Vnetje v očesu: endoftalmitis

Endoftalmitis je hudo vnetje očesa, ki lahko v nekaj urah vodi v izgubo vida. Spoznajte vzroke, simptome, zdravljenje in možnosti preventive.

Kaj je endoftalmitis?

Endoftalmitis je resna očesna bolezen, ki nastane zaradi vnetja tkiv v očesu. Vnetje v očesu se širi po prekatni vodici in steklovini. Steklovina je prozorna, gelu podobna snov, ki zapolnjuje prostor med lečo in mrežnico, medtem ko je očesna vodica bistra tekočina, ki je v sprednjem delu očesa, med roženico in lečo. Vnetje lahko hitro napreduje in povzroči trajno izgubo vida, če ga ne zdravimo pravočasno.

Vzroki za nastanek endoftalmitisa

Običajno je endoftalmitis povzročen zaradi okužbe očesa z bakterijo, glivo ali redkeje zajedavcem.

Najpogostejši vzrok nastanka infekcijskega endoftalmitisa je neposredna okužba očesa z mikroorganizmom, na primer po poškodbah, operacijah (npr. operacija sive mrene) ali intravitrealnih injekcijah (vbrizgavanju zdravil v steklovino). Ta oblika, znana kot eksogeni endoftalmitis, je pogostejša in se lahko razvije v nekaj dneh po posegu ali poškodbi. Endogeni endoftalmitis pa nastane, ko se okužba iz drugega dela telesa (npr. zaradi pljučnice, sepse ali urinalnih okužb) prek krvnega obtoka razširi v oko. Ta oblika je redkejša in se običajno pojavi pri posameznikih z oslabljenim imunskim sistemom npr. bolnikih z aidsom, levkemijo, neutropenijo, pri tistih po presaditvi kostnega mozga, pri bolnikih na imunosupresivni terapiji, rakavih bolnikih in osebah s sladkorno boleznijo.

Endoftalmitis lahko nastane tudi zaradi neinfekcijskih vzrokov, kot so sterilne vnetne reakcije na intravitrealna zdravila ali kirurške materiale, zaradi avtoimunskih bolezni ali ob kemijski opeklini očesa.

Preberite tudi prispevek: Ko v oko vdre tujek

Najpogostejši povzročitelji

Najpogostejši povzročitelji infekcijskega endoftalmitisa so Gram pozitivne bakterije. V primerih, ko gre za odprte poškodbe očesa, kjer mikroorganizmi prodrejo skozi očesno strukturo, so pogostejši Gram negativni povzročitelji. Endogeni endoftalmitis, ki nastane zaradi širjenja okužbe prek krvnega obtoka, pa pogosto povzročajo glive.

Simptomi in znaki endoftalmitisa

Med najpogostejšimi simptomi so močna bolečina v očesu, ki se sčasoma stopnjuje, rdečina očesa, preobčutljivost na svetlobo (fotokopija), zamegljen ali poslabšan vid ter otekanje vek. Pri nekaterih bolnikih lahko pride do izcedka iz očesa, ki je bele ali rumene barve, in v nekaterih primerih do čezmernega solzenja (epifora).

Preberite tudi prispevek: Ječmen ali hordeolum

Znaki vključujejo vnetje beločnice, prisotnost gnoja v sprednjem prekatu, prostoru med šarenico in roženico (hipopion), motnost roženice ter prisotnost motnjav in celic v steklovini.

Endoftalmitis pa lahko spremljajo tudi povišana telesna temperatura, mrzlica in splošna oslabelost.

Simptomi endoftalmitisa se običajno pojavijo hitro, najpogosteje v nekaj dneh po očesnem posegu, injekciji ali poškodbi očesa, čeprav se v nekaterih primerih lahko razvijejo tudi z zamikom. Potek bolezni je običajno hiter in napreden, kar pomeni, da se simptomi hitro poslabšujejo.

Pri akutni obliki endoftalmitisa lahko že v prvih urah pride do hudega vnetja in trajne okvare vida, če ni pravočasno zdravljena. Pri kronični obliki pa se simptomi lahko razvijajo bolj postopno, kar pogosto oteži zgodnje prepoznavanje bolezni.

Diagnoza

Diagnoza endoftalmitisa temelji na anamnezi in kliničnem pregledu.

Oftalmolog sprva bolnika povpraša o preteklih očesnih operacijah, posegih, poškodbah, obstoječih simptomih ter zdravstvenem stanju, ki bi lahko vplivalo na okužbo, nato pa opravi pregled očesa, preveri vidno ostrino in izmeri očesni tlak.

Za potrditev okužbe oftalmolog z majhno iglo odvzame vzorec prekatne vodke ali steklovine. Vzorce pošlje v laboratorij, kjer identificirajo povzročitelja in njegovo občutljivost na antibiotike.

V primerih endogenega endoftalmitisa analiziramo vzorce krvi in urina za odkrivanje okužbe v telesu. Poleg mikrobioloških preiskav so pomembne tudi slikovne metode. Če vnetje steklovine ali motnost očesnih medijev preprečuje neposreden pregled očesnega ozadja, opravimo ultrazvok očesa.

Ultrazvočna preiskava omogoča prikaz značilnih znakov endoftalmitisa, kot so razpršene motnjave in celice v steklovini, zadebelitev ali odstop mrežnice in žilnice ter prisotnost tujkov ali ostankov leče po operaciji sive mrene. V primeru poškodbe očesa pa za ugotavljanje prisotnosti tujkov opravimo tudi slikanje CT orbite in zrkla.

Zdravljenje endoftalmitisa

Zdravljenje endoftalmitisa je odvisno od vzroka njegovega nastanka.

Pri postoperativnem endoftalmitisu je potrebna hitra intervencija, ki vključuje odstranitev steklovine – vitrektomijo in aplikacijo antibiotikov v steklovinski prostor. Ta kirurški poseg omogoča odstranitev okuženega tkiva in steklovine ter vbrizgavanje zdravil neposredno v notranjost očesa, kar pripomore k zmanjšanju vnetja in preprečuje širjenje okužbe. Antibiotike moramo aplicirati v najkrajšem možnem času, saj lahko že nekajurno odlašanje povzroči nepopravljivo škodo vida. Pri poškodbah oči je poleg urgentne aplikacije antibiotikov in morebitne operacije nujna tudi profilaksa za tetanus. Izbira antibiotika temelji na mikroorganizmu, ki povzroča okužbo, pogosto pa se uporablja kombinacija za pokritje tako Gram pozitivnih kot Gram negativnih bakterij.

Če se vnetje 36–48 ur po začetnem zdravljenju ne umiri, je v nekaterih primerih potrebna ponovna intravitrealna injekcija antibiotika. Pri ponavljajočih se injekcijah je treba biti previden, saj so lahko čezmerne doze antibiotikov za mrežnico toksične.

Če je vzrok endoftalmitisa endogen, na primer bakterijski vdor iz drugih delov telesa, običajno uporabimo intravensko širokospektralno antibiotično zdravljenje. V primeru glivičnih okužb pa zdravljenje vključuje uporabo antimikotikov.

Kako lahko preprečimo nastanek

Med najpomembnejše zaščitne ukrepe sodijo uporaba zaščitnih očal pri dejavnostih, ki lahko poškodujejo oči, skrbna higiena rok in kapalk očesnih kapljic ter natančno upoštevanje zdravnikovih navodil po kirurških posegih na očeh.

Po očesni operaciji se bolnik ne sme dotikati ali drgniti očesa, plavati, nanašati ličil ali prekiniti terapije s kapljicami. Pomembno je spremljati morebitne znake okužbe (rdečina, bolečina, izcedek, poslabšanje vida) in redno obiskovati kontrolne preglede. V primeru nenadnih težav je nujen takojšen obisk zdravnika.

Zdravstveno osebje mora pred kirurškim posegom oceniti bolnikovo splošno stanje in prisotnost dejavnikov tveganja, kot so vnetje vek (blefaritis), vnetje roženice (keratitis) ali odprte rane v predelu očesa. Pri endogenih primerih, povezanih s sistemskimi okužbami, je ključno sodelovanje različnih specialistov, ki morajo prepoznati simptome in bolnika pravočasno napotiti k oftalmologu.

Možni zapleti

Nezdravljen endoftalmitis lahko povzroči hude zaplete, kot so nepopravljiva izguba vida, poškodba ali odstop mrežnice, panoftalmitis (vnetje, ki se razširi na celotno oko in okoliška tkiva) in nastanek atrofičnega in nefunkcionalnega očesa. V najhujših primerih se lahko okužba razširi v krvni obtok, kar povzroči sistemske zaplete in ogrozi življenje bolnika.

Hitro in ustrezno zdravljenje je torej ključnega pomena za preprečevanje teh resnih posledic.

Napoved

Napoved endoftalmitisa je odvisna od virulence mikroorganizma, časovnega okvirja začetka zdravljenja in stanja imunskega sistema bolnika. Če je endoftalmitis odkrit in zdravljen dovolj zgodaj, so možnosti za ugoden izid večje. Vendar pa so izidi pogosto slabši pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom ali pri osebah s sladkorno boleznijo, saj ti težje premagajo okužbo.

Pri okužbah z Gram negativnimi organizmi so napovedi običajno manj ugodne, medtem ko so pri okužbah z Gram pozitivnimi bakterijami, predvsem po operaciji sive mrene, izidi pogosto boljši.

Oko z endoftalmitisom zahteva redne oftalmološke preglede, saj lahko le tako dosežemo najboljše možne rezultate zdravljenja. V primeru, da pride do trajno zmanjšane vidne ostrine, je priporočljiva dodatna psihološka podpora in pomoč bolniku.

Preberite tudi prispevek: Varujmo svoje oči!