Ko smo popolnoma posvečeni temu, kar počnemo, smo v stanju zanosa. Pozabimo nase in na življenjski vsakdan in se sploh ne zavedamo, da delamo. Naša motivacija je čisto zadovoljstvo, ki nam ga nudi dejavnost, s katero se ukvarjamo. Delo nas osrečuje, vse gre kot po maslu, lahkotno in učinkovito. Močno smo skoncentrirani, imamo veliko volje. V zgoraj opisanem stanju postane delo pravzaprav hobi. Gre za sproščenost, brez čustvene vzburjenosti, kot da smo v nekem drugem času in prostoru, v nekih višjih sferah. Raziskave, ki so merile aktivnost možganov, so pokazale da v takem stanju tudi najbolj zahtevne naloge opravljamo ob minimalni porabi mentalne energije. To stanje je popolnoma drugačno kot takrat, ko se zelo trudimo, da se koncentriramo in moramo uporabiti vso svojo voljo, da nam delo teče.

Avtorica: Saša V.

Kaj pa ko imamo opravka z drugimi ljudmi? Ko ne moremo delati sami, ampak se od nas pričakuje sodelovanje, komunikacija, potrpežljivost, empatija?

Dve ključni lastnosti gradita kakovostne odnose z ljudmi. To sta empatija (vživljanje v drugega) in socialne veščine.

Empatija je poleg tega, da smo sposobni prepoznati čustva drugih, tudi lastnost, ki nam omogoča njihovo razumevanje. Vendar ne moremo razumeti drugih, če ne razumemo sebe in svojih čustev. Seveda se empatija povezuje z neverbalno govorico, ki pomeni, da smo sposobni brati človekovo mimiko, kretnje, ton govora, ipd. bolj kot besede, ki jih izreče. Po domače povedano: ni vse v besedah, celo samo majhen del so besede, precej več je v neverbalni govorici.

Če smo empatični, smo sočutni, upoštevamo potrebe drugih, smo altruistični (delamo v dobro drugih), smo humani do drugih. Empatija je prav tako temelj moralnega presojanja in delovanja, občutka za pravičnost in spoštovanje družbenih norm. Nekatere raziskave, v katere so bili vključeni tudi sociopati, hudodelci, kriminalci so pokazale, da ti niso bili sposobni razviti sposobnosti empatije oziroma niso zaznali čustev drugih ljudi.

Od naših socialnih veščin je odvisno, kako iznajdljivi smo v stiku z drugimi ljudmi. Če smo neiznajdljivi pri navezovanju in ohranjanju stikov, nam ne bodo pomagale niti intelektualne sposobnosti niti moralne vrline, ki nas krasijo. Med dvema, ki komunicirata, švigajo določeni čustveni signali. Ti delujejo bolj kot izrečene besede. Gotovo ste se že spraševali, zakaj nekateri delujejo tako šarmantno, so priljubljeni, sprejeti povsod, nekateri pa so naravnost antipatični in vedno izločeni iz socialnih sredin in jim še taka »brihtnost« in vse fakultete, nazivi in »pomembni« družbeni položaji ne pomagajo.

Čustvena inteligenca je dober nadzor nad izmenjavo teh signalov, nadzor na tistim, kar sprejemamo od drugih, in prav tako tudi nad tistim, kar mi pošiljamo v okolje. Tudi tukaj je predpogoj razvita zavest o sebi. Nikar pa ne mislite, da je dobro za vas, če ste tako prilagodljivi, da izgubite svoj jaz in kmalu ne veste več, kdo ste. Ne trudite se, da bi bili sprejeti pri vseh, ker to ni naravno. Postali boste socialni kameleon, kar pa se prav tako čuti in zaznava in ni prav nič simpatično, temveč prej odbijajoče.

Kdo je torej čustveno inteligenten? 

Kdor ne deluje samo hladno, racionalno, in ki sicer uspešno rešuje težave in se znajde v vsaki novi in zahtevni situaciji. Koncept čustvene inteligence je veliko globlji in kompleksnejši pogled na inteligentno obnašanje človeka. Je izražanje humanega v vseh pogledih: od nagonskega, preko vrednostnega do moralnega. Čustveno inteligentni smo, ko se dobro poznamo in smo sposobni vladati nad samim sabo. Ne prepuščamo se samo svojim nagonom ali željam po užitkih, ampak znamo kakšno stvar tudi mirno prepustiti zaradi nečesa bolj oddaljenega in pomembnejšega. Imamo notranjo moč, s katero vztrajno stremimo k ciljem in se ne pustimo sprovocirati težavam, naporu ali morebitnemu neuspehu. Sebe vidimo kot del tima, lastni egoizem znamo mirno preseči, brez nervoze ali občutka, da bo za nas na koncu pogača premajhna. Vidimo tudi druge in znamo zaznati njihove potrebe. Le tako lahko delujemo nesebično, plemenito, velikodušno. Če smo poleg tega tudi socialno vešči – znamo navezati stike in jih ohranjati –, potem bomo priljubljeni in sprejeti. S tem nam bo omogočeno, da bomo lahko vplivali na svet okoli sebe in ga spreminjali.

Maj, 2010