Sodobna znanost potrjuje staro modrost, da se velika večina bolezni poraja v črevesju. Črevesje pojmujemo kot neki »odvodni kanal«, iz katerega prihaja vse kaj drugega kot blagor. Tudi če nam črevesje običajno nemoteno služi, se v zrelih letih in starosti lahko pojavijo težave, saj se z leti prebava upočasni. O težavah s črevesjem, zaprtju in še o čem smo povprašali dr. Dejana Urlepa, gastroenterologa v Diagnostičnem centru na Bledu.

Avtorica: Teja Potočnik

Kakšne težave se z leti lahko pojavijo v našem črevesju in kaj povzročajo?

Najpogostejše težave s črevesjem, s katerimi smo se večinoma že vsi srečali, so: driska in zaprtje, pa tudi napenjanje in krčevite bolečine v trebuhu. Med pogostejšimi težavami je tudi pojav sveže krvi na površini blata, občutek nepopolne izpraznitve črevesa in uhajanje blata. Drisko glede na čas trajanja razdelimo na akutno in kronično. O akutni driski govorimo, kadar traja manj kot štiri tedne in je v večini primerov posledica okužbe. Pri bakterijski ali virusni okužbi driska običajno mine v enem tednu. Redkejši vzroki za akutno drisko so zastrupitev s hrano, alergija na hrano in nekatera zdravila.

O kronični driski govorimo, kadar traja več kot štiri tedne in je ne povzročajo okužbe. Kronična driska je lahko posledica motnje v absorpciji hranil (celiakija, intoleranca na laktozo) ali motnje v presnovi hranil (nezadostno izločanje presnovnih encimov trebušne slinavke). Kronična driska se pojavi tudi pri vnetjih črevesja, kot so crohnova bolezen, ulcerozni kolitis in mikroskopski kolitis. Lahko je znak sistemskih obolenj, kot je povečano delovanje ščitnice (hipertireoza), lahko pa se izrazi tudi pri raku debelega črevesa in danke.

Drisko lahko povzročijo tudi nekatera zdravila, kot so npr. antibiotiki, zaviralci protonske črpalke, ki jih uporabljamo pri zdravljenju želodčnih težav, in npr. nekatera protibolečinska zdravila (nesteroidni antirevmatiki). Driska lahko spremlja sindrom razdražljivega črevesa. Ženske in starejše ženske pogosteje prizadene tudi simptom zaprtja. Glede na pogostnost odvajanja govorimo o zaprtju, kadar odvajamo manj kot trikrat tedensko. Vendar pa v praksi govorimo o zaprtju pri vsakem, ki ima težave z odvajanjem blata in te težave spremlja nelagodje v trebuhu, napenjanje pri odvajanju blata in občutek nepopolne izpraznitve črevesa.

Kdaj nastanejo, katere so pri starostnikih najpogostejše in ali jih lahko s čim preprečimo?

Zaprtje je pri starostnikih pogostejše. Pogostnost zaprtja s starostjo narašča, še zlasti po 65. letu starosti. Vendar zaprtje ni posledica staranja. Pri starejših je pogostejše zaradi spremljajočih bolezni, slabše gibljivosti in zdravil, ki jih starejši pogosteje jemljejo, in zaradi manjšega vnosa vlaknin in kalorij. K zaprtju doprinesejo tudi oslabljene trebušne mišice in mišice medeničnega dna. Zaprtje lahko preprečimo s povečanim vnosom vlaknin (otrobi, indijski trpotec, sadje, zelenjava), z vzpostavitvijo rutine, ki spodbuja normalno črevesno delovanje (npr. odvajanje po zajtrku ali kosilu). Pomembna je tudi zasebnost in dovolj časa za odvajanje. Zdravila, ki povzročajo zaprtje, zamenjamo z drugimi zdravili ali pa odmerke zmanjšamo. Uživanje tekočin in gibanje je sicer priporočljivo, vendar ni dokazov, da to izboljša zaprtje. Pri starejših je potrebna previdnost pri uživanju tekočin in pri telesni dejavnosti zaradi spremljajočih bolezni (bolezni srca in ledvic).

V človeškem organizmu prebivajo mikroorganizmi, ki si ustvarjajo svoj svet – črevesno mikrofloro ali mikrobioto, ki človeka brani pred škodljivimi mikroorganizmi. Kaj se dogaja v črevesni mikrobioti z leti, kaj krepi in kaj slabi črevesno mikrobioto in ali lahko na njeno delovanje vplivamo tudi sami?

Človeška prebavna cev je poseljena s 100 bilijoni mikroorganizmov, od teh več kot 1000 vrst znanih bakterij (govorimo o črevesni mikrobioti). Mikroorganizmi v prebavni cevi imajo več kot 150-krat več genov, kot jih ima človeški genom in so močno vključeni v številne fiziološke in metabolne procese človeka. Velik del človeškega imunskega sistema je vključen v vzdrževanje ravnovesja s črevesno mikrobioto. Spremembe v sestavi in gostoti mikrobiote (govorimo o disbiozi) povezujejo s številnimi boleznimi, kot so npr. cistična fibroza, sindrom razdražljivega črevesa, parkinsonova bolezen, debelost, sladkorna bolezen, osteoporoza, revmatoidni artritis …

Značilnost staranja in staranju pridruženih bolezni je tudi kronična prisotnost nizke stopnje vnetja v telesu. To stanje so povezovali z manjšo učinkovitostjo imunskega sistema ob staranju. Zadnje raziskave pa kažejo na možnost vpliva črevesne mikrobiote, ppokazale so, da se s staranjem spremeni raznovrstnost in stabilnost mikrobiote. Natančen vzrok za disbiozo v starosti ni znan. Možni vplivi so tako imenovana »zahodna« dieta, ki vsebuje veliko visoko nasičenih maščob in sladkorja, pogostejša uporaba antibiotikov v starosti, spremembe v dieti zaradi s starostjo povezane spremembe v apetitu, staranje imunskega sistema in povečana prepustnost sluznice prebavne cevi. Raziskave o načinih krepitve črevesne mikrobiote so redke. Ugoden vpliv na črevesno mikrobioto ima tako imenovana mediteranska dieta in omejen vnos kalorij.

Redna telesna vadba zmanjša prepustnost sluznice prebavne cevi, poveča raznovrstnost črevesne mikrobiote in zmanjša črevesno vnetje. Probiotiki ugodno vplivajo na sestavo črevesne mikrobiote in na splošno imunost. Nekatere raziskave so pokazale tudi ugoden učinek prehranskih dodatkov na mikrobioto, kot so: kava, resveratrol, ki ga najdemo v lupini rdečega grozdja, in kvercetin, ki je prisoten v jabolkih in čebuli.

Skoraj pri vseh zdravstvenih težavah se med povzročitelji pojavlja tudi stres, ki mu je sodobni človek izpostavljen vsakodnevno. Kako je z njegovim vplivom na delovanje črevesja in povzročanjem bolezni črevesja?

Stres je vsak vpliv, ki vpliva na naše ravnovesje in zahteva prilagoditev. Stres je lahko biološki, kot je npr. okužba, lahko je socialni, kot je npr. selitev, lahko je celo neprijetna misel. Nekateri odzivi na zunanje vplive, kot je npr. bolečina, so dokaj predvidljivi, medtem ko so odzivi na npr. življenjske dogodke nepredvidljivi in so odvisni od posameznikovega doživljanja dogodka. Zdravi ljudje pogosto povedo, da imajo neprijeten občutek v trebuhu in da se jim spremeni odvajanje blata, kadar so vznemirjeni.

Pri stresu se poveča gibanje črevesja in izločanje prebavnih sokov, zniža se prag za bolečino. Med stresom se poviša nivo stresnih hormonov, kot je kortizol, poveča se izločanje snovi, ki delujejo v smeri vnetja (interlevkin 6, TNF α, interferon ϒ). Poveča se prepustnost črevesne sluznice in spremeni se črevesna mikrobiota. Vsi ti dejavniki skupaj s spremenjenim imunskim odgovorom lahko vodijo med drugim tudi k nagnjenosti za sindrom razdražljivega črevesa ali celo k nagnjenosti za kronično vnetno črevesno bolezen (ulcerozni kolitis, crohnova bolezen).

Vemo, da je gibanje zdravo, krepi organizem in upočasnjuje staranje in bolezenska stanja. Kako pa se stanje v črevesju lahko še poslabša, kadar človek obleži?

Kadar je bolnik dalj časa nepokreten (npr. demenca, možganska kap), lahko pride do hude oblike zaprtja. Strjeno blato se nabere v danki in debelem črevesju (fekalna impakcija) in ga bolnik sam ni sposoben izločiti. Če takšnega blata ne odstranimo z odvajali ali mehanično, lahko to povzroči delno ali popolno zaporo črevesa. Delna zapora se lahko kaže s tako imenovano paradoksno drisko, pri kateri tekoče blato nad zaporo prehaja mimo in povzroča uhajanje blata in drisko. Popolna zapora ali ileus pa je življenje ogrožajoče stanje, zaradi česar je lahko potreben tudi kirurški poseg.

Kaj lahko storimo sami za manj črevesnih težav v starejših letih oz. kaj še lahko sami storijo vsi tisti, ki so jih težave s prebavo in črevesjem že obiskale?

Tako kot za preprečevanje drugih bolezni je tudi za manj črevesnih težav pomemben zdrav življenjski slog. Pomembna je zdrava uravnotežena prehrana z dovolj balastnimi snovmi (sadje, zelenjava) in z ne prevelikim vnosom kalorij. Izogibamo se hrane, ki vsebuje veliko sladkorja in nasičenih maščob, in uživanju alkoholnih pijač. V primeru napenjanja in driske nam lahko pomagajo probiotiki.