat se lahko zanesemo samo na tega sina, da bo to opazil in zaščitil svojo novo družino, torej ženo in otroke. Če tega ne opazi, mu bomo težko odprli oči. Več ko bo imel zaupanja in podpore, bolje bo lahko presodil, kaj je prav in kaj ne. Problem je, če sin delno verjame temu, kar pravi tašča, in to snaho najbolj razbesni in spravi v obup. Takrat je potrebna strokovna pomoč, saj bo snaha sama težko prenašala ta dvojni dvom, uperjen proti njej, in bo potrebovala oporo. Pri takem vedenju, kot ga omenjate, gre namreč za čustveno zlorabo, ki jo je treba takoj zaustaviti, ker ne vodi nikamor in si pri tem ne moremo pomagati s tem, da potrpimo in se delamo izumetničeno prijazne.

Kako bi opisali »zdrav« odnos med materjo in odraslim sinom? Koliko skrbi je tukaj še potrebne, smiselne?

Zdrav odnos predpostavlja, da je mamina skrb in pozornost res namenjena sinu in njegovim potrebam, skrbem, stiskam, veselju in uspehom. Ko rečemo »njegovim«, to pomeni, da zna mama začutiti sina kot drugačnega od sebe, da se te njegove občasne nedostopnosti ne ustraši in da sinu zaupa, da jo bo poiskal, ko bo treba. Čustveno zdravje prihaja iz odnosov, kjer smo lahko to, kar smo, žalostni, veseli, nemirni, zmedeni, negotovi, neubogljivi in vseeno ljubljeni. Starši, ki zmorejo zdržati v sebi s to napetostjo med tem, kar bi oni radi in kar je dobro za sina in kar bi sin rad, so starši, ki spodbujajo otrokovo pristnost, notranje življenje in razmejitve. To so starši, ki si jih zasluži vsak otrok, ne glede na to, da je že sam odrasla oseba. In izziv današnjega sveta je prav v tem, da prvič v dolgi zgodovini človeštva vemo in se zavedamo, kaj je čustvena svoboda, iniciativnost in hkrati pristna povezanost med ljudmi in iskreno sočutje.

Kako se družinski terapevti lotevate te problematike? Kako lahko pomagate?

V našem terapevtskem centru ŠRCD pri Figovcu v Ljubljani imamo svetovalne, izobraževalne in terapevtske programe, namenjene mladim parom in družinam, kar pomeni, da so nekateri tudi brezplačni, ker jih sofinancira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, in da jih izvajamo z velikim posluhom za mlade ljudi, ki bi radi ostali dobri in hvaležni otroci svojih staršev in hkrati odšli v svet z njihovo podporo in blagoslovom.

April 2017