Trebušna slinavka je majhen podolgovat organ v trebušni votlini, ki meri v dolžino približno 15 cm in je težek manj kot 100 gramov. Leži za želodcem in pod njim, v vijugi dvanajstnika, rep organa pa sega do vranice. Čeprav ni velika, je trebušna slinavka druga največja prebavna žleza z notranjim (endokrinim) in zunanjim (eksokrinim) izločanjem, ki na dan izloči približno 1–1,5 l soka.
Trebušno slinavko najbolj poznamo v povezavi s sladkorno boleznijo, saj del žleze (pankreatični otočki) izloča hormona inzulin in glukagon, ki uravnavata presnovo ogljikovih hidratov. Manj je znanega o delu žleze z zunanjim izločanjem (žlezni režnjiči). Ta del žleze proizvaja sok trebušne slinavke, ki vsebuje encime, brez katerih razgradnja beljakovin, maščob in ogljikovih hidratih ne bi bila možna. Sok se izloča v dvanajstnik in se pomeša s hrano, ki v dvanajstnik prispe iz želodca. Na ta način pride do razgradnje hrane na drobne delce, da se lahko hranljive snovi preko sluznice tankega črevesa vsrkajo (absorbirajo) v kri.
Če se omenjeni encimi ne sproščajo, tako kot je treba, pride do motenj v odvajanju blata. Pojavijo se pogoste driske in odvajanje mastnega, lepljivega blata. Bolnike še posebej moti občutek napihnjenosti v trebuhu (meteorizem) in pogoste, dolgo trajajoče bolečine v trebuhu. Težave so posebej izražene neposredno po zaužitju hrane. Končna posledica je hujšanje, ki se razvija zaradi pomanjkanja hranljivih snovi iz hrane. Dolgoročno se razvijejo tudi drugi znaki pomanjkljive absorpcije hranljivih snovi, kot so zmanjšanje kostne gostote ali spremembe kože in nohtov.
Žal podobne težave povzročajo tudi druge bolezni prebavne cevi, predvsem želodca in tankega črevesa ter celiakija. Zato je zelo pomembno, da v takšnih primerih čim prej poiščemo pomoč zdravnika, ki bo s preiskavami odkril vzrok težav. Izločanje encimov je moteno tudi pri bolnikih, pri katerih je operativno odstranjen želodec ali dvanajstnik. Pri njih se encimi izločajo neposredno v spodnji del tankega črevesja in se hrana ne razgradi, tako kot bi bilo treba.
Kronični pankreatitis je dolgotrajno vnetje trebušne slinavke, ki v končni fazi pripelje do odpovedi obeh funkcij organa, torej zunanjega in notranjega izločanja. Posledice so sladkorna bolezen in številne druge težave, predvsem bolečine v trebuhu in hujšanje, ki bistveno motijo bolnikovo kakovost življenja. Težave so še posebej izrazite neposredno po zaužitju hrane, kar pri nekaterih povzroči strah do hrane in začarani krog se sklene. Imamo malo bolnikov, pri katerih je kronični pankreatitis posledica genetskih dejavnikov ali je nepojasnjen.
V našem okolju prevladujejo bolniki, pri katerih je bolezen posledica dolgotrajnega prekomernega uživanja alkohola. Številne opravljene študije so pokazale, da gre za zahrbtno, počasi razvijajočo se bolezen, na katero se pogosto sploh ne pomisli in se jo ponavadi odkrije po več let trajajočih težavah od nastanka prvih znakov bolezni. Dokončno diagnozo postavimo internisti gastroenterologi na podlagi podatkov o bolezni (anamneza), pregleda bolnika v ordinaciji (klinični status), radioloških preiskav (najpogosteje ultrazvočna preiskava trebuha) in laboratorijskih izvidov krvi in blata (predvsem določanje elastaze-1 v blatu). Bolniki s kroničnim pankreatitisom imajo tudi povečano tveganje za nastanek raka na trebušni slinavki, kar je še en pomemben razlog, da tem bolnikom skrbno sledimo in jih redno kontroliramo.
Pri bolnikih, pri katerih gre za alkoholno bolezen, je seveda prvi in najpomembnejši ukrep popolno izogibanje alkoholnim pijačam. Glavna naloga zdravnika je izboljšanje kakovosti bolnikovega življenja, kar pomeni odsotnost bolečine, zmanjšanje števila drisk in porast telesne teže. Trenutno je edina oblika zdravljenja nadomeščanje encimov trebušne slinavke v obliki kapsul z različnimi odmerki. Zelo pomembno je, da bolnik kapsule zaužije med jedjo, ker se v nasprotnem primeru ne mešajo s hrano in niso učinkovite.
V zdravljenju je zelo pomembno sodelovanje bolnika, ki si mora sam prilagajati odmerke zdravil glede na število in velikost obrokov. Večji in bolj mastni obroki potrebujejo višji odmerek zdravila in obratno. Večina bolnikov potrebuje tudi zdravila za lajšanje bolečin (analgetike). Pri hujših zapletih, kot so ciste v trebušni slinavki, ki zamašijo žlezni kanal, pa so potrebni tudi kirurški posegi.
Potreben je zdrav življenjski slog in zmerno uživanje alkoholnih pijač. Žal obstajajo tudi številni drugi, predvsem dedni dejavniki, na katere ne moremo preventivno vplivati. Še enkrat bi rad poudaril pomen čimprejšnjega obiska zdravnika v primeru težav, ker na ta način hitreje ukrepamo in pozitivno vplivamo na kakovost bolnikovega življenja. V primeru dobrega sodelovanja bolnika, ki je dobro informiran o svoji bolezni, je tudi zdravljenje bolj učinkovito.