Iščite po prispevkih
Avtorica: Nika Arsovski
Želodec je najširši in nadvse pomemben del prebavne cevi. Ko hrano prežvečimo, potuje v želodec, kjer se večje molekule hrane ob delovanju želodčne kisline in encimov razgradijo na manjše, te pa se v naslednjem koraku (v črevesju) absorbirajo v naš organizem. Želodec je mišična vreča v obliki črke J, ki deluje kot rezervoar za hrano. Ta se v želodcu zadrži od tri do pet ur, potem pa nadaljuje pot v dvanajstnik. Želodec se nahaja med požiralnikom in začetkom tankega črevesa (dvanajstnik).
Poleg procesa razgradnje hrane na manjše molekule, ki poteka v želodcu, pa želodčna kislina v želodcu uniči tudi mikrobe, ki se nahajajo v njej. Želodčno steno pred delovanjem agresivne želodčne kisline ščiti zaščitna plast sluzi, ki prekriva želodčno sluznico, ob porušitvi občutljivega ravnovesja v želodcu pa pride do nastanka želodčnih težav, kot so napihnjenost, spahovanje, slabost, bruhanje, driska itd.
Številne želodčne težave povzročijo dejavniki v prebavnem sistemu – želodčna kislina, želodčni encimi, kislina iz dvanajstnika. Prav tako so lahko težave tudi posledica prepočasnega praznjenja želodca in zmanjšane odpornosti sluznice. Na ravnovesje v želodcu vplivajo tudi zunanji dejavniki, med najpogostejše sodi prav stres, pogosto v kombinaciji z neprimerno prehrano in nezdravim življenjskim slogom. Ravnovesje v želodcu lahko porušijo tudi nekatera zdravila in okužbe.
»Med najpogostejše vzroke pregledov pri izbranem zdravniku pa tudi v gastroenterološki ambulanti sodi dispepsija. Pri izbranem zdravniku je delež teh bolnikov običajno 2–5 %, delež je zelo odvisen od starostne strukture. Dispepsija je sicer izraz, ki označuje motnje presnove, ki prizadenejo 20–40 % prebivalcev v različnih starostnih obdobjih. Med dispeptičnimi simptomi je najpogostejša bolečina v zgornjem delu trebuha, žlički ali bolečina v spodnjem delu prsnega koša.
Med česte simptome sodi tudi napenjanje po hrani, spahovanje, slabost, nagon po bruhanju in neješčnost. O dispepsiji praviloma govorimo takrat, ko pri bolniku še nismo opravili nobenih preiskav. Glede na rezultate opravljenih preiskav, slikovnih, laboratorijskih, funkcionalnih in ostalih, dispepsijo opredelimo kot organsko ali funkcionalno, pojasnjuje prof. dr. Pavel Skok, dr. med., spec. internist, višji svetnik z Oddelka za gastroenterologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor.
V nadaljevanju navede bolj ali manj pogoste vzroke za pojav bolezni: »Med najpogostejše vzroke organske dispepsije sodijo: bolezni prebavil, zlasti razjeda želodca in/ali dvanajstnika, gastroezofagealna – refluksna bolezen požiralnika (GERB), pa tudi bolezni žolčnih vodov in žolčnika, trebušne slinavke in malabsorbcijski sindrom (motnje vsrkavanja hranil iz svetline prebavne cevi).
Med vzroke organske dispepsije sodijo tudi presnovni, med katerimi izstopajo sladkorna bolezen s svojimi zapleti in elektrolitske motnje. Med redkejše vzroke sodijo ishemična bolezen srca in nekatere zelo redke bolezni veziva. Kot potencialni vzrok ne smemo zanemariti tudi učinkov številnih zdravil, ki jih bolniki pogosto uporabljajo, pa stanja, kot so depresija, motnje prehranjevanja (anoreksija, bulimija) ali druge psihosomatske težave.«
Z izrazom ulkus oz. želodčna razjeda opisujemo okvaro na sluznici želodca. Za želodčno razjedo je značilna pekoča oz. topa bolečina v zgornjem delu trebuha, ki se pojavi med obroki oz. zgodaj zjutraj. Pri ulkusni razjedi na dvanajstniku se takšna bolečina pojavlja eno do dve uri po jedi in je izrazitejša pri teščem bolniku. Hujša je ponoči in bolnika zbudi, zanjo je značilno tudi, da se omili po zaužitju hrane ali zdravila, ki vpliva na kislinsko-bazno ravnovesje želodčne vsebine. Prav tako pa nas na pojav razjede opozarjajo črno, smolnato (lahko tudi krvavo) blato, napenjanje, bruhanje, pomanjkanje teka ali nenadna izguba teže.
»Želodčna razjeda nastane običajno zaradi neskladja med agresivnimi dejavniki, ki delujejo na sluznico, ter okrnjeno sposobnostjo obnove in zacelitve sluznice želodca ali dvanajstnika. Letno zboli s peptično razjedo 0,2 % moških in 0,1 % žensk, narašča s starostjo in doseže vrh pri šestdesetih letih. Razjeda dvanajstnika je dva- do trikrat pogostejša od želodčne. Med ključne vzroke za nastanek razjede sodi okužba z bakterijo Helicobacter pylori, ki poseljuje sluznico želodca in na njej sproži vnetje, gastritis, ter uporaba nekaterih zdravil, še zlasti sočasna uporaba pripravkov acetilsalicilne kisline, nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAR) in kortikosteroidov.
Klinične raziskave so potrdile, da tudi določene vrste začinjene hrane in kajenje vplivajo na razvoj razjede želodca ali dvanajstnika. Za kadilce je npr. značilno, da imajo povečano izločanje želodčne kisline, HCl, v svetlino želodca. V sodobni družbi so žal čedalje večji problem tudi izgorevanje, kronična utrujenost in stres, ki prav tako predstavljajo dejavnike, ki vplivajo na razvoj razjede,« različne dejavnike, ki pripomorejo k nastanku razjede navede dr. Skok in ob tem opozori na zdrav način življenja, ki lahko bistveno pripomore k reševanju težav. »Često se namreč potrdi, da lahko bolnik, kljub napredku sodobne medicine in učinkovitim zdravilom, sam sebi najbolje pomaga s tem, ko opusti nekatere razvade in spremeni način prehrane.«
Bolezen, ki ji v poljudnem jeziku rečemo kar zgaga, je posledica vdora želodčne kisline v požiralnik in posledičnega draženja sluznice. Ta je odraz nepravilnega delovanja zapiralke, ob njenem prekomernem odpiranju pa začne želodčna kislina zatekati v požiralnik. GERB se kaže s pekočim občutkom v prsnem košu takoj po jedi (lahko traja le nekaj minut ali več ur), pa tudi z značilno prsno bolečino, predvsem med prepogibanjem oz. ob ležečem položaju, poleg tega pa še pekoč občutek v žrelu in spahovanje.
Zgago lahko omilimo oz. preprečimo z zdravim življenjskim slogom – normalna telesna teža, opustitev kajenja in zmanjšanje stresa. Prav tako je smiselno omejiti hrano, ki sprošča mišico zapiralko in omogoča njeno prekomerno odpiranje, ter omejiti uživanje dražeče in pekoče hrane (citrusi, paradižnik, čokolada, česen, ocvrta hrana, kava, alkohol).
Žolčnik se nahaja skrit pod jetri, pod desnim rebrnim lokom. Po obliki spominja na manjšo hruško, zaradi votlosti pa ga prištevamo med votle organe. V žolčniku se kopiči žolč, ki nastaja v jetrih. Ta rumenkasta tekočina, ki je sestavljena iz žolčnih soli, elektrolitov, žolčnega barvila, bilirubina, holesterola in drugih maščob, odstranjuje odpadne snovi iz našega telesa in pripomore k prebavi ter absorpciji maščob.
Najpogostejše bolezni žolčnika so: žolčni kamni, polipi žolčnika, akutni ali kronični holecistitis, pa tudi rak žolčnika.
Bolečina v zgornjem delu trebuha, ki jo spremljata driska in bruhanje, je lahko tudi znak gastritisa. Simptomi akutnega gastritisa običajno minejo po dnevu ali dveh, v primeru kroničnega gastritisa pa posameznik tovrstnih bolečin ne občuti, zato sta pogostejši izguba teka in slabost, navzeja. Na vnetje želodčne sluznice kažeta tudi obložen jezik in neprijeten zadah, pogosto tudi zgaga.
Gastritis je tako kot želodčna razjeda posledica okužbe z bakterijo Helicobacter pylori. Prav tako je lahko vnetje želodčne sluznice posledica izpostavljenosti želodca zaradi prekomernega uživanja težje prebavljivih in močno začinjenih jedi, lahko pa se pojavi kot odraz neravnovesja v želodcu (prekomerna oz. premajhna količina želodčne kisline). Tudi prekomerno uživanje alkohola in kave vplivata na pojav gastritisa, prat tako tudi kajenje in uživanje mastne hrane. Vnetje želodčne sluznice je lahko posledica nekaterih bolezenskih stanj (crohnova bolezen) ali dolgotrajnega jemanja posameznih zdravil. Večje tveganje za pojav vnetja je pri ljudeh z nezdravim življenjskim slogom, ki vključuje tudi neredno prehranjevanje in veliko izpostavljenost stresu.
Pogosto želodčne težave prenašamo dlje časa in se šele po dolgotrajnih težavah in simptomih odpravimo k zdravniku. Nekatere težave sicer lahko omilimo ali celo rešimo sami, pogosto pa je treba poiskati zdravniško pomoč, saj so lahko želodčne težave (v redkih primerih) zgolj pokazatelj nekaterih hujših bolezenskih stanj. »Čeprav je organska dispepsija posledica različnih bolezni, je le redko vzrok teh težav nevarna bolezen, kot je npr. rak prebavil. Običajno imajo bolniki z malignimi obolenji zelo izražene tudi druge znake, iz katerih je moč sklepati na takšno bolezen, mednje sodijo npr. izrazito hujšanje, odpor do uživanja mesa, motnje požiranja ali boleče požiranje.
Še zlasti moramo razmišljati o teh boleznih pri starejših, pri katerih v laboratorijskih izvidih ugotovimo slabokrvnost, prikrito ali obilnejšo krvavitev iz prebavne cevi (npr. pozitivni hematesti blata), pri kliničnem pregledu pa ugotovimo tipljiv tumor v trebuhu. Čeprav je res, da maligne bolezni prebavil prizadenejo praviloma starejše bolnike, pa nas izkušnje učijo, da moramo tudi pri mlajših bolnikih včasih opraviti vrsto preiskav, da izključimo tak organski vzrok,« opozarja sogovornik z Oddelka za gastroenterologijo UKC Maribor.
Ob tem dodaja, da so bolezni, ki sprožijo dispepsijo, raznolike, zdravljenje pa je posledično zapleteno in zahteva pogosto spremljanje: »Še zlasti skrbno moramo ovrednotiti znake, ki jih bolniki navajajo, in se odločiti, katerim bolnikom bomo opravili katere preiskave za opredelitev vzroka njihovih težav. Pri večini bolnikov praviloma dispeptične težave skoraj docela izzvenijo ob običajnih zdravljenjih. Še zlasti pozorni in skrbni pa moramo biti na tiste, pri katerih so težave dolgotrajnejše in pri katerih učinek ni zadovoljiv.«
»Čeprav je organska dispepsija posledica različnih bolezni, je le redko vzrok teh težav nevarna bolezen, kot je npr. rak prebavil. Običajno imajo bolniki z malignimi obolenji zelo izražene tudi druge znake, iz katerih je moč sklepati na takšno bolezen, mednje sodijo npr. izrazito hujšanje, odpor do uživanja mesa, motnje požiranja ali boleče požiranje.«
A Želodčno razjedo letno odkrijejo pri 0,2 % moških in 0,1 % žensk.
B Tudi izgorelost, stres in kronična utrujenost vplivajo na zdravje našega želodca.
C Motnje presnove prizadenejo 20–40 % prebivalcev v različnih starostnih obdobjih.