Kaj je kila?

Kila je izbočenje trebušne mrene in v trebuhu ležečih struktur (pečice, črevesa) skozi oslabljeno trebušno steno. Poznamo več vrst kil, vendar so dimeljske kile najpogostejše. Prirojene dimeljske kile nastanejo zaradi nepopolne zapore dimeljskega kanala, ki je nastal med spuščanjem moda v mošnjo. Pridobljene dimeljske kile pa nastanejo kasneje v življenju. Vzrok za njihov nastanek je motnja v obnavljanju vezivnega tkiva.

Ker je trebušna stena najšibkejša v predelu dimeljskega kanala, se izbočenje v obliki kile pojavi najpogosteje na tem mestu ob nenadnem dvigu težjih bremen oziroma ob povečanem pritisku v trebuhu (debelost, kroničen kašelj, napenjanje ob odvajanju blata, itd).

V drugo skupino po pogostnosti sodijo kile, ki nastanejo v predelu popka in v brazgotinah po predhodnih operativnih posegih v trebuhu.

Kako ugotovimo kilo?

Praviloma jo sami opazimo kot izboklino, ki se pojavi med dvigovanjem težjih bremen ali ob kašljanju. Pojavi se lahko bolečina, ki navadno popusti, ko prenehamo z aktivnostjo, saj se izboklina umakne nazaj. Nastajajoče kile morda ne vidimo, saj izboklina ni izrazita, opazimo le neprijeten občutek v dimljah, ki se pojavlja le ob naporih ali daljši hoji. Dokončno diagnozo postavi zdravnik.

Pregled pri zdravniku

Zdravnik začne pregled z opazovanjem trebušne stene, nato pa pacienta pozove, da napne kilo in da izzove njeno izbočenje. Za postavitev diagnoze pogosto zadostuje že to. Vseeno pa zdravnik potipa še trebušno steno in oceni velikost in vsebino kilne vreče. Pregledati mora tudi zunanji dimeljski obroček, saj v določenih primerih lahko le tam zatipa kilno vrečo. Ker se kila včasih boči tudi globoko v mošnjo, je potrebno izključiti tudi druga obolenja, ki se lahko nahajajo v njej. Kadar s pregledom ni mogoče postaviti diagnoze, si lahko pomagamo tudi z ultrazvočno preiskavo trebušne stene.

Nujen pregled pri zdravniku zahteva le ukleščena kila, kar pomeni, da nenadno nastale izbokline ne moremo povrniti nazaj v trebuh. Pojavijo se lahko krčevite bolečine in bruhanje. V kilni vreči je namreč lahko ukleščeno črevo, katerega prekrvavitev je motena, zato je v takšnem primeru nujen obisk pri zdravniku. V kolikor tudi zdravniku ne uspe povrniti kilne vreče v trebuh, je nujno potrebno operativno zdravljenje. Pri majhnih otrocih, ki še ne povedo, kje jih boli, moramo ob dolgotrajnem joku, krčih in bruhanju pomisliti tudi na vkleščeno dimeljsko kilo. Dimlje skrbno pregledamo in pretipamo.

Tudi pri popkovnih in pooperativnih brazgotinskih trebušnih kilah lahko opazimo izboklino ob napenjanju trebušne stene.

Zdravljenje

Zdravljenje je operativno. Obstaja več različnih tehnik operiranja dimeljske kile. V grobem jih lahko razdelimo v dve skupini: klasične tehnike, kjer s šivanjem in približevanjem tkiv zapremo defekt, in moderna nenapetostna tehnika, pri kateri zapremo defekt s polipropilensko mrežico in/ali čepom. Prednost nenapetostne tehnike je krajše pooperacijsko okrevanje in manjša pogostnost ponovitve kile v primerjavi s klasičnimi tehnikami, zato večino operacij izvedemo po tej metodi. Operiranje po nenapetostni metodi z mrežico in/ali čepom zahteva manjši rez kože in podkožja, tako da brazgotina običajno ni daljša od 6 centimetrov. Poseg je lahko opravljen v lokalni ali področni anesteziji, vendar se tako kot o izbrani operativni tehniki kot tudi o vrsti anestezije pogovorimo z bolnikom, da skupaj izberemo zanj optimalno različico.

Pred operacijo je potrebno opraviti določene preiskave in prenehati z jemanjem zdravil, ki vplivajo na strjevanje krvi, vključno z aspirinom. Bolnišnično zdravljenje je potrebno le dan ali dva, nekateri so lahko odpuščeni v domačo oskrbo že 6 ur po operaciji. V tem primeru  jim omogočimo telefonski kontakt z operaterjem tudi ponoči. Po 7 do 10 dneh odstranimo šive. Stalež je odvisen od narave dela, ki ga operiranec opravlja, vrste operacije in morebitnih zapletov, ki se lahko pojavijo po vsakem operativnem posegu (npr. vnetje rane, …).

Večina operirancev je sposobnih za delo 10 do 14 dni po posegu, po mesecu dni pa so dovoljene že praktično vse fizične dejavnosti. Vendar moramo z njimi pričeti postopoma (hoja, plavanje, …). Še več mesecev po posegu je mogoče v predelu brazgotine zatipati zatrdlino, ki je posledica brazgotinjenja kože in podkožja, zato je priporočeno masiranje brazgotine z običajnimi kremami, v prosti prodaji pa se dobijo tudi mazila, ki zmanjšujejo vidnost in obseg kožne brazgotine.

Laparoskopija

Večje popkovne in brazgotinske kile je smiselno operirati laparaskopsko. Pri tej metodi se skozi majhen rez pod kontrolo kamere namesti posebna mrežica, odprtina v trebušni steni pa se zapre od znotraj. Omenjena tehnika zahteva splošno anestezijo in običajno dvodnevno bolnišnično oskrbo. Možnost ponovitve brazgotinske ali popkovne kile je pri tej tehniki manjša kot v primeru, če je mrežica vstavljena od zunaj oziroma da sploh ni uporabljena.

Povabilo namesto zaključka

V Kirurškem sanatoriju Rožna dolina v Ljubljani operiramo dimeljske, popkovne in brazgotinske trebušne kile po najsodobnejših postopkih oskrbe. Storitve opravljamo z napotnico izbranega zdravnika ali samoplačniško.

Dodatne informacije o zdravljenju lahko dobite na forumu »Kirurška obolenja trebuha« na www.zdravniski-nasveti.net. Za pregled pa se lahko naročite v Ljubljani ali Mariboru.

doc. dr. Boštjan Mlakar, dr. med, specialist abdominalne kirurgije, Kirurški sanatorij Rožna dolina, Ljubljana, in Kirurški center Zdrav splet, Maribor