Avtor: Andreja Hergula
Razširjena bolečina je ponavadi kronična, bolnik se zdravi dolgotrajno, običajno več kot šest mesecev. Bolečina lahko izzveni na enem mestu in se okrepi na drugem mestu. Čeprav gre za bolečine na več mestih, jo nekateri prenašajo izredno dobro, spet drugi slabše, vse je odvisno od posameznika. Vsekakor pa tovrstna bolečina spremeni življenje bolnika in njegove družine, vpliva na socialne odnose in ekonomsko stanje bolnika.
Kako sploh pride do tega, da akutna bolečina preide v kronično? Odgovor je malce zapleten, z medicinskimi izrazi bi lahko povedali tole: gre za medsebojne odnose v receptorskih sistemih, celične spremembe vsebnosti ionov (ali drugih snovi) in anatomske ter funkcionalne spremembe v živčnem sistemu za zaznavanje bolečine. Pride do periferne in centralne senzitizacije (preobčutljivosti) in posledično se pojavi patološka bolečina. Če ta dva pojava trajata krajši čas, se lahko vzpostavi normalno stanje. Daljše trajanje preobčutljivosti pa povzroči kronične spremembe.
Razširjena bolečina ni le bolezen starejših ljudi. Zaradi razširjene bolečine npr. v sklopu rakave bolezni lahko zelo trpijo tudi mladi ljudje. Sicer pa so najpogostejše razširjene bolezni v ambulanti družinske medicine, kjer dela dr. Tušek Bunčeva, kronične nenalezljive ali t.i. civilizacijske bolezni (npr. debelost, sladkorna bolezen, bolezni srca, holesterol, ledvični in žolčni kamni). Te bolezni pa so najpogostejše povsod po Sloveniji in v vsem razvitem svetu, vse bolj pa se širijo tudi v nerazviti svet.
Če bolečine ne zdravimo ali jo zdravimo pomanjkljivo, lahko pri bolniku pride do motenj spanja, utrujenosti, slabšega počutja (tako telesnega kot duševnega), depresije, socialne izolacije, celo do daljšega časa okrevanja po operacijah. Dr. Tušek Bunčeva dodaja, da lahko stalna, nezdravljena bolečina povzroči začaran krog spremenjenih vzorcev obnašanja, omejeno gibljivost, zmanjšano učinkovitost ter socialne omejitve.
Akutno bolečino lahko zdravi le en zdravnik, bolniku z razširjeno bolečino pa najbolje pomagamo z mnogovrstnim zdravljenjem. Treba ga je napotiti k individualni in interdisciplinarni obravnavi. Ta poleg zdravnika družinske medicine vključuje tudi klinične specialiste, še zlasti kliničnega psihologa, farmacevta, algologa (strokovnjaka za lajšanje bolečine), patronažno sestro pa tudi socialnega delavca.
Dr. Tušek Bunčeva pa si zastavlja drugo vprašanje, in sicer kako bolnik, ki trpi zaradi psihičnih težav zaradi razširjene bolečine, sprejema morebitno napotitev k psihiatru, kar še vedno, vsaj v našem okolju predstavlja stigmo in označenost bolnika s psihiatrično boleznijo oziroma z »norostjo«. Na tem mestu velja poudariti nujnost sodelovanja z bolnikovo družino, ki lahko predstavlja pomembno oporo, lahko pa tudi oviro pri zdravljenju.« Doktorica se s trditvijo, da je vse v glavi, ne strinja v celoti. Tudi če je tako, prizadeti še vedno trpijo. Pravi, da si zaslužijo pozornost strokovnjakov, razumevanje njihovega krika po pomoči ter uporabe vseh sredstev in metod, ki so na voljo.
Kljub pomoči zdravstvenih in drugih strokovnjakov naj se bolniki zavedajo, da je pri obvladovanju kroničnih nenalezljivih bolezni pomembna tudi njihova vloga. Kako? Z življenjskim slogom in aktivnim vključevanjem v zdravljenje, skratka s polno zavzetostjo. Vendar pa je motivacija odvisna od vsakega posameznika, tako kot tudi dojemanje bolečine.
Res je, da je razširjena bolečina pogost razlog za odsotnost z dela, vendar pa dr. Tušek Bunčeva ne trdi, da ti bolniki ostajajo doma pogosteje kot drugi bolniki. Prav tako je težko odgovoriti na vprašanje, ali bolniki z razširjeno bolečino svojo bolečino ocenijo z večjo jakostjo kot bolniki z lokalno bolečino. Ljudje bolečino dojemamo različno (poglejmo npr. dojemanje bolečin pri porodu, nekatere porodnice povprečen porod opišejo kot zelo močno, spet druge kot zmerno bolečino).
Zdravniki upoštevajo oceno bolečine po vizualni analogni skali od 0 do 10 (VAS), pri čemer 0 pomeni, da bolečine ni, 10 pa, da je bolečina neznosna. Poleg tipa bolečine je ta ocena ključna za izbiro zdravila in zdravljenja. Načini so mnogovrstni. Cilj takega raznolikega zdravljenja je, po besedah dr. Tušek Bunčeve »doseči jakost bolečine po VAS 3 ali manj v najkrajšem času, ob čim manj stranskih učinkih in ob znatnem izboljšanju kakovosti življenja. Pri lajšanju bolečin so nam v veliko pomoč smernice za lajšanje bolečine. V nekaterih okoljih pa so razvili ne le smernice, temveč celo pravilnike in etične ter strokovne standarde za zdravljenje bolečine.«
Četudi bolniki ne bodo dosegli popolne odsotnosti bolečine, bodo pozitivno začutili vsakršno izboljšanje. Če bolnikom s kronično bolečino slednjo uspejo zmanjšati za 20–30 % na tej lestvici, večina bolnikov poroča o zelo pomembnem zmanjšanju bolečine. Če jo zmanjšamo za 50 % po VAS in jo obdržijo na tej ravni, pa večina bolnikov poroča o zelo pomembnem izboljšanju kakovosti svojega življenja.
… je prepričanje, da družinski zdravnik zdravi kar celo družino istočasno, zmotno? Dr. Tušek Bunčeva meni, da bi bilo tako idealno. Včasih se zgodijo tudi takšni primeri, a sistem zdravstvenega varstva je naravnan tako, da prvi stik z otrokom dobi pediater.
… ima 35 % ljudi v Evropi kronične bolečine? V Ameriki ima težave 43 %, v Avstraliji pa 36 %. Številke so visoke, zato gre za velik medicinski, ekonomski, družbeni ter socialni problem.
… lahko pri zdravljenju razširjene bolečine posežete tudi po bolj alternativnih oblikah, npr. akupunkturi? Ta je popolnoma uspešna pri tretjini bolnikov, pri drugi tretjini pa delno uspešna? Poleg tega so na voljo tudi vedenjsko-kognitivne terapije, krizna posredovanja, podpora in v družino usmerjena terapija. Metode so učinkovite, zahtevajo pa veliko časa in dodatnega izobraževanja.
Marec, 2011