Bakterija Clostridium difficile je običajna prebivalka bolnišnic, okužba z njo pa ena najpogostejših bolnišničnih okužb. Če se okužimo z njo, naseli prebavni trakt in povzroča črevesne težave. Da povzroča bolezni, so odkrili konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, okužba z njo pa prvih dvajset let po odkritju še ni bila deležna posebne pozornosti. Zadnjih 15 let je bakterija Clostridium difficile postala veliko nevarnejša in je po besedah mikrobiologinje prof. dr. Maje Rupnik z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) in Medicinske fakultete Univerze v Mariboru lahko tudi življenjsko ogrožajoča. V primerih, ko izbruhne epidemija, bolnišnice ukrepajo tudi z zaprtjem oddelka in tako omejijo izbruh.

Z bakterijami živimo

Z bakterijo Clostridium difficile se lahko okuži vsakdo, pri 3–5 % zdravih odraslih in pri majhnih otrocih je celo normalna prebivalka črevesne mikrobiote, kjer ne povzroča težav. Za črevesno okužbo, povzročeno z bakterijo Clostridium difficile, najpogosteje zbolijo starejši od 65 let z oslabljenim imunskim sistemom, običajno po antibiotičnem zdravljenju kakšne druge bolezni, kot je pljučnica ali okužba sečil.

Antibiotiki (to zlasti velja za klindamicin, peniciline, cefalosporine in fluorokinolone) namreč povzročijo spremembo v sestavi črevesne flore, saj poleg škodljivih uničijo tudi koristne bakterije, zato pride do razrasta »slabih« bakterij. Dejavniki tveganja so še kronična obolenja in bivanje v bolnišnici. Bakterija se prenaša z iztrebki, spore pa se nato lahko ohranijo na bolnikovi koži ter vseh predmetih v bolnišnici (posteljnina, mize, kljuke …), saj bakterija oz. njene spore zelo dolgo preživijo na raznih površinah. Od tod jih z rokami zanesemo v usta in jih pojemo.

Prenos poteka po t. i. oralno-fekalni poti. C. difficile velja za bolnišnično bakterijo, vendar se lahko z njo okužimo tudi doma, kamor jo zanesemo na podplatih čevljev, z embalažo, hrano … Dokler smo zdravi (to pomeni, dokler je črevesna mikrobiota v ravnotežju), se ta bakterija iz spor ne more namnožiti. Le kadar je črevesna mikrobiota porušena, se bakterija lahko uspešno razraste, izloča toksine in povzroči bolezen.

Oboleli je kužen, okužbo pa z bolnika na bolnika lahko prenese tudi bolniško osebje. Maja Rupnik izpostavlja, da je največja težava te okužbe njena ponovljivost, saj se ponovi pri kar 20 % obolelih, pri slednjih pa je še 40 % možnost, da se bolezen ponovi še tretjič. Razlog za ponovitve je bakterija, ki ostane v črevesju ali ker se ponovno okužijo z njo.

Clostridium difficile

C. difficile je anaerobna sporogena bakterija, kar pomeni, da ne preživi ob stiku s kisikom. Tvori pa spore, posebne tvorbe, ki preživijo neugodne razmere. Spore so zelo odporne, saj jih ne uničijo niti razkužila niti visoke temperature, zato so prisotne povsod. Premagajo celo želodčno kislino, zato se po vstopu skozi želodec hitro razmnožijo in kolonizirajo predvsem spodnje dele črevesja, kjer izločajo toksine.

Simptomi okužbe

Na okužbo nas najprej opozori blaga do močna driska večkrat na dan, ki ji je primešana sluz, lahko tudi kri, lahko se pojavijo vročina, izguba apetita, slabost, bruhanje in krčevite bolečine v trebuhu – kolitisi. Okužba se redko kaže kot psevdomembranozni kolitis, ki lahko preide v ileus ali perforacijo črevesa, zelo nevarno stanje, ko se črevo predre. Maja Rupnik pojasnjuje, da je samo po znakih težko določiti povzročitelja okužbe, ki mora biti dokazan v laboratoriju, zato je diagnoza potrjena z dokazanim toksinom C. difficile v blatu. Diagnostiko pri nas izvajajo mikrobiološki laboratoriji, na NLZOH pa bakterijo C. difficile tudi še bolj natančno karakterizirajo – tipizirajo.

Sicer obstaja več kot 800 različnih tipov bakterije Clostridium difficile, vendar vsi tipi niso nevarni. Izstopa tip z oznako 027, ki povzroča hude zagone bolezni in se hitro širi od človeka na človeka. V Sloveniji okužba s C. difficile narašča, širijo se sevi s povišano virulenco, zato je danes veliko pozornosti namenjene v izboljšano prepoznavanje, prijavljanje in spremljanje bolezni, saj včasih niti zdravniki sami takoj ne posumijo na okužbo z njo. Sum na okužbo se postavi na osnovi simptomov in okoliščin, kot na primer nedavno jemanje antibiotikov in/ali bivanje v bolnišnici.

Okužbo s C. difficile je v Slovenji zakonsko obvezno treba prijaviti. Po podatkih, ki jih spremlja in objavi Nacionalni inštitut za javno zdravje, je število okužb v letu 2015 doseglo 596 primerov, nato pa v letu 2016 upadlo na 547. Med vsemi črevesnimi okužbami z znanim povzročiteljem so bili pogostejši od C. difficile samo rotavirusi, sledili pa so salmonele, adenovirusi, E. coli in drugi. Za okužbo s C. difficile je zbolelo več žensk kot moških, največ obolelih je bilo v starostni skupini nad 75 let.

Zdravljenje

Večino okužb prebavnega trakta prebolimo brez zdravil, oboleli v blažjih primerih običajno niti ne iščejo zdravniške pomoči. Kadar pa so simptomi hujši (odvajanje blata deset- ali večkrat na dan), je obisk bolnišnice nujen. Če so težave blage (driska manj kot štirikrat dnevno, brez hujših krčev), najprej, če je to možno, ukinemo antibiotike, s katerimi smo zdravili neko drugo okužbo in ki so nato omogočili razvoj okužbe s C. difficile, in spremljamo bolnikovo stanje.

Bolnik ne sme prejemati opioidnih analgetikov in drugih zdravil, ki upočasnjujejo peristaltiko. Če so težave hujše, sledi zdravljenje z antibiotikom. V Sloveniji imamo na voljo tri, dva sta klasična (metronidazol, vankomicin), tretji je novejši (fidaksomicin), uporablja pa se pri manj kot 5 % ljudi. Novejša zdravila, kot je pripravek protiteles proti toksinom – v Sloveniji je zdravilo v postopku registracije –, so usmerjena v zmanjšanje ponovitev. Vbrizgana protitelesa še v času okužbe nevtralizirajo toksine, zato se zmanjša število ponovitev okužbe.

Presaditev blata ni znanstvena fantastika

Velik odziv v javnosti je doživela metoda fekalne transplantacije, kjer gre za vnos fecesa (blata) iz zdravega donorja v okuženega. Blato se utekočini v fiziološki raztopini in aplicira v obolelega skozi anus. Metoda je namenjena predvsem tistim obolelim, ki doživijo tri ali več ponovitev okužbe, in ki jim antibiotiki ne pomagajo več. Metoda, ki jo nam najbliže izvajajo v Avstriji in Italiji, zagotavlja več kot 95-odstotno uspešnost, saj s svežim fecesom v obolelega vnesemo učinkovito in pestro mikrobioto, ki začne delovati zaščitno. Čeprav se bere kot znanstvena fantastika in zbuja odpor, pa danes nekatere države že ustanavljajo banke fecesa, saj se na ta način najlažje zagotavlja zdrave donorje in zmanjšuje tveganje za vnos neznanih povzročiteljev drugih bolezni.

Bakterija je po preboleli okužbi načeloma nezaznavna v telesu, lahko pa še ostane prisotna.

Preventiva

Ko smo bolni, smo kužni, v bolnišnicah velja pravilo, da je treba za bolnike skrbeti na poseben način z upoštevanjem t. i. kontaktne izolacije. Tako v bolnišnicah kot če bolezen prebolevamo v domačem okolju, pa moramo paziti na higieno, umivati roke s toplo vodo in milom, pogosteje prati posteljnino in predmete.

Maja Rupnik poudarja, da je bolezen visoko podcenjena, saj prestavlja visok strošek za zdravstveno blagajno zaradi hospitalizacije in terapije, prav tako pa predstavlja veliko zmanjšanje kakovosti življenja, o čemer ljudje neradi govorijo. To pomeni predvsem stigmo, saj oboleli za črevesno boleznijo težko hodijo v službo, izogibajo se socialnim stikom, lahko se pojavi tudi inkontinenca z zadrževanjem blata, sama okužba je boleča, sploh ob hujših primerih.

Čeprav je okužba s C. difficile okužba starejših bolnikov po antibiotičnem zdravljenju, narašča tudi število primerov v domačem okolju, ko obolijo mlajši od 50 let, ki nimajo značilnega poteka bolezni in ki predhodno niso prejemali antibiotičnega zdravljenja. Ta skupina je neklasična, zdravnik pa pri driski ne pomisli takoj na okužbo s to bakterijo. To so primeri, ki se izmuznejo, zato je ozaveščenost tako bolnikov kot zdravnikov visokega pomena, saj pravočasno zdravljenje omeji tako morebitno širjenje kot verjetnost ponovnih zagonov te okužbe.

Probiotiki

Porušeno ravnovesje v sestavi črevesne mikrobiote igra pomembno vlogo pri nastanku številnih bolezni, vendar je raziskovanje vpliva črevesnih bakterij na zdravje in bolezni zelo težavno, ker ima vsak posameznik lastno kombinacijo bakterij. Večino bakterij prejmemo ob rojstvu od matere ob porodu, na to, katere bakterije se bodo v črevesju razrasle, pa vplivajo prehrana, bolezni, okužbe in uporaba antibiotikov. Kar okoli tri kilograme tehtajo bakterije, prisotne v črevesju odraslega človeka. Zanje uporabljamo izraz »črevesna flora« ali pravilneje »črevesna mikrobiota«, saj bakterije niso rastline. Probiotiki so različni sevi in vrste neškodljivih, v telesu živečih mikroorganizmov z raznoliko biološko funkcijo. Svetovna zdravstvena organizacija probiotike definira kot organizme, ki imajo pozitiven učinek na zdravje gostitelja, če so zaužiti v zadostni količini.

Najpogosteje uporabljeni so za zdaj mikroorganizmi skupine laktobacilov in bifidobakterij, študijsko se uporabljajo tudi drugi sevi, prav tako tudi nekatere glive. Probiotiki spremenijo razmerje med različnimi vrstami prebavnih mikroorganizmov v prid koristnih bakterij, nekateri sevi probiotikov pa naj bi celo zavirali vnetje v črevesni sluznici. Raziskave kažejo, da se pozitiven učinek probiotikov kaže pri driski, ki lahko nastopi po antibiotičnem zdravljenju zaradi spremenjene črevesne mikrobiote. Uporaba probiotikov naj bi omilila potek bolezni in skrajšala čas zdravljenja. Ugotovili so tudi, da so probiotiki bistveno bolj učinkoviti, če jih jemljemo časovno blizu prvi aplikaciji antibiotikov, kar pomeni več kot 50-odstotno zmanjšano tveganje za ponovno okužbo pri hospitaliziranih odraslih.