Prijateljski pogovor pomaga. Tudi razumevanje družinskih članov ni zanemarljivo. A ko kronična bolečina povzroča hude stiske, iz katerih človek ne more izstopiti, je na voljo še ena pomoč – psihiater. Sramotno? Skušajmo razbiti ta predsodek in razmišljajmo tako: človek se na ta način razbremeni stisk in pridobi strategije za kakovostno življenje. A psihiater lahko pozdravi osebo le, če je sam motiviran.

S premagovanjem kronične bolečine se ukvarja psihiatrinja dr. Maja Rus – Makovec. Prijazno nam je podala nekaj koristnih informacij za vse, ki ste ujeti v začaranem krogu bolečine. Da ne bo več tako začaran, preberite naslednji članek.

Avtor: Andreja Hergula

 

Telesno in psihično ne moreta drug brez drugega

Gotovo je težko, če človek trpi v telesnem smislu. Če pa trpi duševno, bolečina zanj ni nič manjša. Celo konkretno jo čuti na lastnem telesu. Nenavadno? Vse se da medicinsko razložiti. Pri anksioznosti in depresiji je del možganskih in živčnih poti ter kemičnih prenašalcev informacij v možganih skupnih z doživljanjem telesne bolečine. Po drugi strani pa telesna bolečina lahko povzroči čustveno. Pri zdravljenju le-te nam lahko pomaga psihiater.

 

Da, boli me

Psihiatrinja dr. Maja Rus – Makovec pove svojo izkušnjo: »Ko sem bila mlada zdravnica in tudi kasneje, sem pogosto opazila, da zdravniki včasih skušajo povedati bolniku, da ga ne boli tako zelo, kot misli.« Tovrstno razmišljanje ji ni blizu: »Po mojem mnenju gre za neprepoznavanje nezavednega vpliva, ki ga ima trpeči in nezadovoljen človek na ne dovolj izkušenega zdravnika. Ta se skuša odmakniti tako, da zmanjšuje doživetje bolečine pri bolniku.« In kakšen mora biti izkušen zdravnik? Trdi, da se mora naučiti psihološko tolerirati človeka s kronično bolečino tako, da bo do bolnika empatičen, hkrati pa bo vzdrževal ravno pravšnjo profesionalno razdaljo. Le z njo lahko misli in načrtuje ustrezno obravnavo.

 

Pogovor na kavču

Bolnik se z zdravnikom pogovori o tem, kakšno vlogo igra bolečina v njegovem življenju, na katere medosebne odnose vpliva, ali je vloga invalida zanj koristna, je v njem prisotna jeza in na koga je jezen, pogovorita se o tem, ali se sooča tudi z depresijo in anksioznostjo. Psihiater ugotavlja, če ob kronični bolečini obstajajo psihiatrične motnje (samomorilna ogroženost, depresija, spolna disfunkcija, motnje spanja ipd.). Zanima ga, ali je imel bolnik pred stanjem bolečine izkušnjo odvisnosti. Oceni, kako bolnik deluje čez dan, v službi, pri odnosih, doma. Dr. Makovčeva omenja, da si nekateri bolniki želijo psihiatrovo oceno, ali so zaradi kronične bolečine delovno zmožni.

 

Ni dovolj »nafilati« se z zdravili

Zelo pomembno je, kako človek pristopi k bolečini. Nekateri razmišljajo v smislu »vsega je konec, nikoli ne bo bolje«. »To zmanjša samoučinkovitost, pospešuje negativna čustvena stanja in krepi bolečino. Pri obvladovanju bolečine sta pomembna psihološka konstrukta samoučinkovitost in mesto nadzora,« pove dr. Makovčeva. In nadaljuje: »Praviloma bolniki doživljajo bolečino kot lažje, če imajo občutek, da bolečino nadzorujejo tudi sami. V pogovoru se torej lahko oblikuje način spoprijemanja z bolečino, s pomočjo katerega je lažje živeti.«

 

Hura, danes pa spet k psihiatru

Kdo obiskuje psihiatrinjo dr. Majo Rus – Makovec? To so ljudje vseh starosti, ki se soočajo s kroničnimi bolečinami ali z resnimi spremljajočimi duševnimi motnjami. Stigma psihiatričnega zdravljenja se zmanjšuje in ljudje lažje pridejo k psihiatru, še posebej mlajši, opaža omenjena psihiatrinja. Dogaja se ji celo, da osebe celo preveč »rade« hodijo k psihiatru, kar ni najbolje. Obstaja namreč tveganje, da se bo zatekel v preveliko nemoč, ker ne bo želel spodbuditi ostalih zdravih zmožnosti.

 

Brez delovnih navad je težje

Kakovost psihiatrovega dela ni odvisna od starosti ali bolečine bolnika. »Najtežje je delati z ljudmi, ki so primarno osebnostno problematični, npr. gojijo prevelika pričakovanja do drugih, so pretirano nasprotujoči, nimajo delovnih navad, ves čas merijo moči.« Na zdravljenje se slabo odzivajo tudi ljudje, ki imajo moteče, a ne zelo hude telesne težave, obenem pa se nezavedno upirajo vlogi zdravega človeka. Togo se osredotočajo na vlogo bolnika. Psihiatrinja še omenja, da so mladi ljudje bolj impulzivni in manj opremljeni za spopadanje z depresijo, da pa so po drugi strani toliko bolj hvaležni za trdno podporo.

 

»Moška« trdnost je zelo pomembna

Osebe, ki mlademu bolniku dajejo tolažbo, upanje, pomiritev, sočutje, so največkrat starši. Dr. Maja Rus – Makovec pravi, da je za starše bolje, če nimajo vedno enake vloge oziroma naj jo tu in tam tudi zamenjajo. Pomembno je, da v vlogi tolažnika pred bolnikom ne jočejo. Zagotovijo naj mu trdno, stabilno osebnost, na katero se bo mladostnik lahko zanesel in čutil, da se ne bodo ustrašili. Neprecenljiva je vloga očeta, saj lahko »malo »moške« trdote pomaga mlademu človeku vzbuditi upanje, da je bolečino možno prenesti.

 

NI vse v glavi …

… temveč je vedno hkrati tudi v glavi. To je mnenje dr. Makovčeve. Bolečine so namreč lahko tako hude, da prehodno tudi osebnostno močni ljudje obupujejo. Zato je bolje živeti po načelu: »Če uporabimo »glavo«, bomo lažje živeli naprej, čeprav bomo še vedno trpeli. Ne bomo se prepirali z bližnjimi, da so oni krivi za našo telesno bolečino, ampak bomo raje postali z njimi bolj povezani (če so tega sposobni). Bolelo bo še naprej, ampak ne bomo uničevali odnosov.« Slabše je biti egocentričen in se nenehno ukvarjati z lastno bolečino. Razmislite raje tudi o potrebah drugih. Takrat vam bo šlo zagotovo bolje.

 

Ne moremo »kupiti hitre srečke«

Prav je, da gremo skozi določene procese. Bolezni ne moremo takoj sprejeti. Moramo skozi proces zanikanja, jeze, obupovanja. Tega se ne da izsiliti. Ljudje se po sprejetju bolečine počutijo pomirjene in osvobojene. V veliki meri gre poleg zavestnega tudi za nezaveden proces. Ljudje pogosto najdejo v bolečini motivacijo. Travma nas zaposli v tolikšni meri, kot si prej nismo mogli niti predstavljati. Po mnenju psihiatrinje Makovčeve je pomembno, da se človek zavestno potrudi in se ubada z drugimi zanimanji, tudi če ga boli. Ne sme preveč razmišljati, saj lahko pride do depresije, obsesivnega osredotočanja na bolečino in tesnobnost. Del pozornosti moramo vsekakor zavestno preusmeriti.

 

»Tako hladen je zaradi vsega hudega, ki ga je preživel«

Človek lahko preko bolečine osebnostno zraste in postane psihološko odporen. Vendar pa mora težka obdobja zares prerasti. »Taki ljudje zaupajo sami sebi, da zmorejo prenesti težave. Psihološko odporni ljudje niso do drugih trdi in mrzli, ampak empatični in zaščitniški, bolj razumevajoči in potrpežljivi. Drugim predstavljajo navdih.« Kaj pa, če človek po hudih preizkušnjah postane bolj trd, kot je bil pred preizkušnjami? Po mnenju psihiatrinje je tak človek le delno preživel hud stres.

 

Po zdravljenju aktivnost

Po koncu psihiatričnih obravnav zdravljenje še ni zaključeno. Svetovanja niso učinkovita, če človek nima osebne motivacije. Psihiatri svetujejo aktivnost – telesno ali duševno. Do ljudi z osebnimi stiskami moramo biti rahločutni in dopuščati različna zanimanja. Nekateri so bolj aktivni, drugi manj. Če se soočate s podobnimi težavami, ne bežite od ljudi in življenjskih rokov! Ohranjajte stik z življenjem! Ko dosežete to zanimanje, ste na pravi poti.

 

Ste vedeli, da …

… sta pesimizem in optimizem le delno gensko pogojena? Vsak se lahko odloči, da bo zavestno gojil bolj optimističen slog. Z zavzetostjo je zmerni optimizem dostopen tudi rojenim pesimistom.

 

… si je naša intervjuvanka, dr. Rus – Makovčeva izbrala življenjski moto: »Vse je zelo pomembno in nič tako zelo«? Razložila ga je takole: »Vsakdanjik z drobnimi skrbmi je zelo pomemben. Prav je, da ga dobro obvladujemo, če pa pride do bolezni, nesreče, se vsa življenjska hierarhija postavi na glavo. V bolezni se je neumno ukvarjati z drobnjakarskimi težavami, vendar če smo zelo bolni, nam zavestno ukvarjanje z vsakdanjimi težavami lahko pomaga obvladovati tesnobnost zaradi bolezni, bolečine.« Koristna misel, kajne?

 

 

Februar, 2011