Avtorica: Nika Arsovski
Pojem bigoreksija (v angleščini muscle dysmorphia) se je prvič pojavil leta 1997 za opis nove vrste motnje hranjenja. V javnosti se poleg tega pojma pojavljajo tudi sinonimi »moška anoreksija«, obrnjena anoreksija … Prav tako kot medijska podoba popolne vitke ženske postave se je spremenil tudi videz moške figure. Podoba popolnega moškega se je skozi stoletja močno spremenila. Sprva čedne fante klasičnih postav so zamenjali mišičasti tipi s tako imenovanimi radiatorji. Glavna značilnost te novodobne motnje hranjenja je miselnost, da nismo dovolj mišičasti, grajeni oz. premalo tehtamo. Vendar so običajno postave ljudi, ki imajo bigoreksijo, daleč od nerazvitih. To so po večini predstavniki moškega spola z izklesanimi mišičavimi postavami. Najbolj na udaru so zaradi same medijske podobe prav mladi fantje v obdobju adolescence do zgodnjega odraslega obdobja. Po navedbah nekaterih raziskav desetina moških, ki dnevno obiskujejo fitnes centre, kaže simptome bigoreksije, imune pa niso niti ženske. Zaradi prehranjevalnega režima in urnika telesne vadbe ostale stvari in ljudi, ki so jim blizu, postavljajo na stranski tir. Tudi v primeru poškodb in bolezni niso pripravljeni prenehati z vadbo, kar lahko vodi v veliko trajnejše poškodbe mišic. Do svojega telesa čutijo odpor, zamero, saj le to ni tako, kot bi si sami želeli. Nezadovoljstvo s po njihovem mnenju »ne dovolj izklesano postavo« lahko privede do depresije in razdražljivosti, ki lahko vplivata tudi na druga področja v življenju. Pojavi se lahko tudi misel na samomor. Poleg duševnih težav, ki spremljajo bigoreksijo, so prisotne tudi težave s kilo, neustrezen krvni tlak, infarkti in različne težave z mišicami ter sklepi.
Samo zdravljenje poteka pod strokovnim vodstvom z individualno, skupinsko ali družinsko terapijo. Zdravljenje poteka redno, vsak teden minimalno eno leto. O dejavnikih, povezanih z nastankom bigoreksije, in samem zdravljenju smo se pogovarjali z Vesno Šolar, univ. dipl. soc. del., gestalt psihoterapevtko v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA.
Tako kot pri vseh motnjah hranjenja je tudi pri bigoreksiji ključno nizko samospoštovanje in slaba telesna samopodoba. Človek se nima dovolj rad, da bi imel nežen, spoštljiv odnos do sebe, ampak je do sebe destruktiven, sovražen, trdosrčen. Včasih se pokaže, da je v ozadju ogromno jeze. Če ne bi bil jezen samo nase, na koga bi še bil? Pogosto se pokaže, da medosebni odnosi v družini ali pa odnosi z vrstniki niso bili tako krasni, kot se je prikazovalo navzven. Nemalokrat izvemo o izredno nespoštljivih poniževalnih pripombah glede telesnega videza, ki so jih osebe z motnjo hranjenja doživljale doma, v vrtcu, predvsem pa v osnovni šoli. Včasih gre za prava izživljanja. Krute pripombe je oseba ponotranjila, verjame, da ni dovolj privlačna, sposobna, da je z njo nekaj narobe. Da nekdo zboli za motnjo hranjenja, je vedno več vzrokov. Oseba se začne intenzivno ukvarjati s športom v upanju, da se bo počutila bolje in da bo privlačnejša. Motnja hranjenja ima vedno čustveno ozadje, nima zveze z zdravim življenjskim slogom.
Vzemimo za primer mladega fanta, ki je čustveno občutljiv, prekomerno težak ali pa pretirano suhljat. Imel je nekaj težkih življenjskih izkušenj (npr. starša sta se ločila in mu je bilo zelo težko ob tem), med vrstniki se je počutil nesprejetega, saj so se iz njega stalno norčevali, da je debeluh ali pa glista. Do sebe je postal destruktiven, soočal se je tudi z depresivnimi občutji, težave je imel z navezovanjem intimnih odnosov. Začel je pretiravati s telesno vadbo v fitnes centru in povsem nedolžno je poskusil anabolne steroide. Začel je vse bolj izgubljati kontrolo nad sabo.
Bolj kot vrsta motnje hranjenja je pomemben človek, ki ima motnjo. Pomemben je individualen pristop k okrevanju in celostno okrevanje, predelati je treba nezaključene travmatične življenjske izkušnje, obžalovati za izgubljenimi leti, ko mladostnik/ca ni polno živel/a, začeti se je potrebno osamosvajati od primarne družine, vzpostaviti kvaliteten partnerski odnos, razviti ustrezen odnos do dela in do avtoritet, začeti izražati lastno ustvarjalnost, sprejeti svoje telo, prepoznati funkcijo, ki jo ima pretirana telesna vadba v posameznikovem življenju. Glede na to, da imajo steroidi hude stranske učinke, pa jih je potrebno takoj prenehati jemati.
Ko opazite, da se je začel drugače obnašati, da je postal izredno pozoren na svoje telo, da več ur na dan telovadi, da se ogromno posveča prehrani, da se je začel odmikati od drugih, da se je fizično spremenil.
Opažamo, da je ozaveščenost o bigoreksiji še zelo slaba. Bližnji pogosto zamahnejo z roko: »Spet tiči v fitnesu, pretirava.« Ker vlada napačno prepričanje, da moški nimajo motenj hranjenja, ima to za zdaj še negativne posledice, da žal pogosto preteče ogromno časa, preden poiščejo pomoč. Osebi je treba najprej povedati, da smo opazili spremembe, da nam je mar in da smo ji pripravljeni pomagati. Poiščemo informacije o organizacijah, ki nudijo pomoč in ji predlagamo strokovno pomoč. Pripravljenost pokazati lastno ranljivost in poiskati pomoč je izredno pogumno dejanje. V Svetovalnici za motnje hranjena MUZA je v program vključenih nekaj moških, kar izredno cenimo.
Maj 2015