Ob prehranjevanju le poredko pomislimo, kje vse potuje grižljaj, ki smo ga ravnokar zaužili. Namesto tega se nam po glavi mota polno drugih stvari. A dejstvo je, da so prebavila nadvse kompleksen sistem, ki ga je vredno pobliže razumeti. Tudi zato, ker lahko le tako prepoznamo kakršne koli zaplete in težave, do katerih lahko pride po tem, ko hrana zapusti ustno votlino in se po požiralniku spusti v želodec.

Avtorica: Nika Arsovski

Proces prebave prehrane se začne že v ustni votlini. Začetek mehanskega dela ima pomembno vlogo za nemoteno prebavo hrane, zato je ključno, da si za prehranjevanje vzamemo čas in hrano primerno prežvečimo. Naloga naših zob je, da hrano primerno razgrizejo in razkosajo na čim manjše delce, slina pa obenem delce razmoči in omehča, kar olajša njihovo nadaljnjo pot. Dobro prežvečena hrana je namreč pogoj za normalno kemično prebavo, katere naloga je absorpcija hranilnih snovi iz hrane.

Kemična prebava se vrši s pomočjo prebavnih žlez (slinavke ustne votline, žleze v črevesni in želodčni sluznici, jetra z žolčem in trebušna slinavka), ki v prebavno cev izločajo prebavne sokove. Kemična razgradnja se ob vpletenosti slinavk začne že med žvečenjem, ko se ob prisotnosti amilaze začne razgradnja škroba. Ostala hranila se začnejo razgrajevati šele po prehodu iz želodca v dvanajstnik.

Okolje v želodcu je zelo kislo

Mehanski procesi, vključno z gnetenjem in stiskanjem, se vršijo vzdolž celotnega prebavnega trakta, saj prav peristaltika omogoča potovanje hrane vse od ustne votline do anusa. Mehansko prežvečena hrana se preko žrela in požiralnika spusti do želodca, kjer se prične presnova ob pomoči prebavnih sokov in encimov. Hranilne snovi, ki so topne bodisi v vodi ali maščobi, je naše telo sposobno absorbirati, netopne pa so neprebavljen ostanek, ki naše telo zapusti v obliki blata.

Za zdaj se vrnimo k želodcu

Kapaciteta praznega želodca odrasle osebe je 75 mililitrov, vanj pa spravimo približno liter hrane oz. 2,5 litra tekočine. Ob obeh koncih želodca se nahajata mišici zapiralki, ki nadzorujeta prostornino in gibanje njegove vsebine. Slednji tudi onemogočata prehod želodčnih sokov v požiralnik, katerega sluznica je precej bolj občutljiva na kislost želodčne kisline. Okolje v želodcu je namreč po njeni zaslugi zelo kislo (pH med 1,5 in 2). Želodčno kislino izločajo žleze v želodčni sluznici v našem organizmu, zaradi kislosti želodčnega soka pa se presnova hranil v želodcu ustavi. Delno nabreknejo le beljakovine, kar omogoča njihovo enostavnejšo razgradnjo v nadaljevanju. Naloga želodčne kisline je, da uniči vse mikrobe ter bakterije, ki smo jih s hrano vnesli v organizem. Ob nepravilnem delovanju žlez, ki izločajo kislino, lahko pride do prekomernega izločanja le te oz. do njenega pomanjkanja.

Na pretirano izločanje želodčne kisline in pomanjkanje varovalne sluznice, ki bi ščitila želodčno steno pred kislino, nas opozarjajo znaki, kot so zgaga, bolečine v zgornjem delu trebuha, spahovanje in napenjanje, čezmerno izločanje želodčne kisline lahko prizadene tudi sluznico požiralnika in dvanajstnika. Omenjeni znaki so značilni tudi ob pomanjkljivem izločanju kisline. Prebava hrane v želodcu poteka do sedem ur (tekoča hrana ena do dve uri, trdna običajno dve do tri ure), nato pa nadaljuje pot v dvanajstnik, kjer je okolje zaradi vrednosti pH nad 7 bazično. Pri tem lahko pride tudi do upočasnjenega praznjenja želodčne vsebine.

»Upočasnjeno praznjenje želodčne vsebine, znano tudi kot gastropareza, se lahko pojavi kot posledica sladkorne bolezni, operativnih posegov ali določenih zdravil, kot so opioidni analgetiki, nekateri antidepresivi ter zdravila za visok krvni tlak in alergije​​, v določenih primerih nam vzroka ne uspe najti. Gastropareza lahko povzroči nelagodje, kot so slabost, bruhanje in bolečine v trebuhu, kar lahko vpliva na tek in kakovost življenja posameznika​​,« pojasni Sebastian Stefanović, dr. med., spec. gastroenterologije, iz Diagnostičnega centra Bled.

Tanko črevo

Dvanajstnik predstavlja zgornji (najkrajši in najširši) del tankega črevesja, v katerem se vrši glavni del prebave. Ko delno prebavljena hrana iz želodca pripotuje v dvanajstnik, se prične sproščanje hormonov iz epitelne celične stene, kar povzroči izločanje žolča iz jeter (in manjše količine holesterola za razgradnjo maščob) ter prebavnih encimov trebušne slinavke. Lipaze, holesterol, esetraze, tripsin in drugi prebavni encimi prispevajo k razgradnji hrane, v tankem črevesju pa se ob pomoči črevesnih resic v krvni in limfni obtok absorbirajo različne osnovne molekule hranilnih snovi, ki kot take lahko prehajajo membrane.

Ob pomoči peristaltike črevesna vsebina potuje po črevesju, ob tem pa poteka razgradnja hrane in absorpcija hranil. Običajno se hrana v približno šest metrov dolgem tankem črevesju zadrži med tri do osem ur. Tanko črevo vsak dan absorbira v povprečju od 200 do 300 g enostavnih ogljikovih hidratov, 60–120 aminokislin in 100 g maščobnih kislin, kar zadosti energijskim potrebam našega organizma. Najpogostejša težava prebavnega trakta so sicer žolčni kamni (prevalenca 10–20 %), ki so največkrat posledica zmanjšanja vsebnosti žolčnih kislin in večjih vrednosti holesterola. Del holesterola kristalizira in se odlaga v žolčniku ter žolčevodu, iz kristalov pa se oblikujejo žolčni kamni.

Ti so povečini neškodljivi, včasih pa se lahko v trenutku, ko se žolčnik stisne, da bi izbrizgnil žolč, kamen premakne in zapre kanal, ki vodi v dvanajstnik. Pojavi se žareča bolečina, ki se razteza vse od zgornje polovice trebuha do spodnjega dela prsnega koša. Ko kamen pade nazaj v žolčnik, bolečina izzveni, v nekaterih primerih pa lahko pojav žolčnih kamnov vodi tudi v vnetje žolčnika.

Debelo črevo

Neprebavljena hrana potuje v zadnji del prebavnega trakta, v debelo črevo. To iz ostankov vsrka vodo in preostale vitamine ter minerale, drugo pa prepusti bakterijam, ki domujejo v debelem črevesju. Slednje ohranjajo zdravo črevesno floro, saj uničujejo škodljive bakterije in prispevajo k tvorbi posameznih vitaminov. Ravnovesje v debelem črevesju lahko ogrozi chronova bolezen, kronična vnetna bolezen, ki sicer lahko prizadene kateri koli del prebavnega trakta, a je pogostejša v spodnjem predelu tankega in v debelem črevesju.

Vzrok za njen nastanek še ni pojasnjen, najverjetneje pa gre za splet različnih dejavnikov, vključno z imunskim sistemom, okoljem in prirojenimi lastnostmi. Zaradi kroničnega vnetja se stena črevesa zadebeli, pojavijo se ognojki in fistule – globoke razjede črevesne stene. Če se bolezen razširi v glavni del debelega črevesja, je zanjo značilno tudi krvavo tekoče blato. Poleg tega so simptomi, ki kažejo na chronovo bolezen, še krčevite bolečine v trebuhu, utrujenost, izguba teka, povišana telesna temperatura in slabokrvnost. Slednja nastane kot posledica ovirane absorpcije hranil, kar vodi v anemije in pomanjkanje posameznih hranil.

Pomanjkljiva absorpcija hranil

Tekom celotnega prebavnega procesa lahko pride do malabsorpcije hranil, ki se lahko odraža z upočasnjenim praznjenjem želodca in pomanjkljivim izločanjem encimov iz trebušne slinavke. »Sindrom pomanjkljive absorpcije je stanje, kjer telo težko prebavlja ali absorbira hranila iz hrane. Do tega lahko privedejo poškodbe črevesja, ki so posledica okužb, vnetnih stanj, travmatskih poškodb ali operativnih posegov, ter dolgotrajna uporaba antibiotikov. Stanja, ki so povezana s sindromom pomanjkljive absorpcije, so tudi: cistična fibroza, kronični pankreatitis, laktozna intoleranca in celiakija.​

Simptomi se lahko razlikujejo, vendar pogosto vključujejo kronično drisko, spremenjeno blato, izgubo telesne teže in vetrove​,« pove specialist gastroenterologije. Pomanjkanje hranil lahko privede do nedohranjenosti, posledične utrujenosti, razdražljivosti in anemije ob pomanjkanju železa. Težave pri prebavi v tankem in debelem črevesju, povezane z malabsorpcijo, se odražajo z različnimi simptomi in stanji. Ker hranila in voda niso pravilno absorbirani, se lahko pojavi kronična driska, prav tako pa lahko pride tudi do napihnjenosti in prekomernega nastajanja plinov. Občutimo lahko tudi bolečine v trebuhu in krče, malabsorpcija pa se lahko izrazi tudi z izgubo teže, zaradi nezmožnosti absorpcije esencialnih hranil.

Med znaki so tudi slabokrvnost (malabsorpcija železa, vitamina B12 in folne kisline lahko privede tudi do anemije), utrujenost in steatoreja – mastno in smrdljivo blato zaradi visoke vsebnosti maščob. Sogovornik navede še dve posledici pomanjkljive absorpcije hranil: osteoporozo in hipovitaminozo, t. i. pomanjkanje vitaminov: »Malabsorpcija kalcija in vitamina D lahko vodi do osteoporoze, stanja, pri katerem so kosti oslabljene in so bolj nagnjene k zlomom. Pomanjkanje vitaminov zaradi malabsorpcije pa lahko vodi v različne zdravstvene težave, vključno z nočno slepoto, lomljenjem nohtov, izpadanjem las in drugimi simptomi pomanjkanja vitaminov.«

Ob katerih težavah pri prebavi in izločanju blata je treba poiskati zdravniško pomoč? Sogovornik ob tem navede krvavo ali črno blato, nenavadne spremembe v odvajanju blata, hude bolečine v trebuhu in nenavadno utrujenost oz. šibkost.

ABC

A Kapaciteta praznega želodca odrasle osebe je 75 mililitrov.

B Prebava hrane v želodcu poteka do sedem ur.

C Sindrom pomanjkljive absorpcije je stanje, kjer telo težko prebavlja ali absorbira hranila iz hrane.