Prvič slišite? Pa je vendarle vse pogostejša težava, saj na pojav vpliva tudi način življenja, predvsem celodnevno sedenje. Zakaj še nastanejo divertikli, kakšne tegobe povzročajo in na kakšen način poteka zdravljenje, smo povprašali Tomaža Jakomina, dr. med., specialista kirurga.

Avtorica: Katja Štucin

Kaj so sploh divertikli?

Divertikli so izbokline črevesne stene v obliki mešičkov. Mnogi jim pravijo kar “žepki”, saj se pri pregledu črevesja ‒ kolonoskopiji ‒ kažejo kot žepki v črevesni steni. Večinoma so prisotni samo na debelem črevesju. Prizadenejo lahko celotno debelo črevo, vendar je najpogosteje prizadet končni del debelega črevesja, ki mu strokovno pravimo esasto črevo ali sigma. Če je divertiklov več, govorimo o divertikulozi črevesja. Redkeje se pojavijo tudi na tankem črevesju ali celo dvanajstniku. Običajno so manjši, veliki od 5 do 10 mm, lahko pa zrastejo tudi do nekaj centimetrov v premeru. Zakaj nastanejo, ni povsem jasno. Najverjetneje nastanejo, ko povišan pritisk v črevesju povzroči izbočenje črevesne stene na mestu, ki je nekoliko oslabelo. Ta teorija tudi najbolj pojasni dejstvo, da so pri ljudeh, ki so bolj zaprti, divertikli pogostejši.

Gre za pogost pojav? Kako je s pojavnostjo glede na starost in spol?

Podatkov za Slovenijo pravzaprav ni. Zanimivo je omeniti, da so v Afriki in vzhodno azijskih deželah, kot tudi v skandinavskih deželah opazili, da sta industrializacija in gospodarski razvoj pripomogla k povečanju pojavnosti divertiklov tudi za 50 odstotkov. To pojasnjujejo s tem, da je sodobni način življenja povezan s sedečim delom in hrano, revno z vlakninami.

Pogostnost divertiklov se povečuje s starostjo. Pri mlajših od 30. leta je prevalenca 1‒2 odstotka, pri starejših od 80. let pa ta naraste na 50‒70 odstotkov. Enako pogosto se pojavljajo pri moških in ženskah.

Omenili smo že, da na nastanek vpliva način življenja. Kateri pa so ostali dejavniki?

Dejavnike, ki vplivajo na razvoj divertiklov, lahko razdelimo v tri skupine. To so strukturne nepravilnosti črevesne stene, motnje črevesne motilitete in pomanjkanje vlaknin v prehrani.

Na prva dva dejavnika pravzaprav ne moremo vplivati, saj sta “zapisana” v naših genih. Dokazano je, da imajo ljudje z divertikli drugačno strukturo mišične plasti črevesne stene in da se pri njih posledično pojavljajo ojačane kontrakcije mišic črevesne stene. Oba dejavnika povzročita to, da se črevesna stena na mestih, kjer je oslabljena, izboči in tako nastane divertikel. Je pa hrana, bogata z vlakninami, zelo pomembna, tako za preventivo nastanka divertiklov kot za blaženje težav, ki jih povzročajo. Vlaknine so ogljikovi hidrati, ki jih telo ne uspe v celoti prebaviti, nase pa vežejo vodo. V debelem črevesju se zaradi večje količine vode blato zmehča in poveča se volumen blata. Posledično ljudje, ki uživajo hrano, bogato z vlakninami, pogosteje in lažje odvajajo. Črevo potrebuje na tak način “manj napora” za odvajanje in je zato nastanek divertiklov upočasnjen. Divertikli se tako pogosteje pojavljajo pri ljudeh, ki uživajo večje količine rdečega mesa in hrane, bogate z maščobami.

Dokazali so tudi, da imajo bolniki, ki redno jemljejo nesteroidne antirevmatike ali protibolečinska zdravila, pogosteje simptomatske divertikle in pogosteje zapletene napade vnetja divertiklov ‒ divertikulitise. Obratno sorazmerno pa je s pojavom divertiklov in zapletov zaradi njih povezana redna telesna dejavnost. To pomeni, da pomanjkanje slednje in pretežno sedeče delovno mesto pripomoreta tako k pojavu samih divertiklov kot tudi povečata verjetnost zapletov zaradi njih. Prav tako je tudi z debelostjo ter s kajenjem, zanimivo pa kofein in alkohol ne vplivata na njihov pojav.

Torej lahko ravnamo preventivno!

Absolutno. Vplivati sicer ne moremo na tisto, kar “piše” v naših genih, vendar lahko z zdravim načinom življenja zmanjšamo verjetnost za nastanek divertiklov, kot tudi preprečimo zaplete, ki so posledica divertiklov (vnetje, krvavitev). Za preventivo divertiklov je pomembno zgoraj našteto, seveda pa ne smemo pozabiti, da čez dan spijemo dovolj nesladkane tekočine.

Pa vendarle, če se pojavijo, kakšne nevšečnosti povzročijo?

Nevšečnosti se pojavljajo pri približno 15‒25 odstotkih bolnikov z divertikli. Težave, ki jih divertikli povzročajo, so različne. Lahko so blažje, v smislu občasnih bolečin v spodnjem delu trebuha, napenjanja in zaprtosti. Resnejši težavi sta predvsem vnetje divertiklov – divertikulitis in krvavitev iz divertiklov. Slednja se pojavlja redkeje. Pogostejša je predvsem pri starejših ljudeh in tistih, ki jemljejo zdravila za redčenje krvi. Kaže se kot odvajanje sveže rdeče krvi iz danke. Divertikulitis pa se kaže kot bolečina v spodnjem delu trebuha (bolj levo), boleč pritisk na trebuh, povišana telesna temperatura in povišani kazalci vnetja v krvi. Vnetje lahko poteka različno hudo. Najblažje je, ko je vnetje omejeno na črevesno steno. Hujši obliki vnetja se pojavita, če divertikel poči. V tem primeru imamo v trebušni votlini ognojek, če telo vnetje zameji, ali pa se vnetje razširi po celotni trebušni votlini, ko telo vnetja ne uspe zamejiti. Sploh v zadnjem primeru je potrebno nujno operativno zdravljenje. Dolgotrajna blažja vnetja lahko povzročijo tudi zožitev ali stenozo črevesnega lumna. Marsikdaj je tako zožitev težko ločiti od zožitve, ki jo povzroča rak na debelem črevesju. Taki bolniki imajo resne težave z odvajanjem blata in vetrov ter pogosto potrebujejo kirurško zdravljenje.

Na kakšen način opravite diagnostiko?

Divertikle najpogosteje odkrijemo pri kolonoskopiji. To je endoskopska preiskava, pri kateri s fleksibilnim aparatom – kolonoskopom ‒ “od znotraj” pregledamo debelo črevo. Kot sem že omenil, so divertikli pri kolonoskopiji videti kot žepki. Pomembno je povedati, da precej otežijo samo preiskavo. Običajno je pri bolnikih, ki imajo divertikle, kolonoskopija bolj boleča. Tudi sama preiskava traja nekoliko dlje, saj je treba paziti, da z aparatom ne preluknjamo divertikla. (Slika! divertikli pri kolonoskopiji.)

Diagnoza vnetja divertiklov ‒ divertikulitisa ‒ je običajno drugačna. Taki bolniki se največkrat zglasijo v ambulanto zaradi bolečin v spodnjem delu trebuha. Lahko imajo tudi povišano telesno temperaturo in vnetne parametre v krvi. V teh primerih običajno naredimo ultrazvok trebuha, v nejasnih primerih pa tudi računalniško tomografijo trebuha. Načeloma je pri divertikulitisu kolonoskopija kontraindicirana.

V kakšnih primerih je potrebno zdravljenje?

Urgentno zdravljenje je potrebno v primeru, ko ima bolnik vnetje divertiklov ali ko iz divertiklov krvavi. V primeru, da dolgotrajna vnetja povzročijo zoženje črevesnega lumna ali pa da ima bolnik tako pogosta vnetja, da ga ta ovirajo pri v vsakdanjem življenju, se na podlagi pogovora z bolnikom odločimo za kirurško zdravljenje.

Kako pa poteka zdravljenje in kakšna je njegova uspešnost?

Zdravljenje zamejenega vnetja divertiklov je praviloma konzervativno. To pomeni, da bolnika zdravimo z antibiotikom. Tako zdravljenje je običajno učinkovito. Dolžino antibiotičnega zdravljenja prilagodimo samemu poteku vnetja.

Če ima bolnik hujšo obliko vnetja divertiklov, tako, pri kateri je v trebušni votlini prisoten večji ognojek ali pa se je vnetje razširilo po celotni trebušni votlini, običajno potrebuje urgentno operativno zdravljenje. Kirurg se nato pri operaciji odloči, kaj bo naredil. Če oceni, da je črevo še dokaj zdravo, trebuh samo izpere. Neredko se to naredi kar endoskopsko, skozi tri manjše (do 1 cm) velike reze. Če oceni, da je črevo močno prizadeto, je potrebna odstranitev prizadetega segmenta črevesa. V tem primeru se bolnikom največkrat naredi črevesna stoma (bolniki dobijo vrečko, v katero odvajajo blato). Stoma je običajno začasna.

Posebna skupina so bolniki s pogostimi vnetji in bolečinami. V teh primerih je zelo pomemben pogovor z izbranim kirurgom. Namreč možno je tudi operativno zdravljenje. Pri bolniku odrežemo predel črevesja, ki je odgovoren za ponavljajoča se vnetja. V današnjem času vse več takih operacij izvajamo endoskopsko.