Toplejši meseci predstavljajo nešteto priložnosti za dejavnosti na prostem in so idealna priložnost za zanimiva in nepozabna potovanja. V poletnih mesecih pogosteje zbolevamo za prebavnimi motnjami. Srečujemo se predvsem z zastrupitvami s hrano. V oddaljenih deželah pogosto zbolimo za potovalno drisko. Pri pohodih na gore nas lahko prizadene višinska bolezen, pretirano sončenje vodi v vročinsko izčrpanost.

Potovanja so odlična priložnost za potovalno drisko

Vse več ljudi se v želji po nepozabnih in nenavadnih dogodivščinah odloča za potovanja v daljne in bližnje kraje, ki so z medicinskega vidika bolj ali manj tvegana, saj imajo ljudje v tujih oz. eksotičnih deželah drugačne higienske in kulturne navade. Najpogostejša zdravstvena težava, na katero naletijo svetovni popotniki, je potovalna driska. Pojavlja se predvsem v manj razvitih deželah, kjer so higienske razmere slabše. Največje tveganje, da bodo zboleli, imajo tisti, ki potujejo v Azijo, Srednjo ali Južno Ameriko, Afriko ter v nekatere dele Srednjega vzhoda. Potovalna driska je posledica kontaminacije vode in hrane z mikrobi (bakterijami, virusi in paraziti).

Najnevarnejša je toplotno neobdelana hrana (sveže sadje in zelenjava, običajno umiti s kontaminirano vodo), nepasterizirano mleko in mlečni izdelki, kremne sladice in sladoled, morski sadeži in školjke, surovo meso ter voda iz pipe in kocke ledu (iz kontaminirane vode). Potovalna driska se kaže s prebavnimi težavami, kot so driska, slabost, bruhanje, zvišana telesna temperatura ter bolečine v trebuhu.

Kako si pomagamo sami?

Običajno si lahko pomagamo sami z nadomeščanjem izgubljene tekočine in elektrolitov, najbolje z rehidracijskimi praški, ki jih dobimo v lekarni. Največkrat mine sama od sebe v nekaj dneh. Nevarnost predstavljajo visoka temperatura, kri v blatu ter dehidracija (suha usta, nizek krvni tlak, vrtoglavica, nezavest). Takrat nemudoma poiščite lokalno zdravniško pomoč. Vsekakor je preventiva boljša kot kurativa. Na potovanjih redno razkužujte roke, pijte ustekleničeno vodo, jejte prekuhano hrano, svežo le, če je olupljena, izogibajte se surovem mesu ter kremnim sladicam in sladoledu.

Popotniki, ki potujejo v oddaljene kraje, naj se pred odhodom posvetujejo z zdravnikom o nevarnih boleznih, ki jim morda pretijo na potovanju. V Sloveniji so nekatera cepljenja proti nalezljivim boleznim obvezna, če potujete na določena področja. Cepljenje je pomembno orodje preventivne medicine, zlasti za popotnika, ki se v oddaljenih krajih srečuje s številnimi boleznimi. Je varen in učinkovit način zaščite pred nekaterimi nalezljivimi boleznimi. S cepljenji se vsako leto reši več kot tri milijone življenj. Poleg osebne zaščite zagotavlja tudi, da pred nalezljivimi boleznimi zaščitimo druge (t. i. kolektivna zaščita).

V Sloveniji je obvezno cepljenje proti rumeni mrzlici, davici in meningokoknim okužbam za tiste, ki potujejo v območja, kjer so epidemije teh bolezni. Strokovnjaki priporočajo še cepljenje proti trebušnemu tifusu, hepatitisu A in B, koleri, gripi, klopnemu meningoencefalitisu, japonskemu encefalitisu, steklini in tetanusu. Poleg cepljenja pa morajo potniki, ki potujejo v nevarna območja za malarijo, pred odhodom prejemati profilakso z zdravili proti malariji. Potnikom, ki potujejo v oddaljene kraje, se svetuje, da se pred odhodom oglasijo na območni enoti Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja, kjer imajo na voljo vse informacije o cepljenjih in zaščiti z zdravili na potovanjih.

Zastrupitve s hrano so v poletnih mesecih pogoste

Tudi v naših krajih število zastrupitev s hrano v poletnih mesecih naraste. Hrana in pijača sta lahko okuženi z mikroorganizmi ali njihovimi toksini, s strupenimi kemičnimi in drugimi, zdravju škodljivimi snovmi. Najpogostejše okužbe s hrano povzročajo bakterije Salmonela in Campylobacter ter nekateri virusi (kalicivirusi). S hrano se lahko prenaša tudi virus hepatitisa A, ki povzroči vnetje jeter (hepatitis) ter botulizem, ki nastane kot posledica zaužitja toksina, ki ga proizvaja bakterija Clostridium botulinum. Toksini pa lahko povzročijo bolezen, celo kadar bakterije, ki so jih proizvedle, niso več navzoče v hrani. Hrana se kontaminira pri nepravilnem shranjevanju (najbolje jo je hraniti v hladilniku), pri proizvodnji hrane je mogoče mikroorganizme vnesti v hrano z nepravilnimi postopki priprave in z neustreznim prevozom živil. Mikroorganizmi se lahko prenesejo na živila tudi z okuženimi rokami osebe, ki pripravlja hrano.

V kuhinji se mikrobi prenašajo med živili

Če je okužba določene hrane že prisotna, se v kuhinji mikrobi prenašajo z enega živila na drugo z uporabo istega noža ali drugih kuhinjskih pripomočkov. Večina mikroorganizmov ne preživi na visoki temperaturi, zato so najvarnejša tista živila, ki so toplotno obdelana. Najnevarnejša so živila živalskega izvora, kot so surovo rdeče meso, surova jajca in jajčni izdelki (majoneze, kremne sladice), nepasterizirano mleko in mlečni izdelki iz nepasteriziranega mleka, školjke ter gobe. Po zaužitju kontaminirane hrane ali pijače traja nekaj ur do dni, preden izbruhne bolezen, t. i. inkubacijska doba. Vse zastrupitve s hrano potekajo podobno, zato na podlagi klinične slike ne moremo določiti povzročitelja bolezni. Potekajo s prizadetostjo prebavnega trakta (driska, krči in bolečine v trebuhu, slabost in bruhanje). Tako običajno samo na temelju klinične slike ne moremo ugotoviti, kateri mikroorganizem je povzročil okužbo, določimo pa ga z laboratorijskimi preiskavami blata.

Specifičnega zdravila za zdravljenje prebavnih motenj zaradi zastrupitve s hrano ni. Bolnikom preti dehidracija, zato nadomeščamo izgubljene tekočine. Če oseba lahko pije, nas ne skrbi, medtem ko osebam, ki v sebi ne zadržijo zaužite tekočine, infuzija ne uide.  Če driska traja dlje kot tri dni in kadar prebavne težave spremljajo telesna temperatura nad 38,5 °C, kri v blatu ter dolgotrajno bruhanje z znaki dehidracije (vrtoglavica, znižan krvni tlak, suha usta, zmanjšana količina izločenega urina), je potreben obisk pri zdravniku. Nekatere zastrupitve so lahko smrtne, saj vodijo v odpoved več organov. K sreči je statistično teh bistveno manj kot nenevarnih prehodnih prebavnih težav. Zastrupitev s hrano večjo nevarnost predstavlja ogroženim skupinam, kot so otroci, starejši, nosečnice in osebe s kroničnimi boleznimi in z oslabljenim imunskim sistemom.

Pretirana izpostavljenost soncu vodi v vročinsko izčrpanost

Poletna vročina in izpostavljenost visokim temperaturam lahko pustijo pečat na našem zdravju in povzročajo vročinsko izčrpanost, kratkotrajno izgubo zavesti (sinkopa) ali v najhujšem primeru vročinsko kap. Vročinska kap je nujno stanje, ki zahteva hitro prepoznavo in nujno medicinsko obravnavo. Nastane zaradi pregretja telesa zaradi visoke temperature okolja ob pridruženi dehidraciji. Neprepoznana in nezdravljena lahko vodi v odpoved številnih organov ter smrt.

Pogosteje se pojavi pri mlajših otrocih, starejših osebah ter športnikih. Osebe, ki so prizadete zaradi pretiranega izpostavljanja soncu, imajo lahko prebavne težave (slabost, bruhanje), zvišano telesno temperaturo, vročinska kap pa se kaže z izgubo zavesti, koža je hladna in potna, pojavijo se vročinski krči in prisotni so znaki izsušenosti, kot so suha ustna sluznica, nizek krvni tlak in povišan srčni utrip. Prizadeto osebo moramo čim prej umakniti v senco ali hladen prostor, namestimo jo v primeren položaj, odstranimo obleko ter hladimo z mrzlimi obkladki v predelu pazduh in dimelj, če je pri zavesti, ji damo piti tekočino ter pokličemo nujno medicinsko pomoč.

Zagrizene pohodnike lahko doleti višinska bolezen

Poleti se veliko ljudi odpravlja v visoke gore. Višja nadmorska višina predstavlja okolje z nižjo vsebnostjo kisika v zraku, zato mora biti nanj telo ustrezno prilagojeno. Posledica prehitrega vzpona na višino se kaže kot akutna višinska bolezen. Akutna višinska bolezen se lahko razvije pri hitrem vzponu netreniranih oseb nad 3000 m nadmorske višine, nekateri občutlivejši pa lahko zbolijo že nad 2000 m. Osebe z višinsko boleznijo razvijejo glavobol, splošno slabost ali utrujenost, imajo prebavne motnje (slabost, bruhanje, izguba apetita), so omotični ali vrtoglavi ter imajo težave s spanjem. Najboljša je preventiva. Dobra telesna pripravljenost ne vpliva na pojavnost akutne višinske bolezni, izboljša pa toleranco za napor.

Ljudje, ki se podajo na visoke višine, morajo ostati dobro hidrirani. Prehrana naj bo redna in bogata z ogljikovimi hidrati. Dvigovanje mora biti postopno, da omogoči ustrezno aklimatizacijo. Priporočajo, da se vzpon začne nižje od 2500 metrov nadmorske višine, prvemu dnevu mora slediti počitek, naslednje dni pa dvigi po 300 metrov na dan. Vsake tri dni je treba prespati dve noči na isti nadmorski višini. V primeru pojava simptomov se je treba spustiti za 500 m oziroma na višino, kjer simptomi izzvenijo. Obstajajo tudi preventivna zdravila (acetazolamid), ki zmanjša resnost akutne višinske bolezni. Terapijo je treba začeti jemati 12 do 24 ur pred odhodom in nadaljevati tri do štiri dni. Imajo številne stranske učinke, zato se rutinska uporaba odsvetuje.