V jeseni življenja, ko starost potrka na vrata, se v življenja starostnikov prikradejo težave v obliki obnemoglosti, problem začnejo predstavljati osnovna higiena in osnovna gospodinjska opravila, nakupovanje, plačevanje računov in podobno, kar posledično vpliva tudi na vedno manj barvito družabno življenje in se manifestira v vedno večjem pomanjkanju socialnih stikov. K sreči naša družba ni preveč darvinovsko naravnana in tako so starostnikom na voljo različne oblike pomoči, od telefonske pomoči na daljavo in oskrbe na domu do oskrbovanih stanovanj in vključitve v socialno-varstvene institucije.

O problematiki pomoči starejšim in vlogi domov za ostarele smo se pogovarjali z univ. dipl. soc. del. Biserko Levačič Nelec, direktorico Centra starejših Notranje Gorice.

Avtorica: Anja Kuhar

Problemi, ki pestijo starejše

Biserka Levačič Nelec pravi, da je v današnjem času največja težava starejših, ki ne zmorejo več v celoti sami poskrbeti zase, v prvi vrsti socialna izolacija – odsotnost socialne mreže in osamljenost (starejši pogrešajo družbo prijateljev in znancev, pogostost stikov se zmanjša), ki je najizrazitejša pri ljudeh brez lastne družine in sorodnikov. Problem predstavlja tudi neprilagojeno okolje (velike hiše, arhitekturne ovire, kot so stopnice, pragovi, neustrezne sanitarije). Starejši kljub urbanemu okolju, v katerem živijo, ne morejo sami do trgovine, v banko, hkrati se soočajo tudi z nedostopnostjo zdravnika na terenu.

Pomembna je tudi pomoč svojcem

B. Levačič Nelec omenja, da velika večina starostnikov živi v domačem okolju ob uporabi neformalne oblike pomoči svojcev in sosedov ali prijateljev, v večini primerov pa tovrstna oskrba povzroča telesno, duševno, socialno in tudi finančno obremenitev, saj imajo svojci lastne službene obveznosti, neenakomerno razporejen delovni čas in vrsto vsakodnevnih ali občasnih opravkov. Zmožnosti in potrebe starejših tako velikokrat zahtevajo prilagajanje in iskanje novih oziroma ustreznejših rešitev za vse družinske člane.

Pomoč in oskrba na domu ali bivanje v domu upokojencev?

Starostnikom, ki potrebujejo pomoč, je na voljo več oblik pomoči, med katere sodita tudi oskrba na domu in vključitev v dom starostnikov. Prva zagotavlja čim daljše in čim kvalitetnejše bivanje v znanem, domačem okolju, kjer je starostnik obkrožen tudi s poznanimi ljudmi. Oblike pomoči na domu ponujajo pomoč pri temeljnih delovnih opravilih, kot so slačenje, umivanje in hranjenje; gospodinjsko pomoč v obliki priprave hrane in nakupa živil; pomoč pri ohranjanju socialnih stikov v okolju; na voljo pa so tudi storitve socialnega servisa, kot so čiščenje, frizerske in pedikerske storitve.

B. Levačič Nelec meni, da je pomoč na domu kot dobro organizirana oblika ob določenih pogojih najustreznejša in najprijaznejša oblika pomoči potrebnim starostnikom, ki pa žal na dolgi rok pogosto ne zadošča. Za starejše, ki potrebujejo celovito oziroma popolno 24-urno nego in oskrbo, pa pravi, »je dobro poskrbljeno v socialno-varstvenih ustanovah oz. domovih, kjer starejšim nudimo osnovno, socialno in zdravstveno oskrbo ter druge dodatne storitve, potrebne za prijetno in brezskrbno bivanje starejših. Bivanje v sodobno opremljenih in prilagojenih prostorih ter strokovno usposobljeno osebje zagotavljata popolno nego in oskrbo, na voljo so mnoge družabne aktivnosti, potrebne za prijetno in brezskrbno bivanje starejših.«

Med prednosti bivanja v domu B. Levačič Nelec našteje še celovito oskrbo in nego, socialno vključenost in sprejetost. Starejši bivajo v ustreznih prostorih, ki so prilagojeni za nego in oskrbo starejših in invalidnih oseb, na voljo jim je ustrezna strokovna zdravstvena nega in dostopnost do zdravstvenih storitev, redna in ustrezna prehrana, dom organizira prevoze ipd.

Pri vključitvi starejšega v dom gre za nadomestitev in dopolnitev funkcije doma in lastne družine, seveda ob brezpogojnem zavedanju, da morajo biti starejši deležni kvalitetnih storitev ter spoštljivega in humanega odnosa, še dopolni B. Levačič Nelec.

Pomembnost socialnih stikov v jeseni življenja

Starost sama po sebi prinaša zmanjšanje socialnih stikov, tako zaradi zmanjšane mobilnosti človeka kot tudi zaradi izgube prijateljev zaradi starosti. Tako oskrba na domu kot tudi vključitev v dom znatno pripomoreta k izboljšanemu socialnemu življenju starostnikov.

Pomoč na domu nudi večjo vključitev v bližnje okolje, spremstvo po opravkih, vzpostavljanje mreže s prostovoljci, družino in širšim okoljem.

Sogovornica izpostavlja, da starejši z vstopom v institucionalno varstvo oz. center starejših izgubijo precej stikov z ljudmi iz domačega okolja, zaradi česar je v centru starejšim posebna pozornost posvečena prav socialnim stikom, ki poleg oskrbe in nege predstavljajo enega od najpomembnejših segmentov v njihovem življenju. »V prvi vrsti je socialni delavec v centru povezovalec med stanovalcem in okoljem, iz katerega je ta prišel in v katerega se bo morda spet vrnil. Da bi dotedanje socialne mreže stanovalca ostale aktivne tudi po sprejemu v center, jih mora socialni delavec že pred tem dobro spoznati in poskušati vzpostaviti stik z ljudmi iz stanovalčevega življenjskega okolja (s partnerjem, z otroki, vnuki, s prijatelji …).«

Sogovornica omenja tudi pomen dobro razvite delovne terapije, v okviru katere se v domu odvijajo različne terapevtke dejavnosti in prostočasne aktivnosti, ki so lahko individualne ali skupinske. »Stanovalcem je vsak dan na voljo paleta različnih aktivnosti in dejavnosti, s katerimi se lahko zaposlijo, kot denimo jutranja vadba, vaje za spomin, pevski zbor, ustvarjalne delavnice, gospodinjske urice, reševanje križank, tombola, medgeneracijska druženja z otroki iz okoliških vrtcev in šol, ki so temelj za prihodnjo družbo. Skupaj praznujemo rojstne dneve, veliko pozornost posvečamo praznovanju praznikov, organiziramo piknike in izlete, obiščejo nas razne znane osebnosti itd.«

Dejavnosti s svojo raznolikostjo omogočajo vključevanje stanovalcev v razne oblike druženj in jim zagotavljajo večjo kvaliteto življenja ter možnost aktivnega in kratkočasnega preživljanja časa. Vsak posamezni stanovalec mora biti obravnavan celostno, z upoštevanjem njegovih vrednot in okolja, v katerem je živel in deloval, dodaja B. Levačič Nelec.

Težak prehod iz lastnega doma v socialno-varstvene institucije

Velika večina starostnikov se na vse pretege otepa vključitve in preselitve v socialno-varstvene institucije, kar se sogovornici zdi povsem razumljivo. »Popolnoma logično je, da je želja vseh starejših čim dlje ostati v svojem domačem okolju, v domu, ki so ga gradili in ustvarjali vse svoje življenje. Dom je eden in edini in še tako dobra oskrba in nega  v socialno-varstveni instituciji ga ne more nadomestiti. Pričakovati, da se bodo ljudje kar tako odpovedali svojim življenjskim projektom, življenjskim ciljem, svoji socialni mreži in okolju, v katerem so delali in ustvarjali vse svoje življenje, je nerealno,« in dodaja: »Zavedamo se, da starost ni prizanesljiva in da je prehod v tretje življenjsko obdobje za večino ljudi eden najbolj bolečih in stresnih prehodov v življenju. Prihaja do situacij, ko bivanje v domačem okolju ni več mogoče. Starejši in njihovi svojci so zato pogosto pred težkimi odločitvami, soočajo se s finančnimi stiskami kot tudi z občutki krivde, zato iščejo najustreznejše rešitve v okviru svojih razpoložljivih možnosti in zmožnosti.«

Izpostavlja, da se morajo vsi, ki delajo s starejšimi, zavedati stisk in izgub, s katerimi se starejši soočajo ob prehodu iz lastnega doma v institucionalno varstvo. Za večino starejših je to ena od najtežjih življenjskih odločitev, je velika prelomnica v življenju, povezana z velikimi spremembami, saj je treba zapustiti svoj dom, se vključiti v novo, velikokrat nepoznano okolje ter sprejeti nove, tuje ljudi.

Kljub veliki ozaveščenosti starejših in velikemu trudu domov, ki so danes drugačni, prijaznejši, z visokim bivanjskim standardom in ponudbo raznolikih in kakovostnih storitev, imajo starejši še vedno predsodek in strah pred odhodom v dom. Še vedno prevladuje stereotip »hiralnice«, strah pred izgubo socialne mreže, pred spremembami in pred vsem tujim, posledično tako tej obliki rešitve niso naklonjeni in ji ne zaupajo, razlaga B. Levačič Nelec.

Ni pa le strah problem, še dodaja sogovornica. Čakalne vrste v domovih naj že nekaj časa ne bi bile problem, pojavi pa se težava s finančne plati, ki nekaterim starostnikom ne dopušča možnosti namestitve v dom, saj njihovi prihodki oziroma pokojnine v nekaterih primerih ne zadoščajo niti za plačilo storitev osnovne oskrbe. V želji, da svojih otrok in svojcev ne bi obremenili, ostajajo doma v pogosto zelo slabih razmerah in z neustrezno oskrbo in nego.

Žal nič ni brezplačno

Vse oblike pomoči, ki so na voljo, so žal v veliki meri plačljive. Cene državnih in zasebnih domov za ostarele se občutno razlikujejo, prav tako cene storitev na domu, kjer ura pomoči variira med tremi in desetimi evri. Četudi nekaj primakne država in, v primeru plačilne nezmožnosti uporabnika ali njegovih svojcev, lokalna skupnost, je slišati, da se domovi starejših zaradi previsokih cen praznijo, kar pa gotovo ni spodbudno.