Osebe s to motnjo lahko v okoliščinah, ki nakazujejo na možen spolni odnos, čutijo strah, tesnobo in celo gnus do partnerja. Odpor imajo lahko že do dotika, poljuba ali »zgolj« do spolnega akta. Njihov odpor lahko izhaja iz pretekle izkušnje ali trenutnega odnosa. Vzroki so lahko telesni (organski) ali/in duševni. Kadar se posameznik ali par daljše obdobje sooča s seksualno averzijo, je smiselno obiskati osebnega zdravnika, po potrebi specialista in psihoterapevta. V nekaterih primerih je potrebno medikamento zdravljenje. 

Avtorica: Vesna Vilčnik

Vzrokov za zmanjšano spolno željo ali popolno odsotnost le-te so zelo različni. »Na pomanjkanje spolne sle lahko v določenih primerih vplivajo tudi organski dejavniki, kot so urološke, genitalne, hormonske (ščitnica), kardiovaskularne motnje ali težave … Vse našteto lahko vpliva na spolno željo kot primarni razlog ali pa v kombinaciji s psihološkimi dejavniki kot sekundarni razlog,« razlaga Sandi Kofol, univ. dipl. psih.

Vsaka bolezen, že najbolj običajen prehlad in padec imunskega sistema, vpliva na spolno željo, še toliko resnejše pa bolezni, kot sta rak in bolezen ledvic. Omeniti je treba še pogosta hormonska neravnovesja in poškodbe živcev, artritis, ki omejuje gibljivost in otežuje spolni akt, poškodbe hrbtenice, inkontinenco in drugo. Na pomanjkanje spolne želje lahko vplivajo tudi določena zdravila, na primer zdravilo proti povišanemu krvnemu tlaku (antihipertenzivi), med »krivci« se pogosto omenjajo kontracepcijske tablete, pomirjevala in nekateri antidepresivi. Pogost razlog je tudi boleč spolni odnos, običajno je spolna želja manjša tudi v obdobju po operaciji in po porodu.

Izguba spolnega poželenja v »normalnih« okoliščinah

Izguba spolnega poželenja je v določenih stresnih okoliščinah povsem normalna: ob vstopu v menopavzo, ob večjih pritiskih na delovnem mestu, ob razvezi ali izgubi ljubljene osebe, izgubi službe, upokojitvi in podobno. V teh primerih gre običajno za začasno izgubo poželenja, ki se v bolj zdravih in sproščenih okoliščinah povrne. Seksualna averzija pa  predstavlja veliko močnejši odpor in aktivno izogibanje spolni aktivnosti od običajnih vzponov in padcev poželenja. Seksualna averzija ni le pomanjkanje želje, temveč pri osebi povzroča tudi strah, odpor, gnus in podobna negativna čustva. Poznamo več tipov te motnje: lahko je vseživljenjska (vedno prisotna) ali pridobljena po travmatični izkušnji, situacijska (pojavi se le z določenim partnerjem ali v posebnih okoliščinah) ali generalizirana (pojavi se pri vsakem partnerju in v vseh situacijah). Seksualna averzija je lahko posledica duševnih dejavnikov ali kombinacija telesnih in duševnih dejavnikov.

Problem aktualnih ali preteklih izkušenj?

»Treba je raziskati, ali je neka zadržanost v spolnosti prisotna že od nekdaj ali gre za posledico odnosa, v katerem se partnerja trenutno nahajata. Morda gre za nezadovoljstvo, ki je že dlje časa neslišano in nerazumljeno. Nezadovoljstvo se lahko pojavi tako pri moškem kot tudi pri ženski in posledično povzroči izgubo poželenja do partnerja,« razlaga doktorica znanosti s področja družinske in zakonske terapije dr. Veronika Podgoršek.

»Zanimivo se je vprašati, kakšen je bil odnos do spolnosti v primarni družini, iz katere izhajamo; kaj je mama čutila do očeta, kako so vzgajali deklico, kako je sebe čutila kot žensko in kot spolno bitje, se ji je njeno telo upiralo?« Dr. V. Podgoršek je prepričana, da vse to močno vpliva na razvoj identitete, tudi spolne. Izkušenj s pari, ki so se pri njej oglasili zaradi težav v spolnosti, ima veliko. »Če nekaj v odnosu ni v redu, se to začne slej ko prej kazati tudi na področju spolnosti.

Če se želi ženska predati telesno, mora biti nahranjena tudi čustveno. Nekateri pari pridejo prav s tem razlogom, da nekaj v spolnosti »ne štima«, drugi pa s kakšnim drugim, pa kasneje povedo, da imajo spolne odnose le še redko, da je spolnost postala ritual, da čutijo hladnost in je spolnost le še nekaj, kar je treba pretrpeti. Spolno hladne in neodzivne ženske se ne vzburijo, zato imajo pogosto težave s suho nožnico. Spolni odnos zavračajo tudi zato, ker jih boli. Vzrok je običajno neodzivnost avtonomnega živčevja, ki deluje pod vplivom čustev in podzavesti.

Pogosta reakcija tudi slabost, panični napadi, fobije

Seksualna averzija ne pomeni samo, da oseba ne fantazira o spolnosti in ne želi spolnega stika, temveč jo že sama misel na spolnost odbija. Za to osebo je spolnost nekaj groznega, česar se brani na vse pretege. V trenutku ko bi obstajala možnost za spolni odnos, se lahko pri tej osebi pojavi pretirano znojenje, slabost, pospešeno bitje srca ali celo bruhanje. Odpor in strah lahko povzročita tudi panične napade ali fobijo. Ljudje, ki trpijo zaradi seksualne averzije, se naučijo »spretno« izogibati situacijam, ki bi jih lahko privedle do nezaželene spolnosti. V posteljo hodijo ob povsem drugih urah kot zakonec, porabijo več časa na delovnem mestu in se kasneje vračajo domov, nekateri celo poskušajo biti manj privlačni in se načrtno zanemarijo.

Spolnost je lahko nekaj najlepšega ali pa najbolj groznega

Dr. Veronika Podgoršek razlaga, da pri parih, ki ves čas delajo na osebni rasti, se pogovarjajo in si zaupajo, do teh težav ne pride oziroma jih hitreje (tudi sami) rešijo. Vedno huje pa je, če se neizrečene želje, potrebe, frustracije in odpori začnejo kopičiti. Takrat je ključnega pomena in zelo dobrodošlo poiskati strokovno pomoč. »Treba je najti varno okolje, ki spodbuja pogovor med partnerjema, da se ne umakneta, ko trčita na bolečo točko. Da se je treba o spolnosti pogovarjati, je prepričan tudi Sandi Kofol, univ. dipl. psih.

»Smiselno se je pogovarjati zelo odprto, kot bi se npr. pogovarjali o tem, kam bomo šli letos na dopust. Brez strahu, da nas bo partner obsojal ali zasmehoval. Če pa smo na drugi strani, partnerjeve besede vzamemo s spoštovanjem in hvaležnostjo, da je sploh pripravljen take teme deliti z nami, saj to kaže na intimnost oziroma bližino med nama v pravem pomenu besede. Če je prvi korak, začeti pogovor s partnerjem na to temo, pretežak in se nikakor ne znamo pripraviti, da bi s pogovorom začeli, priporočamo, da partnerju to, kar želimo povedati, napišemo v pismu ali v današnjih časih po elektronski pošti. To velikokrat pomaga, da začnemo s komunikacijo.«

Kakšne so napovedi za zdravljenje?

Ko seksualno averzijo v nekem trenutku diagnosticiramo, jo lahko obravnavamo kot duševno motnjo, zdravljenje pa je lahko zelo uspešno. Dokler se je bolnik pripravljen redno udeleževati srečanj s strokovnjakom in če ima partnerja, najbolje kar skupaj z njim, lahko zdravljenje lepo napreduje. Napade panike, povzročene ali povezane s seksualno averzijo, lahko uspešno zdravimo z zdravili, če zdravnik meni, da je to potrebno. Če pa seksualna averzija ni diagnosticirana, je položaj težavnejši. Običajen izid v tem primeru je nezvestoba, ločitev ali kronično nezadovoljstvo v razmerju ali zakonu.

Seksualna averzija je v enaki meri prisotna tako pri ženskah kot pri moških. Misel, da se to bolj dogaja ženskam, temelji na prepričanju, da so ženske pogosteje žrtve spolne zlorabe in motnja nastopi kot posledica le-te. Sicer pa je statističnih podatkov o motnji zelo malo, po eni strani zato, ker motnjo pogosto zamenjujejo s kakšno drugo težavo, predvsem pa zato, ker ljudje o tem redko spregovorijo.

Sandi Kofol, univ. dipl. psih., razlaga: »Pretekle duševne izkušnje, ki pogosto vplivajo na odpor do spolnosti, v grobem delimo v pet skupin:

• travmatska spolna izkušnja, kot sta npr. spolna zloraba v otroštvu ali posilstvo,
• praviloma nezavedna povezava spolnih impulzov in spolnosti z doživljanjem sramu ali krivde (v ozadju so predstave in prepričanja, da je spolnost nekaj slabega),
• posledica preteklih bolečih spolnih odnosov,
• pomanjkanje znanja ali zmotne, napačne informacije o sami spolnosti,
• nezadovoljujoč ali travmatičen partnerski odnos.

Februar 2016