Gastroenterologija je veja medicine, ki se ukvarja z zdravljenjem bolezni prebavil, večinoma želodca in črevesja. Zdravnik specialist, ki se ukvarja s tem področjem, je gastroenterolog. O boleznih prebavil, ki so pri nas v porastu, o njihovem zdravljenju ter preventivi, ki je ključnega pomena za ohranjanje zdravja prebavil, sem se pogovarjala z mag. Dejanom Urlepom, dr. med., spec. internistom, iz Diagnostičnega centra Bled.

Avtor: Ines Trebec

 

Mag. Urlep, če začneva kar pri težavah, s katerimi težavami se ljudje najpogosteje srečujejo, ko pridejo po pomoč k spec. gastroenterologu?

Najpogostejši vzrok za pregled je dispepsija. Pojavlja se pri 15–25 % prebivalcev. Vsak četrti bolnik z dispepsijo išče pomoč pri svojem zdravniku. Dispepsija izhaja iz grških besed dys  pepse, kar dobesedno pomeni težavna prebava. V širšem pomenu dispepsija pomeni bolečino ali nelagodje, ki je osredotočeno na zgornji del trebuha.

Bolniki s takimi težavami imajo različne simptome: bolečine v žlički, občutek polnosti po jedi, hiter občutek sitosti, slabosti, bruhanje, občutek napihnjenosti v zgornjem delu trebuha, neješčnost, spahovanje, zgago in zatekanje želodčne vsebine v usta. Dispepsijo lahko opredelimo tudi kot prisotnost simptomov, za katere zdravnik domneva, da izhajajo iz želodca in dvanajstnika.

 

Je mogoče opredeliti vzroke za nastanek dispepsije?

Pri nekaterih bolnikih lahko s preiskavami odkrijemo, kaj je vzrok za dispepsijo. Dispeptične simptome pripišemo organskemu vzroku in govorimo o organski dispepsiji. Pri polovici bolnikov z dispepsijo s preiskavami (vključno z gastroskopijo ) ne najdemo organskega vzroka za težave. Za takšne bolnike pravimo, da imajo funkcionalno dispepsijo.

 

Kateri so organski vzroki za nastanek dispepsije?

Peptično razjedo (ulkus) želodca in dvanajstnika ima 5–10 % bolnikov z dispepsijo. Glavni dejavniki tveganja za peptično razjedo so: okužba z bakterijo Helicobacter pylori, jemanje nesteroidnih antirevmatikov (protibolečinska in protivnetna zdravila kot so naklofen, ketonal, naprosyn, …) in starost. Približno 20 % bolnikov z dispepsijo ima gastroezofagealno refluksno bolezen z ezofagitisom, kar pomeni, da pri gastroskopiji najdemo drobne razjede sluznice požiralnika.

Rak želodca in požiralnika odkrijemo pri manj kot 1 % bolnikov z dispepsijo. Povečano tveganje za nastanek raka želodca imajo osebe z okužbo z bakterijo Helicobacter pylori, osebe, ki imajo v družini rak želodca, ter bolniki po operaciji želodca. Rak požiralnika je pogostejši pri kadilcih, pri alkoholikih in pri bolnikih z dolgotrajno zgago. Povedati je treba, da je dispepsija pogost stranski učinek številnih zdravil.

Preparati železa, antibiotiki, narkotiki, estrogeni in oralni kontraceptivi lahko povzročijo dispepsijo. Nesteroidne antirevmatike (NSAR), kamor spada tudi aspirin, uporabljamo kot protibolečinska in protivnetna zdravila. Približno 8 % bolnikov, ki jemljejo NSAR, bo imelo dispeptične težave. Dispepsija lahko spremlja še nekatere redkejše bolezni in stanja, kot so ishemija srčne mišice, nosečnost, kronična ledvična obolenja, moteno delovanje nadledvične žleze, ščitnice ali obščitničnih žlez, celiakija, Crohnova bolezen, sarkoidoza, eozinofilni gastroenteritis, sladkorna bolezen in srčno popuščanje. Splošno mnenje je, da določena hrana kot so določene začimbe, kava, alkohol ali preobilni obroki povzročajo dispepsijo, vendar raziskave tega niso potrdile. Dietni prekrški le poslabšajo že prej prisotno dispepsijo.

 

Kaj pa funkcionalno pogojena dispepsija?

Kot sem že omenil, govorimo o funkcionalni dispepsiji, kadar ima bolnik dispeptične simptome, a z opravljenimi preiskavami ne najdemo organskega vzroka, ki bi pojasnil vzrok težav. Pri teh bolnikih so običajno težave dolgotrajnejše (so kronične) in se pojavljajo v presledkih. Funkcionalno dispepsijo ima 40–60 % bolnikov.

Možni vzroki za funkcionalno dispepsijo so okužba z bakterijo Helicobacter pylori, motnje v praznjenju želodca, visceralna  preobčutljivost (preobčutljivost drobovja), motnje v prilagoditvi želodca na hrano, psihični razlogi in GERB, ki ga nismo dokazali z endoskopskim pregledom.

 

Kako poteka zdravljenje?

Pri bolnikih, pri katerih se pojavijo simptomi dispepsije in so starejši od 45 let, svetujemo, da opravijo gastroskopijo zaradi izključitve raka želodca. Čim prej je treba opraviti to preiskavo tudi pri tistih bolnikih z dispepsijo, ki imajo znake alarma: hujšanje, slabokrvnost, krvavitev iz prebavil, dolgotrajno bruhanje in dolgotrajne bolečine v zgornjem delu trebuha, oteženo požiranje in tipno zatrdlino v trebuhu ali povečane lokalne bezgavke.

Mlajše bolnike z dispepsijo, ki nimajo znakov alarma, najprej testiramo s 13C urea dihalnim testom, ki je neinvaziven in neradioaktiven test za odkrivanje okužbe z bakterijo Helicobater pylori v želodcu ali pa jih testiramo s testom določitve antigena Helicobater pylori v blatu. Če je test pozitiven, okužbo zdravimo z antibiotiki. V primeru negativnega testa bolnike zdravimo empirično z zaviralcem protonske črpalke (ultop, nolpaza, controloc, …), v običajnem odmerku 4–8 tednov. Če kljub terapiji ni izboljšanja, opravimo gastroskopijo in druge preiskave za opredelitev težav. Če so izvidi preiskav negativni, poskusimo zdraviti z antidepresivi in psihoterapijo.

 

Nekaj besed o gastroskopiji?

Pri obravnavi bolnikov z dispepsijo je gastroskopija poleg kliničnega pregleda in laboratorijskih preiskav najpomembnejša preiskava za opredelitev vzroka bolnikovih težav. S preiskavo pregledamo sluznico in notranjost požiralnika, želodca in dvanajstnika (začetni del tankega črevesa). Za pregled uporabljamo poseben instrument v obliki cevke, premera okrog 9 mm in dolžine 1 metra.

Poznamo tudi tanjše aparate, ki jih uvedemo skozi nos (tako imenovani nazalni gastroskop). Vsak gastroskop ima v cevki poseben kanalček, premera okrog 3 mm, skozi katerega uvedemo pripomočke, s katerimi lahko med preiskavo opravimo različne posege. Odvzamemo lahko vzorce za pregled pod mikroskopom (biopsija), lahko zaustavljamo krvavitve ali odstranjujemo bolezensko spremenjeno sluznico (polipi). Preko drugega manjšega kanalčka vpihujemo zrak, s katerim razpremo svetlino organa in tako natančno prikažemo sluznico.

 

Med ljudmi krožijo govorice o skrajno neprijetni preiskavi. Je resnica drugačna? Kako pripravite pacienta na tako preiskavo?

Vsaj 6 ur pred preiskavo pacient ne sme uživati nobene tekočine in hrane. Pred začetkom preiskave grlo omrtvimo z lokalnim anestetikom v obliki razpršila. V usta med zobe vstavimo ustnik, s katerim zaščitimo aparat pred mehansko poškodbo (ugriz). Preiskovanec leži med preiskavo na levem boku in ima rahlo pokrčena kolena ter naprej upognjen vrat. Nato uvedemo aparat skozi ustnik mimo jezika v žrelo in naprej v požiralnik.

Med uvajanjem nenehno spremljamo sliko na zaslonu in se tako izognemo napačnemu uvajanju aparata v sapnik. Skozi aparat uvajamo zrak in tako razpremo svetlino organa in prikažemo sluznico. Uvajanje zraka lahko preiskovanec čuti kot napenjanje. Preiskava ni boleča in preiskovanec lahko med preiskavo vseskozi normalno diha. Med preiskavo odvzamemo vzorce sluznice za pregled pod mikroskopom (histološki pregled).

Odvzem vzorcev je neboleč, zapletov skoraj ni. Preiskava traja 5–10 minut. Otrdelost grla zaradi lokalnega anestetika ostane približno pol ure po preiskavi. V tem času preiskovanec ne sme jesti in piti zaradi nevarnosti, da mu hrana ali tekočina zaideta v sapnik.

 

Pred nami so praznični dnevi, že tradicionalno zaznamovani z velikimi količinami ne ravno zdrave hrane. Kakšen nasvet, da bo po praznikih čim manj težav z želodcem in prebavili?

Uživanje določene hrane lahko poslabša dispepsijo. Obilen obrok mastne, močno začinjene hrane, ki ga spremlja večja količina popitega alkohola, poslabša simptome dispepsije. Svetujemo zdravo prehrano, ki vključuje vsaj tri obroke, priporočljivo pa je pojesti pet obrokov dnevno. Večerjamo malo in vsaj 2 uri pred spanjem.

Jemo počasi in hrano dobro prežvečimo. Bolnikom z dispepsijo odsvetujemo kajenje in uživanje večjih količin kofeinskih   napitkov. V primeru glavobola, ki se pojavi po daljši praznični noči, ne vzamemo aspirina, prav tako ne nesteroidnih antirevmatikov (npr. nalgesin), temveč paracetamol (npr. lekadol).

 

Morebitne novosti pri zdravljenju?          

Farmacevtska industrija poskuša razviti nova zdravila za zdravljenje dispepsije, ker je teh bolnikov veliko, vendar trenutno ni novih zdravil. Pri bolnikih s funkcionalno dispepsijo ni znan natančen vzrok težav, zato tudi zdravila, ki jih imamo na razpolago, niso tako uspešna.