Iščite po prispevkih
Avtor: Vlasta Žvikart Zaveri, mag. farm., Lekarna Ljubljana
Drisko (diarejo) zdravimo simptomatsko. To pomeni, da poskrbimo za ustrezen počitek, uživanje dovolj tekočine in nadomeščanje elektrolitov ter glukoze. Akutna driska ponavadi mine sama od sebe v nekaj dneh. Bolnik mora k zdravniku, če se ponavlja oz. se stanje ne izboljša v dveh dneh, ob prisotnosti hujših bolečin, krvi ali sluzi v blatu, če se driska pojavi po vrnitvi s potovanja, pri majhnem otroku ali v nosečnosti, ali če se driska in zaprtje izmenjujeta.
Driska pa je lahko tudi kronična. Ta za razliko od akutne traja več tednov, včasih celo mesecev. Lahko je znak resne bolezni, ponavadi pa jo spremljajo bolečine v trebuhu, krvavo blato, vročina, slabokrvnost, hujšanje. V takem primeru je nujen obisk pri zdravniku, vzroki zanjo pa so lahko laktozna intoleranca, ulkus, celiakija, bakterijska infekcija, kronična vnetna črevesna bolezen itd.
V primeru zastrupitve s hrano (virusna ali bakterijska infekcija) najprej posežemo po medicinskem oglju, ki ima visoko sposobnost vezave toksinov in plinov iz prebavil. Blato se po uživanju oglja obarva črno; paziti moramo, da med jemanjem aktivnega oglja in drugih zdravil mineta vsaj dve uri, prav tako ga ne smemo jemati skupaj z mlekom.
Jemljemo ga največ 4 dni. Po zaužitju oglja (prav tako po vsaj dvournem presledku) je priporočljivo zaužiti pripravek probiotika za uravnavanje fiziološkega ravnovesja črevesne flore, in uživati čim več tekočine, zlasti priporočljivi so elektroliti. Tekočine z elektroliti so primerne tudi za nosečnice in doječe matere, priporočljivo pa jih je uživati po požirkih. V primeru blažje driske pomaga tudi pitje pravega in ruskega čaja ter čaja iz suhih borovnic, slednjega lahko dajemo tudi dojenčkom.
Zaprtje, ki mu pravimo tudi konstipacija oz. obstipacija, je težava, ki pomeni neredno in predvsem težavno iztrebljanje blata. Ponavadi mu botrujeta nepravilen način prehranjevanja (hrana, ki ni dovolj bogata z vlakninami, premalo zaužite tekočine) ali sprememba okolja, vzrok je lahko tudi premalo gibanja. Pogosto je ta težava prisotna po operacijah, ko je bolnik prisiljen dlje časa ležati. Zaprtje lahko povzročajo tudi nekatera zdravila, npr. določene vrste analgetikov (opioidni), železovi pripravki, zdravila za nevtralizacijo želodčne kisline, zdravila, ki delujejo na osrednje živčevje (npr. uspavala, antidepresivi, antipsihotiki, antiepileptiki, antiparkinsoniki), nekateri citostatiki, nekatera zdravila za zniževanje krvnega tlaka.
Rešitev ni opustitev ali zmanjšanje odmerka predpisanih zdravil, pač pa še večja skrb za pravilno prehrano, ustrezno hidracijo organizma in gibanje. Jejmo manj mesa, jajc, mastne, težko prebavljive hrane, ter več sadja, zelenjave in polnozrnatih živil. Pri starejših pacientih in otrocih je najpomembnejše, da izboljšajo prehranjevalne navade, vnesejo v telo dovolj tekočine in poskrbijo za zadosti gibanja. Pri njih se uporabi odvajal raje izogibajmo. Odvajala prav tako niso primerna pri kroničnem zaprtju, razen če gre za starejše paciente, ki so vezani na posteljo ali so prestali operacijo, v poštev pridejo pri kolonoskopiji, zastrupitvah ipd. Dolgotrajno zaprtje je lahko tudi posledica resnejših težav, npr. sladkorne bolezni, raka debelega črevesja (spremljajoč znak je strjena kri v blatu, bolečine v spodnjem delu trebuha), zmanjšanega delovanja ščitnice, hemoroidov itd.
Odvajala so lahko blažja ali močnejša, po mehanizmu delovanja pa ločimo takšna z mehanskim učinkom (mehčajo blato) in tista s kemičnim. Med prvimi so najpogosteje uporabljana t.i. osmozna odvajala, ki delujejo tako, da pritegnejo vodo iz črevesne stene in tako povečajo volumen blata, blato postane mehkejše in se lažje odvaja.
Na voljo so praški (ki vsebujejo laktitol) in sirupi (laktulozo). Zdravilo zaužijemo tako, da ga zamešamo v hrano in popijemo dovolj tekočine. Pripravka se iz prebavil ne absorbirata, njuna uporaba je varna in lahko tudi dolgotrajnejša, saj ne povzročajo odvisnosti. Uporaba laktuloze je varna tudi med nosečnostjo in dojenjem.
Naslednja vrsta mehanskih odvajal so t.i. drsljivci. Na voljo so v obliki svečk in jih uporabljamo takrat, ko želimo čim hitrejši učinek (delujejo že po 15–45 minutah). Primer so glicerinske svečke. Glicerol kot glavna sestavina veže vodo in preprečuje njeno resorpcijo, vezan v natrijevem stearatu pa skupaj z njim spodbuja peristaltiko in deluje kot drsljivec.
Odvajalom s t.i. kemičnim učinkom pravimo tudi kontaktna odvajala. Niso primerna za novorojenčke in doječe matere, niti jih ne smemo jemati dlje od enega tedna. Nosečnice jih smejo jemati le pod zdravniškim nadzorom, uporaba pa je kontraindicirana tudi pri bolnikih s črevesno zaporo ali vnetjem slepiča. Delujejo tako, da se vežejo na živčne končiče v debelem črevesju in tako povzročijo, da se črevesna stena krči in pospeši iztrebljanje.
Nevarnost pri daljši uporabi je ireverzibilna poškodba živčnih končičev in mišic debelega črevesja, zaradi česar jih ne smemo jemati dolgo časa, prepogosto in v večjih odmerkih. Primer je bisakodil, na voljo v tabletkah ali svečkah, in senini glikozidi (tablete, čaj). Če z odvajali pretiravamo, se poruši elektrolitsko ravnotežje, predvsem pride do izgube kalija. Posledica je oslabljeno krčenje mišic v steni črevesja, kar izločanje blata še dodatno oteži.
Akutna driska je lahko posledica virusnih ali bakterijskih okužb (redkeje parazitnih), zastrupitve s hrano, uživanja neustrezne kombinacije hrane ali pa tudi neželen učinek nekaterih zdravil, npr. antibiotikov, citostatikov, nesteroidnih antirevmatikov, antidepresivov, antagonistov H2 receptorjev, nekaterih ACE inhibitorjev, litijevih soli itd.
Ker se kot neželeni učinki pri jemanju seninih glikozidov lahko pojavijo maternični krči in povečana prekrvavitev spodnjega dela trebuha, jih ne smemo jemati med nosečnostjo, menstruacijo ali pri krvavečih hemoroidih. Prav tako niso primerni za uživanje med dojenjem, ker lahko prehajajo v materino mleko in pri dojenčkih povzročijo drisko.
»Tekočine z elektroliti so primerne tudi za nosečnice in doječe matere, priporočljivo pa jih je uživati po požirkih.«