Nadaljujemo pogovor z dr. Robertom Oravczem, dr. med., psihiatrom in družinskim terapevtom iz Psihiatrične bolnišnice Ormož.
Avtor: Saša Vrbančič
Ali je samomor impulzivno dejanje?
Čeprav izgleda, da je samomor impulzivno oziroma trenutno dejanje, to večinoma ni tako. Samomorilno dejanje namreč predpostavlja, da je posameznik pred tem prehodil določeno pot, kar imenujemo proces samomorilnosti. Nihče ne more storiti samomora, če pred tem o njem ne razmišlja, ne izbere metode, ne nabavi določenih potrebščin, itd. Na osnovi predhodnega samomorilnega poskusa je najlažje predvideti nadaljnji potek samomorilnega procesa.
Kdaj nastopi odločitev za izvedbo samomora, je odločitev lahka?
Pričevanja ljudi, ki so si preko interneta neposredno pred smrtjo med seboj dopisovali, kažejo na to, da je precej težko dvigniti roko nadse. Človekova duševnost je namreč trdno zasidrana v želji po življenju. Aktivno je potrebno vlagati energijo v to, da se izničijo tiste vsebine, ki posameznika vežejo na življenje. Samomorilec ne želi umreti, ampak samo »drugače« živeti. Pred usodnim dejanjem se mora prepričati, da ga k življenju ne vežejo pozitivne vsebine in bo »tam« boljše od življenja na tem svetu. Samomorilni proces je »notranja drama posameznika« na »medosebnem odru« vsakdanjega življenja.
Ob nastanku hude življenjske krize potencialni samomorilec sicer išče nekakšno rešitev iz neugodne življenjske situacije, sčasoma pa se njegovi pogovori z bližnjimi, pa tudi s strokovnjaki spreminjajo v iskanje potrditve, da življenje nima smisla in da je samomor edina sprejemljiva rešitev. Te vsebine so pogosto prikrite, svojci se včasih niti ne zavedajo o čem poteka pogovor. Raziskave poslovilnih pisem so pokazale, da proti koncu samomorilci ne govorijo več o samomoru, pojavljajo se negativni izrazi, kot so »ne«, »nikoli«, »brez« itd.
Potencialnega samomorilca lahko prepoznamo tako, da prisluhnemo lastnim občutkom, ko pomislimo na to, da bi si določena oseba v naši bližini lahko stregla po življenju. Takšne predstave se bodo zbudile v nas zaradi obnašanja ali prikritih izjav te osebe.
Kako pomagati potencialnem samomorilcu? Je samomor tabu tema? Kakšno je zdravljenje, preprečevanje?
Ljudje mislijo, da je samomor tabu, da se o tem ne govori oziroma da bi s pogovorom celo lahko prispevali k spodbujanju samomorilnosti posameznika. Konec 80-ih let se je na medmrežju pojavila skupina, ki se je sprva pogovarjala o tem, zakaj so samomori bolj pogosti med prazniki. Iz te debatne skupine se je razvila posebna subkultura, ki zagovarja, da ima posameznik pravico do samomora. Člani skupine se zelo odprto pogovarjajo o svojih samomorilnih idejah in načrtih. Nekateri zatrjujejo, da bi bili brez tega že zdavnaj mrtvi in da jim neposredna in iskrena komunikacija o samomoru pomaga preživeti in čutiti, da niso sami s trpljenjem, ki ga nosijo v sebi.
Pred časom je veljalo, da je krizna intervenca v času samomorilne ogroženosti ali neposredno po samomorilnem poskusu zelo učinkovita metoda za zdravljenje samomorilnosti. Pokazalo se je, da so opisani ukrepi le eni od tistih, ki pomagajo preprečevati samomor ali ponovitev samomorilnih dejanj. S pojavom sodobnih antidepresivnih zdravil se je samomorilnost v nekaterih državah občutno znižala, kar potrjuje, da je depresija pomemben dejavnik samomorilnega tveganja.
Razvoj različnih oblik svetovalnega in terapevtskega dela ter splošen dvig psihološke kulture imajo pomemben vpliv na to, da bo posameznik v stiski lažje našel sogovornika ali osebo, ki mu bo pomagala najti izhod, drugačen od samomora. Spoznanje, da duševno trpljenje ni nujen del našega življenja ter da lahko aktivno delujemo v smeri spreminjanja naše duševnosti, precej pomaga pri izbiri kreativnih in razvojno usmerjenih metod za reševanje duševne stiske.
Statistični podatki nekaterih srednjeevropskih državah, ki so bili prej znani po visoki stopnji samomorilnosti kažejo na to, da je integracija v evro-atlantske povezave zagotovo prispevala k izboljšanju kazalcev. Lahko bi rekli, da so upanje in spremembe sociokulturnih sporočil pomembni dejavniki preprečevanja samomorilnosti tako na ravni posameznika kot tudi celotnega prebivalstva.
Ali lahko tudi družina vpliva na samomorilnost?
Zagotovo, saj družina posreduje pomembna sporočila v procesu odraščanja, pa tudi v času odraslega življenja. Naše življenje poteka v ogledalu naših bližnjih. Nasilni odnosi, nestrpnost in zlorabe pomembno vplivajo na predstave posameznika o sebi, pa tudi na zaupanje do drugih, na izkušnjo bližine, ljubezni in ugodja.
Tudi poslovilna pisma so največkrat namenjena članom družine. Kot lahko razberemo, se samomorilec velikokrat pozitivno poistoveti z družinskimi člani in jih poskuša odrešiti odgovornosti. Včasih pa se razkrijejo tudi drugačni nameni samomorilca, saj določenega družinskega člana označi kot odgovornega za svojo smrt in tudi pooblasti druge člane družine, da naj se maščujejo.
Na splošno velja, da pusti samomor neizbrisen pečat preostalim članom družine. Zaradi nedojemljivosti samomorilnega dejanja se vedno pojavita občutek krivde in odgovornosti, pa tudi določena nedorečenost in stiska. V takšnih družinah je samomor veliko bolj pogost celo med pripadniki naslednjih kolen.
