Iščite po prispevkih
Avtor: K. A.
Kila ali hernia oz. hernija pomeni vrinjenje oziroma izstopanje tkiva, v tem primeru trebušne mrene in trebušnih struktur (dela črevesa ali maščobnega tkiva), skozi nenaravno razširjeno odprtino, torej skozi del trebušne stene, kjer je mišičje oslabljeno. Do tega privedejo različni napori in naprezanje, ki zvišujejo pritisk v trebušni votlini, zaradi česar se oslabljene mišice razmaknejo, skoznje pa prodre kila, ki je videti kot izboklina ali oteklina.
Kil poznamo več vrst, v grobem pa jih delimo na prirojene in pridobljene. S prirojenimi kilami se človek rodi oziroma jih pridobi ob rojstvu, največkrat pa gre za zaporo kanala med spuščanjem mod v mošnjo. Pridobljene kile se pojavijo kasneje v življenju, praviloma po dopolnjenem 40. letu starosti, zaradi ponavljajočega se pritiska v trebušni votlini, ki je posledica različnih dejavnikov, kot so naprezanje, nosečnost, debelost ipd.
Najpogostejša je dimeljska kila oziroma ingvinalna hernija, ki predstavlja kar 80 % vseh kil. Kot izda že samo ime, nastane v predelu dimelj, ko del črevesa ali mehurja zdrsne skozi dimeljski kanal oziroma v dimlje in je videti kot oteklina v predelu mošnje ali dimelj, ki se ob napenjanju še poveča. Zdravnik jo lahko s pravilnim prijemom potisne nazaj v trebušno votlino.
Naslednja je stegenska kila oziroma femoralna hernija, pri kateri se črevo ali sečni mehur zrine v femoralni kanal, in je značilna za nosečnice ter debelejše ljudi.
Popkovna kila ali umbilikalna hernija sodi med prirojene hernije in je značilna za dojenčke ter ženske, ki so večkrat rodile. Nastane za popkom, kjer popušča trebušna stena in skozi katero se rine tanko črevo.
Pooperativna kila se pojavi po operaciji na mestu pooperativne brazgotine v trebušni steni, skozi katero se prebije črevo. Dejavniki tveganja za to kilo so visoka starost, debelost in neaktivnost.
Hiatusna kila se pojavlja v predelu trebušne prepone, kjer se iz trebušne v prsno votlino prerine del želodca, skoraj po pravilu pa jo spremlja še gastroezofageali refluks.
Diafragmalna kila je tista, pri kateri se prav tako v predelu trebušne prepone iz trebušne v prsno votlino prerinejo trebušni organi in je najpogostejša pri otrocih.
Epigastrična kila nastane v predelu med popkom in prsnico oziroma v srednjem predelu zgornjega trebuha.
Kila nase opozarja predvsem z izboklino oziroma oteklino, ki se še poveča ob naprezanju in je največkrat popolnoma neboleča. Nekateri pacienti vseeno zaznavajo občutek zategovanja ali žgočo bolečino v oteklini, ki se pojavi nenadoma in v ležečem položaju pojenja.
V primeru nezdravljene kile lahko v kasnejši fazi pride do simptomov, kot so slabost, bruhanje in povišana telesna temperatura, ki pa so že znaki za alarm, saj opozarjajo na možnost ukleščene kile oziroma ukleščenja črevesa v kilno vrečo, kar onemogoča njegovo prekrvavitev in je lahko tudi smrtno nevarno.
K nastanku kile pripomorejo različne oblike naprezanja, denimo med kroničnim kašljem ali iztrebljanjem, ob dvigovanju težkih bremen, pa tudi nosečnost, debelost in različna bolezenska stanja ter dedna nagnjenost in določeni poklici, pri katerih gre za težko dvigovanje bremen.
Kila največkrat prizadene moške v srednjih letih, redkeje pa ženske. Številke govorijo, da je razmerje pojava kile 12 : 1 v prid moškim.
Tudi sami lahko pripomoremo k temu, da bi se nas kila v loku izognila, in sicer bomo največ naredili z izogibanjem dvigovanja težkih bremen, z uživanjem uravnotežene prehrane, ki vsebuje veliko balastnih snovi oz. vlaknin, ter z redno telesno aktivnostjo. Zaradi možnosti ponovitve kile pacientom odsvetujejo prepogibanje, skakanje in dvigovanje težkih bremen.
Kilo pacienti največkrat opazijo sami, saj je izboklino ob naprezanju težko spregledati. Zdravnik jo ob pregledu potrdi s preprostim pregledom, pri katerem pacient v stoječem položaju zakašlja, s čimer poveča pritisk na trebušno steno in kila izstopi. Zdravnik pregleda tudi trebušno steno in dimeljski obroček ob pomoči ultrazvoka ali celo rentgenskega slikanja.
Ker se kila sčasoma povečuje, je kirurško posredovanje nujno, saj kirurg z operacijo tkivo vrne v njegovo naravno lego ter hkrati učvrsti oslabelo trebušno steno, s čimer se zmanjša tudi možnost za njen ponovni nastanek. Poznamo dva tipa operacije, klasično tehniko in moderno nenapetostno tehniko oz. laparoskopsko operacijo.
Pri klasični operaciji oziroma odprti korekciji kile kirurg s šivanjem zapre defekt tako, da napravi rez v predelu kile, tkiva potisne nazaj v trebušno votlino ter trebušno steno utrdi z mrežico. Pri laparoskopski operaciji pa kirurg trebuh napolni s posebnim plinom in napravi vrsto manjših rezov, operira pa s pomočjo endoskopa v splošni anesteziji. Tudi pri tej operaciji na oslabljeno trebušno steno namesti posebno polipropilensko mrežico ali čep za učvrstitev. Pacient je na nogah že prvi ali drugi dan po operaciji, saj je okrevanje pri tej vrsti operacije mnogo hitrejše.
Obstaja kar nekaj zagovornikov teorije, da operacija pri kili ni nujno potrebna. Nujno pa je vedeti, da lahko nezdravljena kila privede do različnih resnih zapletov. Strukture v trebušni votlini se namreč lahko ujamejo v kilo ali se ovijejo okrog nje, s čimer se prekine dotok krvi, zaradi česar lahko del črevesa odmre. Ukleščenje črevesa lahko povzroči gangreno, infekcijo, predrtje črevesa in celo smrt.
Ena od rešitev je tudi uporaba kilnega pasu, ki pride v poštev le v skrajnem primeru, ko operacija ni mogoča. Zdravnik tako potisne kilo nazaj v trebušno votlino in namesti kilni pas, ki ne sme pritiskati na kilno vrečo, da ne bi prišlo do odmrtja črevesne stene.