Kako izstopiti iz ponavljajočih se prepirov, pa naj bodo burni ali pa pomenijo dolge dneve ali celo tedne molčanja? Kako drug drugemu prisluhniti, se potopiti v svet in smisel drugega in ga razumeti? Zmoremo to sami ali nujno potrebujemo pomoč strokovnjaka? Na vsa ta vprašanja in še več sta odgovorila zakonca in psihoterapevta Lea in dr. Albert Mrgole, tudi avtorja vzgojne uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo.

Avtorica: Vesna Vilčnik

Kaj je pravzaprav konflikt?

Albert: Gre za to, da se običajno ne strinjamo, imamo različna mnenja. Zgodi se nekaj, kar nas vrže iz integracije, iz občutka povezanosti, varnosti. Zgodi se eksistencialna panika, razmišljamo o tem, da bomo izgubili sebe, izgubili družino in izgubili navezanost. Reagiramo tako, da poskušamo zaščititi to, kar imamo. Gre za neka spontana vedenja, ki smo se jih naučili že davno. Običajno je nekdo tisti, ki zalezuje, in drugi tisti, ki se izmika in beži. Gre za usklajeno ujemanje v obrambnih vedenjih. Razen teh pa lahko uporabljamo tudi kakšne druge strategije, kako priklicati nazaj izgubljeno povezanost. Lahko se pritožujemo, lahko iščemo krivca ali napake drug pri drugem. Skratka, to so neki zelo ustaljeni »plesi«, ki imajo zelo močen čustveni naboj. Če se tega ne zavedamo, lahko leta plešemo te čustvene »plese« in se vrtimo v začaranem krogu.

Ti »plesi« so lahko najbrž zelo različni; od burnega rokenrola do kakšnega tihega bluza …

Lea: Kateri koli že so, vedno so »plesi«, ki bolijo. Za nobenega ne moremo reči, da je boljši ali lažji. Človekova osnovna potreba je, da je povezan in če se nam zdi, da bomo ostali sami, je to smrtonosen občutek.

Kako vzpostaviti izhodiščno stanje varnosti, da nam je partner na voljo in da si pripadamo?

Albert: Ključna točka je, da uspemo pogledati pod površino čustev na površju, to so na primer jeza, strah, užaljenost, in vidimo tisto, kar se skriva pod tem. Na primer strah pred zapuščenostjo, žalost ob zavedanju, da te lahko izgubim ali težko slišim, da morda nisem ustrezen partner zate. Običajno ljudje brez pomoči ne znajo priti do primarnih čustev, ki so mehkejša. Če tega ne rešijo, pozabijo na težave in jih prepustijo času ali pa to rešujejo preko nekih drugih nadomestkov, spolnosti, hrane in drugega.

Je mogoče takšna vedenja spremeniti brez pomoči strokovnjaka?

Lea: Nekatera vedenja lahko spremenimo sami, ampak to so po navadi tista, ki niso povezana z našimi strategijami preživetja. Slednja pa zelo težko.

Albert: Gre za preseganje zavedanja. Zavedati se vseh plasti, ki so vprežene v nekem konfliktnem dogajanju, pa ni preprosto.

Lea: Jaz že imam v zavedanju, da vedno, ko me Albert razjezi, zaloputnem z vrati, ampak ne razumem, kaj je razlog, da moram to narediti. Takrat rečem, to pač moram narediti, če ne, me bo kar konec. Šele ko grem čez primarna občutja, lahko naredim spremembo.

Se pravi vidva lahko ponudita nekemu paru z vzorcem prerekanja, ki ne funkcionira, neki nov način, kako lahko drug drugemu povesta stvari na način, da se bosta slišala?

Albert: Midva najprej prevedeva ta ples v jezik navezanosti, da lahko ljudje vidijo, kaj je pod temi intenzivnimi čustvi. In ko pride do tega, je neverjetno opazovati, kako se komunikacija umiri. Šele takrat nastane prostor za neko empatijo, sočutje drug do drugega. Takrat se lahko začnejo dogajati spremembe, takrat izstopimo iz začaranega kroga in gremo naprej.

Obstaja kakšna konkretna tehnika pogovarjanja, kakšen vzorec, ki ga lahko par uporablja sam, brez vaše pomoči?

Albert: Pred leti smo tej tehniki rekli zrcaljenje, zdaj pa jo imenujemo refleksivnost. Ta tehnika je zelo učinkovita. Dopušča, da ima vsak svoj način doživljanja, vsak svoj način zaznavanja. Pomaga, da uspem ustaviti »svoje filme« in sem na voljo partnerju, da slišim, kaj je njemu pomembno, kaj je smiselno v njegovem svetu. To je tehnika, ki se jo da naučiti.

Lahko povesta, kako je to videti oziroma kako konkretno deluje?

Lea: Recimo, da se ženska pritožuje: tebe nikoli ni in ko prideš domov, nimaš časa zame, sedeš pred televizijo, jaz se dolgočasim, nisem ti pomembna in se počutim čisto bedno.

Albert: To je recimo njen jezik. On pa bo rekel: Ona mi ves čas najeda, še domov ne pridem, pa že ima svoje zahteve. Bolje, da sploh nič ne naredim, ker s tem naredim še najmanj škode. Bolje, da me do devetih sploh ni domov, kot pa da hodim prej in je takole … »Ples«, ki ga midva v tem primeru zaznava v prevodu, pomeni, da so na površju čustva jeze, ki jih on doživlja kot kritiko, njegova čustva so prizadetost, krč, bežanje. V globini pa njena čustva pomenijo, da je osamljena in ga pogreša. On si želi, da bi bil ustrezna oseba, ki poskrbi zanjo, sliši pa, da to ni. To je njegova frustracija. Odnos zaščiti tako, da se umakne, ker je nemočen.

Lea: Refleksivnost, tehnika, o kateri smo govorili, pa pomaga postavljati prava vprašanja. Recimo ženski, ki moškega obtožuje, rečem: Če vas prav razumem, ste hoteli reči, da ste osamljeni in ga pogrešate? In potem, če ona to potrdi, jo prosim, da to pove njemu. Potem preveriva tudi pri moškem, kaj je želel povedati. Recimo: Ste želeli povedati, da je težko, ker ne veste, kako bi jo osrečili? Da ne veste, kako bi naredili nekaj, s čimer bi ji povedali, kako zelo jo imate radi? In tako nadaljujemo …

Albert: Najpomembneje je dati svoje mnenje in svoje občutke v oklepaj in pogledati, kako je v svetu drugega. Treba je najti empatijo do drugega.

Ali to pomeni, da se je najprej treba odreči »svojemu prav«?

Albert: Ne gre za odrekanje sebi. Je pa treba pridobiti to izkušnjo, da se ne zgodi nič tako groznega, če dam svoj »prav« v drugi plan in pogledam »prav« nekoga drugega, recimo svojega partnerja. Če se odpovem svojemu prav in pogledam prav drugega, bova lahko našla neki tretji prav, ki je verjetno tisti pravi. Ampak to lahko naredimo šele, ko se počutimo varni. Če smo ogroženi, ni možnosti, da bi kaj takšnega sploh poskušali.

Ali obstaja neki uraden zaključek konflikta? Je to kompromis ali kaj drugega ali je pomembno samo to, da partnerja drug drugega resnično slišita?

Albert: Zelo pomembno je, da se slišita. Ko dva človeka položita vsak svoj prav na mizo in vidita dva svetova in dva smisla, lahko začutita empatijo do teh dveh svetov. Od tu naprej je rešitev le še praktično vprašanje. Lahko vzameva enega, drugega ali poiščeva kompromis.

Lea: Meni je običajno vseeno. Ko imam enkrat občutek, da me je Albert slišal, mi je vseeno, ali bo obveljala moja ali njegova. Dovolj mi je potrditev, da je moje mnenje pomembno.

Je to za ženske običajno?

Albert: To je pomembno za vse.

Lea: Je pa lahko uraden zaključek konflikta tudi to, da nekdo ugotovi, da njegove želje niso uresničljive. Ampak to v končni fazi, ko smo enkrat slišani, ni več toliko pomembno.

Koliko vaje pa je potrebne pri psihoterapevtu oziroma svetovalcu, da znamo sami reševati konflikte?

Albert: Ko ljudje vidijo, kaj ta »ples« poganja, kaj se skriva za površjem, ko začnejo prepoznavati svoja globlja čustva, jih začnejo tudi drugače izražati. Ni več napadalne reakcije, ko z nečim nisi zadovoljen, ampak imaš že vgrajen prevajalnik in svoja čustva ter potrebe sporočaš drugače. Ženska recimo začne govoriti, če te ni, te res pogrešam. Če zamujaš, mi vsaj prej sporoči, da me ne bo skrbelo. Njene in njegove besede postanejo bolj ljubeče, bolj nežne.

Lea: Težko je odgovoriti na vprašanje, koliko vaje je potrebne, da zmoremo sami. Ne bi govorila o vaji, ampak raje o nivoju zavedanja. Najprej se je treba zavedati, da je delež v odnosu 50 : 50. Da ni nekdo drug kriv, da se jaz počutim, tako kot se. Pomembno se je tudi zavedati, da ima vsak to moč, da izbere, kako bo reagiral v določeni situaciji.

Do zdaj smo govorili o parih, ki imajo konflikt in se skregajo. Kaj pa se dogaja s tistimi, ki so tiho?

Lea: Ena točka je ista pri obeh. Oboji potrebujejo varno okolje. Eni, da se umirijo, drugi, da sploh začnejo govoriti. Pri teh, ki so sprva tiho, je tempo dogajanja počasnejši. Terapevt mora biti sposoben sprejeti tudi tišino in delati počasi.

Albert: Če ima eden od partnerjev zaradi preteklih izkušenj v sebi zapis, da biti v družini ni varno, ga bodo ves čas spremljala nefunkcionalna vedenja. Molčanje je eno možnih.

Smo to prinesli iz primarne družine? Je to v naših genih?

Albert: To so naše izkušnje odnosov z bližnjimi. Odzivi naših vzgojiteljev in bližnjih so nam oblikovali vrednost neke izkušnje. V malih možganih preverjamo samo eno, ali je nekaj varno ali ne. Dobro ali ne. V partnerskem odnosu imamo možnost popravljati in spreminjati tiste izkušnje, ki niso bile dobre oziroma varne.

Lea: Odziv partnerja je pri tem ključen. Če imamo partnerja, ki to dela, potem se bomo začeli v tem odnosu počutiti vedno bolj varno in bodo konflikti postajali drugačni.

Morda za konec le še vprašanje, kaj je potrebno za kvalitetno prerekanje in reševanje konflikta? Je pomemben tudi čas, prostor …?

Albert: Prerekanje je običajno eksplozija, v kateri izbruhne kopica čustev. To ni primeren čas za reševanje. Pomembno je, da se umirimo, najdemo stik s seboj in definiramo način reševanja. Partnerju recimo rečemo: O tem bi se rad pogovoril, ti je to v redu, si na voljo? Si me pripravljen poslušati? Če ni, ga vprašamo, kdaj nas bo pripravljen poslušati in se dogovorimo za »zmenek«. Takrat je potrebno, da sta oba notranje naravnana na to, da sta pripravljena poslušati. To je hkrati že jasno sporočilo: mar mi je zate, rad te imam. To pomeni, da drugemu ne skačemo v besedo, govorimo o sebi in uporabljamo »jaz sporočila«, stvari povemo konkretno in kratko.

Lea: Vedno pa moramo imeti v zavedanju, da to niso preprosti pogovori in nikoli ne vemo, kakšen bo konec. Zato je tudi tako težko.

V partnerskem odnosu imamo možnost popravljati in spreminjati tiste izkušnje, ki niso bile dobre oziroma varne.

 Ko dva človeka položita vsak svoj prav na mizo in vidita dva svetova in dva smisla, lahko začutita empatijo do teh dveh svetov. Od tu naprej je rešitev le še praktično vprašanje. Lahko vzameva enega, drugega ali poiščeva kompromis.

 ABC

A V partnerskem odnosu ves čas živimo med umirjeno bližino (integracijo) in grožnjo, da pademo iz integracije.

B Prerekanje je običajno eksplozija, zaznava padca iz integracije in povezanosti, v kateri izbruhne kopica intenzivnih čustev.

C Konflikt lahko rešimo tako, da se usmerimo na dogajanje v sebi, najdemo stik s seboj in smo se nato pripravljeni empatično povezati z dogajanjem, logiko in smislom doživljanja drugega.