Na konferenci ob svetovnem dnevu duševnega zdravja v oktobru je Nacionalno združenje za kakovost življenja Ozara Slovenija ob strokovni podpori psihiatrov poudarilo slogan, ki ga je za letošnjo kampanjo izbrala Svetovna zveza za duševno zdravje, in sicer Duševno zdravje v neenakopravnem svetu. Svetovna zveza poudarja neenakost med revnimi in bogatimi in neenakopraven položaj zaradi rase in nacionalne pripadnosti ter spolne identitete ter nespoštovanje človekovih pravic.

Avtorica: Adrijana Gaber

Vse te oblike neenakopravnosti vplivajo na duševno zdravje prebivalstva. Navajajo, da v državah z nizkim in srednje visokim povprečnim dohodkom od 75 do 95 % prebivalcev nima dostopa do storitev za zagotavljanje duševnega zdravja. Prav tako številni ljudje z duševnimi težavami sploh ne prejemajo ustrezne terapije, kar pa prepad še poglablja. To ne vpliva le na njihovo duševno zdravje, pač pa tudi na njihove možnosti za zaposlitev in višino zaslužka.

Sodelujoči na konferenci so želeli opozoriti, da neenakopravnost ljudi s težavami v duševnem zdravju poglablja tudi pandemija covida-19. Vsakodnevno poslušamo ugotovitve, da ukrepi za zajezitev epidemije ovirajo dostop do zdravstvenih storitev skoraj na vseh medicinskih področjih. Še posebno boleče je to za ljudi s težavami v duševnem zdravju, saj ti še težje zberejo voljo in pogum za prvi korak do strokovne pomoči.

Depresija je, kot je dejala asist. dr. Polona Rus Prelog iz Centra za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, vodja enote za gerontopsihiatrijo, najpogostejša med duševnimi motnjami nasploh, skupaj z anksioznimi motnjami. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da se depresija v splošni populaciji pojavlja v 4 %, pri odraslih je depresija v 5 %, še nekoliko višji pa je delež pri starejših od 60 let. Kot je povedala psihiatrinja, podatki za Evropo kažejo, da ima kronično depresijo okoli 7 % ljudi, Slovenija pa je še nekoliko nad evropskim povprečjem. Kar dvakrat pogosteje kot moški za depresijo obolevajo ženske. Velika razlika med spoloma je v adolescenci in v odraslosti, s starostjo se ta razlika zmanjšuje. Pogosteje zbolevajo tudi ljudje, ki imajo družinsko nagnjenost.

Na razvoj depresije vplivajo tudi različni stresni dogodki in krizna stanja, težje življenjske okoliščine, pomembna je prisotnost drugih kroničnih bolezni, je še dodala dr. Rus Prelog. »Obstajajo določene bolezni, pri katerih se depresija pogosteje pojavlja, kot na primer pri starostnikih ob demenci, zlasti ob alzheimerjevi bolezni, pa tudi drugih nevrodegenerativnih stanjih.«

Družba in depresija

Doc. dr. Jurij Bon, specialist psihiatrije iz Centra za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani, je izpostavil, da Svetovna zdravstvena organizacija za izboljšanje obravnave depresije priporoča posvečanje pozornosti dejavnikom, za katere so ugotovili, da so pomembni: revščina, brezposelnost, neenakost, izpostavljenost trajnemu stresu iz različnih razlogov. »Z medicinskega stališča je pomembno, da se osredotočimo na duševno zdravje na delovnem mestu,« je na tem mestu dodal dr. Bon. »Ljudje z depresijo še vedno hodijo v službo, so pa izrazito manj produktivni. Pomembno je tudi osredotočanje na mladostnike v šolskem sistemu ter na starostnike, pa tudi preventiva samomora. Zgledi iz drugih držav dokazujejo, da se s politikami, ki vključujejo tako zdravstvo kot tudi druge družbene sisteme, lahko vpliva na pogostost samomorov.«

Dr. Rus Prelog je k temu dodala, da je najbolj skrb vzbujajoč podatek zagotovo stopnja samomorilne ogroženosti starostnikov. »Za leto 2020 imamo bolj spodbudne podatke, saj v mlajših starostnih skupinah ostaja pod dolgoletnim povprečjem, žal pa to ne drži za populacijo starejših nad 75 let ali celo nad 80 let, še zlasti moških. Depresija je glavni dejavnik tveganja za samomor, zato moramo biti na to pozorni. Pomemben dejavnik tveganja je tudi osamljenost, kar je aktualno v času epidemije. Starostniki manj kažejo simptome depresije in ta se pri njih lahko prepleta z drugimi boleznimi,« je glede dejavnikov tveganja povedala dr. Rus Prelog.

Težave ljudi z depresijo

Mag. Bogdan Dobnik, dipl. soc. delavec, predsednik Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara Slovenija, je spregovoril o težavah, ki tarejo ljudi z depresijo. »Letno skušamo pomagati več kot tisoč ljudem z depresijo in duševnimi težavami. Težav, ki jih imajo osebe z depresijo, je zelo veliko in segajo na vsa področja življenja. Prvo je pomanjkanje pravih informacij, ljudje jih iščejo na nepravih mestih in dobijo napačne. Prave in verodostojne informacije pa so tisto, kar potrebujejo bolniki, a tudi njihovi svojci. V Društvu si prizadevamo ljudi čim bolj informirati in izobraževati, v ta namen izdajamo brošure, izdali smo nekaj aplikacij, ki pomagajo ljudem poiskati pomoč,« je prvo težavo opisal Dobnik. Omenil je še slab ekonomsko-socialni položaj, ki povratno negativno vpliva na okrevanje in duševno zdravje. »Mnogi imajo izjemno nizke dohodke in živijo zelo skromno, tudi pri tem jim pomagamo. Težava pa je tudi stigmatiziranost in samostigmatiziranost.

Naslednji problem je šibka socialna mreža. Mnogokrat se zgodi, da se nekdo, ki zboli, še dodatno izolira in živi v osamljenosti. Naslednje težave pa so še prekomerna teža, neaktivnost, slaba telesna kondicija … tudi pri tem jim pomagamo v društvu, da se aktivirajo v dejavnostih, ki jih ponujamo in so za njih brezplačne. Pomagamo jim pri izobraževanju, organiziramo tečaje. Ko so ljudje v depresiji, ne morejo poskrbeti niti za svojo osebno higieno, kaj šele za to, da bi na primer plačali položnice, obiskali zdravnika ali poskrbeli za svoje otroke. S programom pomoči na domu v društvu Ozara takšne osebe lahko po potrebi spremljajo in so na neki način njihovi zagovorniki v stiku z drugimi službami. »Pomanjkanje informacij se namreč odraža tudi v tem, da ne znajo koristiti določenih storitev, ki se jim ponujajo znotraj socialnozdravstvenega varstva,« tako Dobnik. Številne težave, s katerimi se soočajo osebe z depresijo, narekujejo tudi širok spekter pomoči in programov, s katerimi jim v društvu Ozara skušajo pomagati.

Stigmatizacija duševnih težav – čim dlje od mene

Zakaj so duševne težave še vedno tako stigmatizirane? Bogdan Dobnik je navedel dva razloga. »Eden je ta, da ni dovolj informacij. Drugi razlog pa je ta, da se ljudje bojimo tistega, česar ne poznamo. Vemo, da depresija ne prizanese nikomur in da se lahko pojavi tudi v kasnejšem obdobju. Iz tega strahu se skušamo izogniti temam, ki v nas sprožajo nelagodje in so za nas neprijetne.« Dr. Bon k temu dodaja, da je na delu psihološki mehanizem: kadar se zunaj nas dogaja nekaj nezaželenega ali nekaj bolezenskega, se pogosto ustrašimo, da bi se to lahko zgodilo nam.

»Počutimo se varnejši, če postavimo mejo med seboj in tistim oziroma tistimi, ki se jim zunaj to dogaja. Občutimo, kot da se nam to ne bo zgodilo že samo s tem, da smo se oddaljili od ljudi, ki imajo takšne težave.« Težava je tudi v tem, da se simptomi depresije prekrivajo z lastnostmi, ki jih neradi vidimo pri ljudeh: s pasivnostjo, odmaknjenostjo, zmanjšano storilnostjo, žalostjo, strahom. Potrebno pa je ozaveščati javnost, je dejal dr. Bon, da gre za duševno motnjo, ki ima svoje vzroke in si je človek ni izbral sam. Stigmatizacija duševnih motenj ni prisotna samo v splošni javnosti, pač pa tudi znotraj medicine, je še opozoril dr. Bon. »Bolniki z duševno motnjo so potem slabše obravnavani pri zdravnikih drugih strok, zaradi tega je tudi slabše njihovo zdravstveno stanje. Ena od nalog je torej tudi ozaveščanje naših kolegov z drugih področij medicine.«

Novosti pri zdravljenju

Dr. Rus Prelog je zatrdila, da imamo v Sloveniji na voljo vse novejše antidepresive, za zdravljenje blažjih oblik depresije se uporablja psihoterapija, v zmernih in težjih fazah antidepresivi, ki se lahko kombinirajo. »Biološke metode zdravljenja so pri nas v klinični fazi ali pa bolnike napotujemo v tujino. Ena takšnih je elektro konvulzivna terapija, ki se uporablja pri rezistentni depresiji. Ta se na zdravljenje z najmanj dvema antidepresivoma ne odzove in vsako leto napotimo nekaj bolnikov na zdravljenje v tujino. Obstaja tudi transkranialna magnetna stimulacija, ki je pri nas na stopnji raziskovalne uporabe in upamo, da bo kmalu na voljo tistim bolnikom, ki bi jo potrebovali. Obstaja še globoka možganska stimulacija, ki prav tako ni v rutinski uporabi, a že lahko govorimo o razvoju tudi na tem področju. Nekaj novosti prihaja na področju medikamentoznega zdravljenja za tiste najbolj rezistentne oblike depresije,« je še razložila dr. Rus Prelog.

Kako pa so razmere z epidemijo koronavirusa vplivale na prepoznavanje, diagnosticiranje in zdravljenje duševnih motenj? Dr. Rus Prelog: »Določene skupine je epidemija še posebej prizadela. Opažamo porast simptomov depresije pri mlajši populaciji in pri ženskah ter pri tistih, ki so bili bolj ogroženi zaradi ukrepov zamejevanja epidemije. Na kliniki smo izvedli raziskavo, v katero smo vključili 1800 ljudi, med njimi tudi zdravstvene delavce, spremljali smo simptome depresije, anksioznosti in stresa. Pokazalo se je podobno, da so mlajši in ženske imeli večje tveganje za stres in anksioznost. Starostnikov v teh raziskavah, ki so potekale prek spleta, nismo zajeli, tako da imamo v tej skupini manj podatkov. Dejstvo je, da je bila dostopnost do storitev omejena in kritične storitve s področja duševnega zdravja so bile prekinjene v času, ko je epidemija najbolj naraščala. V Sloveniji smo psihiatri hitro prevzeli način dela po telefonu, ki se je izkazal za učinkovitega, zlasti pri bolnikih, ki smo jih že poznali.«

Kaj pa lahko pričakujemo v prihodnosti? »Pandemija še traja in prezgodaj je napovedovati, kaj se bo na področju duševnih motenj še zgodilo. Kot vemo, se v kriznih stanjih razpoloženjske motnje pojavijo z zamikom. Za zdaj klinično ne opažamo pomembnejših sprememb v dinamiki, možno pa je, da bodo prišle pozneje.«

Povečana neenakost pri dostopu

Dr. Rus Prelog je povedala, da je imela pandemija največji vpliv v zadnjem letu in je še poudarila neenakost pri dostopu do zdravstvene obravnave. Bogdan Dobnik pa je opisal dejavnosti društva Ozara v tem epidemičnem obdobju. Svoje programe so zaprli le za 14 dni v prvem valu. V času novega zaprtja družbe pa so programi delovali v omejenem obsegu, pričeli so s telefonskim svetovanjem.

Katere stiske so se na novo pojavile? »Naši uporabniki so bili v stiski tudi zaradi zagotavljanja zaščitnih sredstev, večinoma so si težko privoščili njihov nakup. Pomagali smo jim tudi pri tem. Na splošno smo s sodelavci ugotovili, da so bile stiske večje pri mladostnikih in starostnikih, tudi zaradi tega, ker smo določene storitve prenesli v videokonferenčni sistem. Mlajši so bili tega precej vešči, starejši pa ne. Tako da smo nekatere svoje storitve prenesli tudi na odprte prostore. Naše uporabnike so prizadele tudi tiste, ki so prizadele ostalo prebivalstvo: slabša dostopnost do zdravstvenih storitev, do javnega prevoza.«

Dobnik je predstavil tudi zanimivo mnenje uporabnikov. Povedali so, da je ta realnost, ki se je na novo vzpostavila, pravzaprav realnost, ki jo oni živijo vsak dan. Potovanj si ne morejo privoščiti, kulturnih storitev tudi ne, ne hodijo na kosila in v restavracije. Člani društva Ozara pa so se tudi nekoliko bolj pasivizirali in nastopila je težava, kako jih ponovno vključiti v programe in dejavnosti. Veliko energije namenjajo temu, da jih pridobijo nazaj, je svoje izsledke sklenil Bogdan Dobnik.

ABC

A Politika, ki vključuje tako zdravstvo kot tudi druge družbene sisteme, lahko vpliva na pogostost samomorov.

B Stigmatizacija duševnih motenj ni prisotna le v splošni javnosti, pač pa tudi znotraj medicine.

C V kriznih stanjih se razpoloženjske motnje pojavijo z zamikom, zato se bo razsežnost duševnih težav pokazala kasneje.