Običajno obiščemo zdravnika, ko smo bolni, šibki ali ranljivi. Bolnik ima ali zdravstveno težavo, ki jo zaupa zdravniku in od njega seveda pričakuje, da jo bo čim prej kar najbolje rešil, ali pa je trenutno še zdrav in pričakuje od zdravnika pomoč pri vzdrževanju zdravja in dobrega počutja tudi s pomočjo diagnostičnih, laboratorijskih in ostalih metod. Odnos med bolnikom in zdravnikom se razvija postopoma. Če jima uspeva, postane njun odnos neke vrste »partnerski odnos«.

Avtor: asist. Mojca Miholič, dr. med., specialistka družinske medicine

 

Predstavljajte si sebe v tej zgodbi:

Dva bolnika že dalj časa sedita v čakalnici in čakata istega zdravnika. Eden od njiju spoštuje svojega zdravnika in večkrat mesečno komaj čaka, da pride na pregled, saj mu zdravnik vedno odgovori na zastavljena vprašanja in počasi odstirata dileme zdravljenja njegove bolezni, zato se tudi vedno bolje počuti. Drugi bolnik ne mara svojega zdravnika in že sama misel, da ga bo poklical na razgovor v ambulanto, mu povzroča zdravstvene težave.

 

Kakšne je razlika?

Dva bolnika, ista čakalnica, isti zdravnik. Eden od njiju je zelo zadovoljen, drugi  popolnoma nezadovoljen s pogovorom in z zdravljenjem. Verjetno ste že sami ugotovili, da niti zdravnik sam niti bolnik sam ne opredeljuje odnosa med njima. Bistveno je namreč razmerje, ki se gradi in se odvija med zdravnikom in bolnikom!

 

Za oceno kakovosti odnosa z izbranim zdravnikom si pomagajte z naslednjimi vprašanji:

1. Ali moj zdravnik izpolnjuje moja pričakovanja?
2. Ali je tudi večina ostalih bolnikov zadovoljna z istim izbranim zdravnikom?
3. Ali sem zadovoljen z zdravljenjem, ali je zdravljenje uspešno in se počutim bolje?
4. Ali me je zdravnik prepričal, da je moje zdravljenje »pod kontrolo«?
5. Ali me zdravnik spodbuja in mi daje možnost dodatnih vprašanj glede nejasnosti, nerazumevanja zdravstvenih težav in danih napotkov?
6. Ali me zdravnik razume/poskuša razumeti? (Mi daje občutek, da sem neumen? Me obsoja?) Ali jaz razumem njega/njo? Govori jezik, ki mi je domač?
7. Ali lahko zaupam sposobnostim svojega zdravnika? Me je prepričal s svojim znanjem in poznavanjem problemov?
8. Je zdravnik naredil dovolj za najin odnos bolnik – zdravnik?
9. Ali vztrajam pri tem zdravniku samo zato, ker trenutno nimam druge, boljše možnosti za medicinsko oskrbo?

 

Bolnik se mora zavedati, da nosi tudi sam velik del odgovornosti v svojem odnosu do zdravnika, zdravljenja in posledično srečnega in zdravega življenja.

Pomemben del začetnega »srečanja« med bolnikom in zdravnikom je anamneza, podajanje informacij o trenutnem stanju, zaradi katerega je bolnik sploh obiskal zdravnika. 80 % podatkov, ki jih zdravnik potrebuje za postavitev prave diagnoze, pride od informacij, ki jih bolnik pove (ali pokaže) svojemu zdravniku. Ostalih 20 % predstavljajo pregled, preiskave in testi.

 

Besedna (verbalna) informacija oziroma »preteklost« se nanaša tako na odgovore na zastavljeno zdravnikovo vprašanje kot tudi na tisto, kar poveste brez posebne zdravnikove spodbude (»med vrsticami«). Neredko se zgodi, da za vas nepomembna malenkost potrdi zdravnikovo pravilno sklepanje in pomaga postaviti diagnozo. Naj vas ne bo strah izreči tudi manj pomembnih informacij. Podajte zdravniku čim več podatkov, tudi npr. o samozdravljenju, jemanju nekaterih dodatnih pripravkov (homeopatska zdravila in taka, ki ste si jih že sami predhodno kupili v lekarni). Tudi zdravnik je samo človeško bitje in vas je lahko pozabil vprašati.

 

Nebesedna komunikacija/obnašanje izraža globlji pomen povedanega, saj nam samo besedni del komunikacije ne prikaže celotne slike (bolnika kot tudi zdravnika). Bodimo pozorni na držo telesa, grimase, kretnje, živčne kretnje, usmerjenost pogleda, položaj rok, … Nebesedna komunikacija lahko podvoji pomen povedanih besed in jim še bolj verjamemo, lahko pa tudi izniči ali zavrne prepričljivost povedanih besed.

 

Razjasnitev pojmov, ki jih večkrat že v običajnem življenju ne razumemo, v medicinskem žargonu pa še prav posebno ne, je pomemben dodatek pri pravilnem razumevanju zdravnikovega podajanja informacij. Zdravnik lahko spregleda, da uporablja preveč znanstveni jezik, kratice, tujke, ki lahko za bolnika pomenijo nekaj drugega ali pa prav nič. Zatorej naj vas to ne vznemirja in odkrito izrazite, da povedanega ne razumete! Nihče ne bo mislil, da ste neumnež; hkrati morda tudi zdravnik ne razume, kaj konkretno ste imeli v mislih in tako ponovite tudi vi svojo razlago.

 

Sporočanje slabe novice ni nikoli enostavno, ne za zdravnika ne za tistega, ki mu je novica namenjena. Zdravnik bo morda ocenil, na kakšen način bi si želeli, da vam jo pove. Včasih bo izbral neposreden klinični način in bo povedal novico tako, kot je, četudi je vi še ne boste pripravljeni ali je ne boste želeli slišati. Pomembno je, da jo pove na empatičen način. Nekateri zdravniki bodo ubrali bolj pozitivno plat, četudi je vse narobe. To vas lahko zmede in mislili boste, da zdravnik ne jemlje vas, vaših občutkov in situacije zadosti resno. Če poznate osebnostne lastnosti zdravnika (in seveda on pozna vaše), je to mnogo lažje. Včasih je dobra rešitev ta, da se z zdravnikom že prej, ko ste zdravi, dogovorita, na kakšen način naj vam v prihodnosti (če bo seveda potrebno), pove slabo novico. To zmanjša napetost med vama (v prihodnosti) in hkrati okrepi vajin sedanji odnos. Včasih je bolje, če vam zdravnik vsega ne pove »danes«, obenem pa vam omogoči vrnitev, ko doma vso zadevo prespite, premislite in si pripravite dodatna vprašanje oziroma zahtevate pojasnila. Zdravnik vam bo stal ob strani, četudi morda ne pozna vseh odgovorov na vaša vprašanja oziroma se bo ravnal po preteklih izkušnjah ali se bo posvetoval s kolegi, pogledal v literaturo, …

Kaj pa, ko gredo stvari v komunikaciji v napačno smer?

Velike spremembe v zdravstvenem sistemu, spremembe v načinu razmišljanja in dela, spremembe v delovnem času in soočanje s stresom prinašajo velik vpliv obremenitev na bolnike, njihove družine in seveda na celotno zdravstveno osebje, še posebej na zdravnike. Zdravniki se ukvarjamo z vedno številčnejšimi in težavnejšimi bolniki (kljub vsej razvitosti zdravstva še vedno ne zmoremo pomagati vsem tako, kot bi si želeli), s številnimi zdravstvenimi novostmi pri zdravljenju bolezni (nova zdravila, nove diagnostične metode, nove smernice, nove bolezni, …), s spremenjenimi in prilagojenimi predpisi glede varovanja bolnikove zasebnosti, z varčevalnimi ukrepi in s cenovno zakonodajo, s pravdnimi postopki in z vsesplošno prisotnostjo medijev (novinarji, TV, internet, časopis), z razširjeno skrbjo za svojce, …

Zdravnik se nemalokrat tudi sam znajde v precej težavni, kompleksni situaciji, kako bi kar najbolje krmaril med vsemi zahtevami vsakdana in obenem ohranil lastno zdravje, brez (prezgodnje) izgorelosti, tesnobe ali drugih neprijetnih občutkov. Predstava ljudi o zdravniku, ki vedno skrbi za svoje bolnike (tudi izven delovnega časa!) in je voljan pomagati, se včasih poruši, še posebej, če vidijo, da ni vedno tak, kot si oni predstavljajo ali kot si želijo.

Ljudje v svojih zahtevah pogosto pozabljajo, da ima tudi zdravnik svoje osebno življenje, da tudi njegovi otroci ponoči jokajo ali pohajkujejo, da ima bolne starše ali prijatelje, za katere mora skrbeti, da ima lahko partnerske težave, da je morda odvisen od alkohola, … V teh ozirih je zdravnik človeško bitje, kot vsi drugi. Pametno bi bilo, če bi si tudi zdravniki priznali in prepoznali, da imajo lahko težave in da smejo zboleti. Pacienti se različno odzivajo na zdravnika, ki deluje utrujeno, zdolgočaseno, nezainteresirano ali jezno. Če bolnik svojega zdravnika pozna že dalj časa, lahko tovrstno spremembo zazna zgolj kot začasno »motnjo« in se z njo ne ukvarja preveč, huje pa je, kadar gre za prvi bolnikov stik s takim zdravnikom. Bolnik postane razburjen in s slabim vtisom.

 

Rešitev? Najbolje je, če zdravnik pacientu prizna, da ima danes res »slab dan« ali da ga tudi bolnik vljudno opozori, kar je opazil, brez jeze ali »žolčnih izbruhov«. S takim priznanjem se lahko zopet vzpostavi »rdeča nit« in bolnik dobi to, po kar je prišel. Seveda pa mora biti zdravnikovo obnašanje, ne glede na vse težave, še vedno strogo profesionalno, sicer lahko škodi bolniku.

Kako lahko bolnik sam prispeva k bolj kakovostnemu odnosu med bolnikom in zdravnikom?

1. Pripravite se na pregled, saj so zdravniki dandanes v časovni stiski. Poskušajte zdravniku povedati čim več v čim krajšem času. Razvrstite si težave po prednostni lestvici, torek kaj vas najbolj teži. Poročajte zdravniku o vseh spremembah zdravstvenega stanja, kaj ga izboljša, kaj poslabša, ali imate že kako drugo bolezen oziroma ste se nenadoma znašli v kaki novi, neznani situaciji, večjem stresu, npr. poroka, nosečnost, katera zdravila ste že vzeli, s kom ste se že pogovarjali. Doma si zapišete vprašanja, saj veliko bolnikov ob stiku z zdravnikom pozabi na najnujnejša vprašanja.
2. Malce se podučite o svoji bolezni ali težavi, preberite v revijah, člankih, na internetu. Veliko lažje boste zdravniku postavili vprašanje in razumeli odgovor.
3. Vaše želje so pomembne! Imate morda hude, neznosne stranske učinke zaradi zdravil? Zakaj bi molčali. Namen zdravljenja je vendar, da se počutite čim prej čim bolje! Nekatera zdravila povzročajo zvečanje telesne teže, nekatera zmanjšajo spolno moč. Obvezno omenite zdravniku stranske pojave ob zdravljenju in se pogovorite o morebitni zamenjavi.
4. Povratna informacija s strani bolnika lahko zdravniku zelo koristi! Zdravnik ne more »brati vaših misli«! Ne more vedeti, če vam npr. zdravilo ne pomaga, če mu tega ne poveste; enako je s stranskimi učinki. Za zdravnika je ključnega pomena vaša odkritosrčna, ne zlonamerna, pa vendar kritična, razlaga.

 

Naj nas v sodobnem svetu ne spremljata nevednost in sram, saj smo vendar vsi ljudje. Če se bosta tako bolnik kot zdravnik trudila, da se bosta čim bolje (spo)razumela, bosta kakovost zdravstvenih storitev in vsesplošna zdravstvena blaginja hodili z roko v roki. Tega si pa vsi že dolgo zelo želimo, mar ne?

 

 

Julij, 2009